Lani sem kar precej delal v Istri in se prepričal, da se Hrvati po drugi krizi, tokrat to ni bila vojna, ampak gospodarska situacija, počasi zavedajo, da jim turizem po svoje rešujejo ravno Slovenci, čeprav smo na splošno slabi gosti – kar trdim jaz. Ampak za silo pa smo in plačamo vsaj prenočišče in kakšen kofe ali sto pirov, medtem ko seveda vse konzerve in alpsko mleko pritrogamo na strehi. Skratka, veseli so me bili kamor koli sem prišel in nihče me ni, kot pred nekaj leti, zajebaval zato, ker sem Slovenec.

Premier Pahor in njegovi pribočniki seveda razlagajo, da je preobrat logična posledica njegovega dvorjenja prvi hrvaški mistrici Kosorjevi, češ, zdaj smo se zmenili, da se bomo čez dvajset let res zmenili, kje bo potekala državna meja in koliko denarja bomo vrnili hrvaškim varčevalcem, pa še skupno bojno letalstvo bomo organizirali. Seveda jaz trdim, da ima politika tukaj bolj malo zraven, ker mi smo se na drugih ravneh s Hrvati dobro razumeli že preden sta Pahor in Kosorjeva začela šmirat. Mogoče se motim. Ampak …

V teh dneh smo dobili dokaz, da zgledni odnosi na eni ravni še niso zagotovilo, da se bomo razumeli tudi na drugih ravneh, recimo na področju športa, ki ga imajo nekateri, ki jim je malo mar za kulturo in raje po štadionih prižigajo bakle,  za osnovo narodnega ponosa, če ne že kar za promocijski kanal številka ena. In seveda so Hrvati, pregovorno ultra nacionalisti, kar jim zaradi vojnih grozot niti ne gre preveč zameriti, na šport še posebej občutljivi. Če so po neuvrstitvi njihovih fuzbalerjev na svetovno prvenstvo v duhu dobrih medsosedskih odnosov še nekako stisnili zobe in navijali za Slovenijo, pa se dobra volja neha, ko pride praktično do narodne izdaje.

Seveda ne trdim, da lahko ravnanje Hrvaške biatlonske zveze mogoče posploševati na cel narod, dasiravno verjetno mnogi Hrvati ta prestop razumejo kot izdajo naroda, kar je seveda smešno. Take paciente imamo tudi pri nas, še več, Slovenci so se sposobni razburjat že če kakšen športnik zamenja naslov stalnega prebivališča. Čeprav to naredi samo zato, ker ga slovenski dacarji nesramno obirajo za vsak uspeh, ki je, če uporabim argument taistih patriotov¹, pravzaprav promocija države.

Ravnanje Hrvaške biatlonske zveze ni samo hinavsko in nefer, ampak na splošno pokvarjeno, da je kaj. Jakov Fak je uspel zato, ker je vanj investirala tudi Slovenska smučarska zveza oziroma Zbor za biatlon – če ne drugega vsaj čas trenerja. Hrvaška je prišla do bronastih medalj na svetovnem prvenstvu in na olimpijskih igrah zato, ker so njihovemu narodnemu heroju de facto pomagali slovenski strokovnjaki!

Slovenec je pravzaprav delal za Hrvate, in to praktično zastonj!

Zdaj pa neka minorna hrvaška zveza, ki si je proračun polnila izključno na račun enega zagnanega hrvaškega športnika, zahteva sto jurjev odškodnine zaradi izpada sponzorskih sredstev, ki jih sploh ni pridobila z rezultati svojega dela, ampak z rezultati dela slovenskih biatlonskih strokovnjakov! Ne gre za to, da bi bila na izgubi Hrvaška biatlonska zveza, ampak je bil na izgubi slovenski Zbor za biatlon!

Seveda je jasno, da se samaritanstvo v določeni točki neha in da je Jakov Fak (na lastno željo) pač moral prestopiti v slovensko reprezentanco, če naj bi si še obetal pomoč in s tem športni napredek. Ali naj bi Slovenci delali za konkurenco? Dobrota je sirota. Je pregovor, ki se bo morda potrdil še enkrat.

Seveda ni Jakov Fak nič kriv. Hrvatom je zastonj pritekel olimpijsko medaljo in medaljo s svetovnega prvenstva. Itak bo ostal Hrvat še naprej, samo papirje bo imel druge, če slučajno koga s Hrvaške biatlonske zveze res skrbi za narodni interes. Ampak ne. Oni vidijo tistih sto jurjev, ki pa jih itak ne bodo dobili v nobenem primeru.

Zanimivo je, da se premierka Kosorjeva in premier Pahor ne srečata še na to temo, ki kali slovensko-hrvaške odnose. Glede na to, da se Pahor tako rad druži s povratnikom Kozmusom, bi se mi zdelo logično, če bi se vpletel še v reševanje tega bebavega spora, morda bi celo pomagal poiskat sponzorje. Tako kot je neumno, da Hrvaška biatlonska zveza zahteva odškodnino, čeprav, če dobro razumem, Fak ni imel sklenjene nobene pogodbe z njimi, je po drugi strani neverjetno, da Slovenci nimajo tistih sto jurjev, da bi hrvaškim biatlonskim delegatom zaprli gobce. Ampak, konec koncev gre tudi za princip. Ker to bi bil čisti rop.

Kako se počuti Jakov Fak, raje ne bi vedel. Definitivno pa za zvezo in za državo s takim odnosom do človeka jaz ne bi hotel tekmovat nikoli več.

Preberi še:

Gentlemanski dogovor in goveda

1. Ki bi nehali biti patrioti isti trenutek, ko bi se znašli v enakem položaju oziroma tistih patriotov, ki ves čas računajo, kje bi s kakšnim delom na črno oškodovali državo!