Dolgo pričakovani novi predsednik je zamenjal predsednico, ki me je v svojem mandatu prijetno presenetila. Naredila je tisto, kar je obljubila, da bo. Zaradi slabih gospodarskih razmer sem zato pričakoval, da se bo njen mandat nadaljeval.

Pa vendar se je pojavil nekdo drug, ki ima, kot kaže, večje ambicije. V njegovi izjavi na radiu je bilo slišati, da hoče izboljšati delo kolesarske zveze Slovenije. To razumem kot dejstvo, da vsak novi vodilni hoče najprej izboljšati vse, kar so pred njim postorili predhodniki. Torej, novi veter, novi časi, boljše delo …

Citat iz Dela.si in izjava novega predsednika KZS Tomaža Grma:

Grmov program je sestavljen iz desetih točk, zavzemal se bo za izboljšanje dela tekmovalcev, trenerjev in klubov, sistematično pridobivanje najmlajših članov, povečanje števila in kakovosti tekmovanj, dvig medijske prepoznavnosti, povečanje ugleda KZS v domačem in mednarodnem okolju, pridobivanje sredstev za izboljšanje finančnega stanja KZS, izboljšanje sodelovanja z državnimi inštitucijami, ureditev infrastrukture velodroma v Novem mestu in infrastrukture za BMX v Ljubljani, obljublja pa tudi projekt organizacije svetovnega prvenstva in skrbno ter transparentno upravljanje s finančnimi sredstvi.

»Moj program je usmerjen k združevanju vseh kolesarskih delavcev, tekmovalcev, zanesenjakov. Smer je zarisana dobro, bo pa treba še kaj postoriti. Dela bo veliko, če bomo vse točke v mojem izpolnili, bom lahko zelo, zelo zadovoljni, « je dejal Grm.

Ker ni bilo mogoče pričakovati drugačnega lepljenja tubularja (beri: izumljanja tople vode), citiram še nekaj izjav Milene Černilogar Radež ob njeni izvolitvi pred štirimi leti. Te besede, program in obljube je podala STA-u. Zelo zanimivo branje za novega predsednika:

Pripravila sem vizijo na podlagi minulega dela. Zajela sem nekaj točk, kako sama vidim zadeve v prihodnosti, kako bi lahko delovanje zveze pokrili marketinško, kakšne so možnosti sodelovanja z Olimpijskim komitejem Slovenije, kako skrbeti za množičnost tega športa. Že prej sem videla, kako zadeve delujejo na področju gorskega kolesarstva, tako da sem lažje prepoznala možnosti razvoja.

Dosedanje delo ni temeljilo na članstvu, a bi moralo. Glavni razlog je nesodelovanje med stranema, predvsem zato, ker klubi z zvezo niso našli skupnega jezika. To sem poudarila tudi v svojem programu, ampak ti člani morajo nekaj imeti od zveze. Sama se zavzemam, da bi velik korak naprej naredili na področju zavarovanja. Če kolesar na cesti povzroči nesrečo in pri tem poškoduje osebno vozilo, iz česa je ta škoda krita? To na primer ni urejeno. Z aktivnim članstvom bi k sodelovanju pritegnili tudi pasivne klube, ki bi lahko imeli kaj konkretnega od zveze.

Na zvezi so s polnim delovnim časom zaposleni trije ljudje, ki pa vsega ne bodo zmogli sami. Sama sem za začetek predlagala delovanje zveze z roko v roki s tekmovalci. Računamo na množičnost, da bi dosegli sodelovanje med odborom za množičnost in KZS, da bi se del od startnin zlival tudi na račun zveze. Tekme bi potekale pod okriljem KZS, ta pa bi prejela majhen delež od vsakega starta. Pa ne gre tukaj samo za dejstvo, da zveza nekaj dobi, ampak da KZS nudi določeno obliko zavarovanja proti tretji osebi, zagotavlja organizatorju nekakšno kritje. To so zadeve, ki so šele v prvi fazi, iščemo predloge, da bi to steklo že letos. Za zgled si bomo vzeli dobre in uspešne organizacije, morda delovanje Planinske zveze Slovenije, ki deluje po sistemu članstva in članarine, v zameno za zavarovanje, popuste pri nočitvah. Članstvo pa je podkrepljeno z uradnim glasilom kolesarske zveze.

V gorskem kolesarstvu sem videla, da je delež sistemskih sredstev izredno majhen. V primerjavi s Smučarsko zvezo Slovenije na primer imamo zelo malo denarja, pa čeprav je kolesarstvo množičen šport. Vsi govorijo, kako gre ves denar v vrhunski šport, a temu ni tako. V letu 2008 so bili vrhunskemu športu namenjeni štirje milijoni evrov, rekreaciji pa pet.

Odgovorni bodo znali vpeljati potrebne ukrepe, tokrat so bili očitno premalo pozorni, koga vse povabiti k sodelovanju. Razumem klub z Dolenjske, ki je v slovenskem prostoru dejansko paraden, ampak zavedati se moramo, da vlečemo skupni voz. Tistim, ki omagajo, moramo ponuditi roko in jih ne smemo kar zavreči, saj bo v končni fazi ta voz samo za nas postal pretežak.

Reprezentanco bo financirala zveza v okviru sredstev, ki bodo na voljo. Moram povedati, da se vsi, ki so zaenkrat zraven, trudijo biti kar najbolj racionalni. Ne gre za neko "nabijanje" stroškov, pri tem s(m)o zmerni. Povem lahko na primer, da se mladinska vrsta vozi skupaj (jih vozi eden od staršev tekmovalca), poskušajo si zagotoviti brezplačno prenočišče, kjer se le da, vse za to, da je strošek zveze minimalen. Mislim, da je takih rezerv ogromno. Seveda obstajajo velike možnosti za nastope reprezentance v cestnem kolesarstvu, je pa tudi res, da je včasih prav težko dobiti primerne kandidate.

Potrebno je zagotoviti ustrezne pogoje za organizacijo velikih dirk, predvsem pa se je potrebno zavedati, kaj takšna organizacija pomeni, predvsem glede stroškov. Povem lahko, da stane gorsko kolesarska dirka, ki je razreda class I, vsaj 10.000 evrov, pri cestnih dirkah najvišjega razreda pa gredo te številke v nebo. Zveza mora pridobiti sredstva preko članstva, preko pokroviteljev, saj je v take dogodke resnično potrebno vlagati. Sama se zavzemam za dirke Alpe Adria, ki v gorskem kolesarstvu že obstajajo, a na žalost še nimajo ustreznega statusa. Tega bi nedvomno lahko dvignili in tudi preko teh dirk bi se lahko podeljevale kategorizacije. Če je dirka dovolj močna, potem lahko privabi tudi najboljše domače in tuje kolesarje.

Zavzemali se bomo za spremembe, radi bi sodelovali v okviru danih možnosti. Vsekakor se moram najprej sestati s strokovnjaki na tem področju in preučiti, kako in kje začeti. Težko, da bo dirka pod okriljem zveze že letos, a potrebno je čim prej začeti iskati sodelovanje, da bi se zadeve premaknile.

Zavedam se, da predstavniki podjetij težko karkoli obljubijo. Časi so težki in najprej morajo poskrbeti za svoje ljudi in obveznosti do njih. Vem pa, da v podjetjih obstajajo sredstva, ki so predvidena za sponzorstvo. Ta je potrebno najti.

Zelo sem bila vesela, da sem bila izvoljena za predsednico. Ob tem me je namreč poklical tudi Matjaž Leskovar, še nedolgo tega eden glavnih nosilcev kolesarstva na dirkališču. Na tem področju je strokovno dobro podkovan in sodelovanja se prav veselim.

Da, sin zelo zavzeto trenira, tudi obe hčeri pa ne zaostajata prav dosti, čeprav sta bolj rekreativki. Meni je kolo najlepša rekreacija, vidite me pa lahko tako na cestnem, kot tudi na gorskem kolesu, saj obe disciplini že nekaj časa uspešno kombiniram. Ta čudoviti šport mi je namreč izjemno blizu.

Torej iz prebranega, lahko ugotovimo, da je zajetih vseh 10 točk Grmovega programa. Torej, zdaj lahko ugotavljamo, kaj je narejenega in kaj ni. Zadnja dva odstavka se nanašata na novomeški velodrom in na vprašanje, če (novi predsednik, prej predsednica, kaj kolesari).

Novi predsednik veliko kolesari. Torej, kar je trenutno najpomembnejše, je dejstvo, da je slovensko kolesarstvo z Grmom dobilo točno to, kar je čakalo vrsto let!! Dobilo je kolesarskega fanatika, obsedenega s kolesarjenjem, odvisneža od kolesa - na pomembnem položaju, funkciji, stolčku!

Vrsto let se je čakalo in vrsto let se je govorilo, da bo kolesarstvu šlo na bolje, ko bo poveljeval človek, ki je zaljubljen v kolo in človek, ki ima funkcijo. Tomaž Grm je točno to, kar so kolesarji čakali! Sam sicer ne vem, kako lahko direktor neke firme zrihta denar, ker prvič, ko ga bo zrihtal, mu bodo lastniki, ki ga plačujejo rekli, da naj raje denar zrihta zase, za svojo firmo, potem pa naj se ubada z drugimi. Tako je v poslovnem svetu. Liquigas oz. lastnik Butana se je umaknil iz kolesarstva. Ravno zdaj? To vendarle ni povezano z izvolitvijo Tomaža Grma, da ne bo posmeha. Torej, moral bo najti človeka, ki bo rihtal denar namesto njega oz. pod njegovo krinko. Rabil bo mogoče sekretarja, ki bo vrgle v ogenj in potem … se bo začela že videna zgodba. Ampak, ker sem optimist, se seveda motim in zato izkoriščam priložnost, da oddam podporo novemu predsedniku. Vendar, moja podpora ne pomaga kaj dosti, je pa od srca.

Za revijo Bicikel je Tomaž Grm marca lani izjavil, da potrebuje samo rezultate in številke. Lahko mu odgovorim, da ima srečo in nesrečo oz. zanj imam eno dobro in eno slabo novico: dobra novica je ta, da ima slovensko kolesarstvo zares odlične rezultate (rezultate iz dirk slovenskih kolesarjev in kolesark), zato ne bo potreboval boljših. Srečen naj bo, če bodo taki ostali. Slaba novica pa je ta, da so številke (finančne) zares nizke, siromašne, male … takih pa ne potrebuje nihče.

Torej, na koncu oziroma na začetku, moram novega predsednika pospremiti s spodbudnimi besedami, da se ne bi ustrašil že na štartu in v »hotelu pozabil štartno številko « kot največji »junior «. Slovensko kolesarstvo je srečno, da je končno dobilo to, kar je čakalo. Tudi jaz sem srečen. Če človek ne bi bil sposoben, ne bi opravljal tako pomembne službe, kot jo opravlja v svojem profesionalnem življenju. Grm je pravi človek, čeprav se na začetku z njegovo kandidaturo niso strinjali najbolj vidni igralci cestnega kolesarstva. Ampak, zdaj je kar je, in predsednik rabi našo spodbudo. Več mu pač ne moremo dati.

Lahko ga pospremim z nekaj opozorili. Njegov program je kliše, kakršnega bi napisal verjetno vsak izvoljenec. Beseda kliše ima negativen prizvok, zato mi ni najbolj všeč, da se ga omenja, ampak se ga mora, le toliko, da bo Grm vedel, komu poveljuje. Med vojsko smo tudi taki, ki se bomo težko pustili brez bidona na dirko (žejne čez vodo). Iz programskega klišeja izstopa edino namera o organizaciji svetovnega prvenstva. Ta je huda (upam, da je mislil na mladinsko prvenstvo na velodromu, na primer), če pomislimo na dejstvo, da organizacija svetovnega prvenstva (tistega, na katerih vozijo elitneži na cesti) stane  toliko, kot pa bi bil triletni proračun tako želene slovenske profesionalne ekipe. Ampak, če je Grmov cilj voziti se s polnimi tubularji, se nam ne bo težko s klinčerji. Njegov program, njegovi cilji (razen organizacije SP) so povsem normalni in zaradi tega težko rečem, da bo kaj drugače, čeprav močno upam da bo.

In kaj bi moralo biti drugače?

»Pridobivanje sredstev za izboljšanje finančnega stanja KZS « Samo to. Če bi novi predsednik za začetek storil samo to, bi bil car, pardon, bi naredil ogromno delo. Seveda pa je to težko, če ni tega: »dvig medijske prepoznavnosti, povečanje ugleda KZS v domačem in mednarodnem okolju, ampak recimo, da je to že na stopnji »normale «. Torej … nisem prepričan, samo upam, da je Tomaž Grm kolesarski mesija in da nas bo končno odrešil kolesarskega životarjenja.

Miroslav Braco Cvjetičanin

Fausto