Razmerje teže med mano in mojim kolesom je približno 11:1. Verjetno ima na Pro touru enako razmerje kar nekaj kolesarjev, vendar neka bistvena razlika med mano in njimi vsekakor obstaja – skupna teža mojega kolesa, mene, polnega bidona in najnujnejše kolesarske opreme znaša okroglih 100 kilogramov!

Upoštevaje gole številke sem prav gotovo čisto nasprotje cestnih kolesarjev, kaj šele hribolazcev. Morda sem ravno zato od nekdaj najbolj občudoval specialiste za vzpone - Pantanija, Piepolija, Virenqua... In ravno zaradi njih je premagovanje klancev zame postalo nekaj najbolj privlačnega. No, verjetno je v meni tudi nekaj mazohističnega. Čeprav je vsak obrat navkreber mešanica grenkih, kislih in pekočih občutij, je na vrhu okus vedno le sladek. Pa da ne bo pomote – ta trenutek nimam v mislih kakih italjanskih Dolomitov, ampak polhograjske. Verjemite, da se pri rahlo zarjavelih triintridesetih ter skupni teži 0,1 tone Katarina zdi kot svoj čas Stelvio prej omenjeni trojici.

Medtem, ko se večina izmed vas najbrž ukvarja z iskanjem rešitve, kako z najmanjšim denarnim vložkom pridobiti dodatnih deset dekagramov teže na kolesu, mene spremljajo veliko višji cilji, ki se merijo v kilogramih. Čeprav tovrstno 'lajšanje' nič ne stane, pa zahteva precej več truda - upam, da bo poplačano s še več sladkosti.