A preden se zapodimo v klanec, si poglejmo v kaj nas je pričakala nedelja 24. avgusta. Obetala ni nič kaj dobrega, saj je bilo ozračje »podhlajeno« še od prejšnje divje noči. Zarana pa je le razpadla »koalicija« črno-belo-sivih oblakov, ki so po dolini razsipali svoje mrzle kaplje, proti vrhu Mangarta pa celo »pleskali«. Ta meteorološki »vakuum« je izkoristila modrina, a ji je šele dopoldne, in to po polžje, uspelo kolikor toliko dohiteti temperaturo dostojno avgustu. Organizatorji so tako do štarta, ki so ga zavoljo nizkih temperatur (zjutraj je bilo na vrhu dirke bojda vsega dve stopinji nad lediščem) pomaknili iz desete na enajsto uro, nebo »umili« do zadnjega kotička.

Kot martinčki so kolesarji skakali iz avtomobilov, se pridno ogrevali in čakali, da jih spustijo z uzde (beri štartne črte). Po zvoku sirene in ko sta napovedovalec in policaj poravnala uri (mož postave je namreč trdil, da ima prvi »slabo« uro, zato je bilo po njegovo), se je začelo zares. Ragljanje je preplavilo Log in približno 400 glav se je po le nekaj položnih metrih zapodila v svet, ki besede »ravnina« nima v SSKJ-ju.

Pretendenti za najvišja mesta niso veliko pomišljali in so položili svoje karte takoj, ko so kolena morala zagristi v strmino. Toda boj se ni odvijal le na od kolesarjev razredčenem čelu, boj se je bil v sleherniku, ki se tega strahospoštovanja vrednega vzpona ni zbal. Vsak je v nebo ali bolje kar nebesa (zaradi višine) zvijajoč asfalt, doživljal na svoj način. Pisane grimase na obrazih bi to verjetno še najbolje ponazorile, sicer pa naj vsak zase da sodbo svojemu nastopu.

Kljub temu, da so žarki pridno zlatili pokrajino in da so naša telesa delala s polno paro, pa pretirane vročine med vožnjo ni bilo čutiti. Tudi po prečenju Strmca. No, nič čudnega, če dodam, da nas je na vrhu pač čakal sneg. Že samo misel na to je zlahka skrepenela mišice, a ko sem ta podatek ujel v dolini, mu sprva nisem pripel oznake »resničen«. Ups.

Izklesani predori (peterica), posejani z brljavo svetlobo sveč, ki so bili ponavadi priročen košček poti za krajšo ohladitev, so tokrat ledeno rezali v kožo. A nihče se ni dal. Ne mrazu in ne strmini. Ker če je kdo žilav, potem je to kolesar. Temu bi verjetno takoj pritrdili vsi, ki so nas s huronskim ploskanjem in srčnimi vzkliki bodrili vse do zadnjega metra. Hvala.

Na cilju nas je pričakal topel čaj, ki je zagrel pekoča pljuča. Večinsko smo po »zmagi« najprej polovili sapo, ki nam je ušla, nato pa si, kapljaje eden za drugim, privoščili porcijo vitamina D, že kmalu pa nase nadeli topla oblačila, saj od tistih dveh stopinj ni bilo prav nič daleč. Sonce je prijetno grelo, a zrak je ostajal hladen. Vidljivost je bila na zavidljivi ravni, toda še nekaj ur nazaj bi s stavo na tako veduto tvegal veliko. Izplačalo bi se.

O zmagovalcu in zmagovalki (na cilju ju je intervjuvala ekipa Studia Delo) poimensko niti ne bi, ker so bili zame zmagovalci tu vsi, ki so prišli na vrh. Svitek podatkov z rezultati te skorajda štiristo »mož« velike kolesarske armade pa vam, ker vem, da je zvedavost nenasitna, serviram na strani Timinga, ki nas je sicer odmerjal s čipi. Sam sem- pa ne da bi se s tem košatil- dosegel zame več kot odličnega, sploh z ozirom na to, da je bila to po kar dolgem času spet ena uri podvržena vožnja.

Ko se je na vrhu spet zbrala množica, ki je družno zapuščala Log, in ko smo se napasli sonca, je sledilo dolg in v tople kose oblačil odeto spuščanje. In če Mangartu plačamo visoko ceno, da nam postreže z nepozabno kuliso, potem tudi mi ne gremo dol kar zastonj. No, dvatisočak nam ni ostal dolžan. Dal je za »zapitek« (beri spust), ki so ga organizatorji v dolini »zalili« z golažem, rezinami kruha in svežim sadjem.

Uradni zmagovalci (glede na kategorijo) in njune »oprode« (beri drugi in tretji) so proti tretji uri okoli vratu dobili žlahtnino, ki jim je zasluženo pripadala. S tem je padel zastor nad predstavo, ki bi ji lahko nadeli ime, ki sem ga izpisal že v naslovu: David(i) ponovno premagal(i) Goljata.

Ps. Na Mangart se je povzpelo kar nekaj dresov Bicikel.com, videl pa sem tudi precej forumovcev. Pofočkajo naj se pa kar sami;)

Pss. Zakaj sem šel na vzpon? Malo sem se čutil dolžen, ker so me Poletovci tako pridno oglaševali.

Anže Pompe, foto: Anže P.