Menda sem eden tistih, ki znajo izbirat darile. Verjetno bo kar držalo. Nisem eden tistih, ki kupujejo deodorante, čokolade milka in dišeče sveče (je pa res, da sem tokrat med drugo kramo kupil tudi dišečo svečo). Sem tudi eden tistih, ki darila zavijejo lastnoročno. Ampak tukaj je problem: ne znam. Imam dve levi roki. Jaz še naslova na kuverto ne napišem sam, ampak za to prosim tajnico. Ker grdo pišem in me je sram. Sem tudi razmeroma dober kuhar, ampak baše me nespretnost z rokami. Da ne govorim o zavijanju daril. Najprej odrežem preveč papirja, potem premalo, vmes strgam, zjebe me selotejp … No, tokrat mi je še kar šlo. Evo jih!

Ponosen.

Sicer pa mislim, da je bilo letos obsedenosti z darili bistveno manj kot pretekla leta, ali pa je šlo to mimo mene. Tokrat niti interneti niso bili polni pavšalnih mnenj v smislu “vse je brezveze“. V teh časih nas bolj zadevajo finance in politika, tako da za klasične obrobne teme ni več prostora. Skratka, mi smo se doma za božič od nekdaj obdarovali, se je pa letos zgodilo, da od Miklavža nisem dobil ničesar. Absolutno ničesar. Še od lastne mame ne.

Za božič je bilo bolje.