Slovenci smo športni narod. S to trditvijo se glede na raziskave in dejstva lahko strinjam. Glede množičnosti in intenzitete sledimo Skandinavcem, kar je pohvale vredno. Tudi vsak posameznik lahko vidi, seveda, če pišem kolumno v kolesarski reviji, da je tudi na cesti videti več ljudi, ki dajo rekreaciji določen poudarek oziroma prosti čas.

Da pa bosta kultura in način izvajanja rekreacije postala pravi užitek za vse, bo moralo preteči še precej vode. Ljudje namreč mislijo, ko se srečajo na cesti z nekom, ki jim maha v pozdrav, da pri tem odganja mrčes od sebe, in raje pogledajo stran, kot pa da bi še sami prevzeli običaj lovljenja ali odganjanja mrčesa. Marsikomu se tudi zdi, da po prekolesarjenih 10 kilometrih že sodi v prve vrste raznih rekreacijskih maratonov in nato še veselo cikcaka med kolesarji in po možnosti zadnji kilometer ali dva »odšprinta«, kot da bi v cilju čakali samo njega. No, sicer pa je to del množičnosti in velike vneme posameznikov.

Rekreacija pa da ljudem tudi veliko lepega. Če ostanemo pri kolesu, na njem hitreje spoznaš nove kraje in opazuješ okolico. Čas, ki ga posvetiš kolesarjenju, se ti vrača s pozitivno energijo, ki jo vsak potrebuje pri vsakodnevnem delu. Če pa se še kdaj udeležiš kakšne prireditve, posvečene rekreativcem, pa doživiš oziroma deliš to z množico ljudi, ki razmišljajo kot ti. Nikjer ni lepše kot na prazniku kolesarstva – Maratonu Franja, ko te pot pelje skozi večje kraje in mesta in te množica spremlja z vzkliki in aplavzom. Takrat se ti zazdi, da si na kakšni dirki PRO TOUR-a in dobiš še dodaten elan za vrtenje pedal.

Dovolj je samospevov in hvalnic. Za nas »Slovenčke« je značilno, da imamo tekmovanje v krvi, saj s sosedi tekmujemo, kdo ima več. Te vrste rekreacija seže v vse kotičke naše deželice. Znani smo tudi kot zelo dobri rekreativci v dvigovanju vrčkov in kozarcev. A predvidevam, da teh vrst rekreacije ni bilo v sklopu raziskav. Razne telovadnice in igrišča so v zimskem času zakupljena v vseh prostih terminih. Dobi se skupinica ljudi, pretežno znancev, ki odigra kakšno igro z žogo ali pa »potelovadi«. No, pri brcanju in metanju na koš se pa zna zgoditi, da želja po dokazovanju preraste meje. Prihaja do kletvic, prerivanja in, kar je najhuje, do poškodb. Iz lastnih izkušenj vem, da smo spoznali potrebo po začetnem ogrevanju in pretegovanju telesa. A ko se igra začne, gre zadeva na nož.

V naši skupinici prvi mesec ali dva ni bilo rekreacije, tako da je vedno bil kdo, ki bi odšepal ali kako drugače potreboval oddih zaradi udarca in odšel za par minut na klop. No, tudi tu smo se popravili: ni več »dretja« in kletvic in posameznika, ki te je lepo izigral, ne potegneš za majico ali kako drugače ustaviš, da ne zaključi lepe akcije. Torej – da se marsikaj popraviti. Ko pa je rekreacija mimo, radi sedemo pred televizor, vsaj jaz sem tak, in pogledamo kakšno tekmo, seveda ob kozarčku piva, ki zelo »paše« mišicam pri regeneraciji. Potem pa se zgodi nekaj, kar vsaj mene zelo preseneti. Glede na to, da znamo biti rekreativci zelo goreči pri dokazovanju in tekmovanju, nas tudi naši vrli športniki marsikdaj negativno presenetijo s svojo igro. Predstavljajo naš športni narod, a ljubezni in vneme do športa ni zaznati. Seveda obstajajo izjeme.

Na prvo mesto bi dal Petro Majdič, katero je naziv športnice tedna tako navdušil, da se je zjokala od presenečenja in podpore navijačev, in to ne glede na to, da rezultata v tistem tednu ni bilo. Drugače že pred dogodkom prihaja do prepirov, kdo bo zaslužen za uspeh, kolikšna bo nagrada, če bo rezultat ugoden, in kdo bo glavna zvezda. Pri tem pa pozabijo, da imajo ob sebi zvesto množico, med katero je precej takih, ki živijo svoje sanje skozi njihovo igro.

A kot večni optimist upam, da se bo njihova miselnost spremenila oziroma se bodo kdaj iz svojih napak kaj naučili.

Držim pesti.

Revija Bicikel, junij 2008