Za začetek sem zjutraj ugotovil, da mi je nek pezde na strehi avtomobila razbil jajce. Po prerezani gumi, z neko svinjarijo politem motornem pokrovu sem se torej zjutraj soočil še z jajcem. Avtopralnica me je koštala sedem evrov, pa še to imam srečo, da je fant jajce sploh spravil dol (avtopralnica v Supernovi).

Dan je potem minil razmeroma mirno in brez pretresov, dokler mi na sprehodu s Pippo ni stopil na živec nek naduvanec, eden tistih pač, ki po svetu hodijo s slušalko Bluetooth v ušesu. Pippa na trati lepo počepne in se polula, odpraviva se naprej, nakar se znajde med avtomobili ta cepec in me nadere, da bi moral za psom pospravit.

“Kako? A naj scanje popivnam?”

“Za psom moraš pospravit.”

“A ne vidite, da je lulala?”

“Aha. Je psička.”

“Ja.”

“No, vseeno, nobeden ni dobrodošel.”

“Vseeno je pes bolj dobrodošel kot tvoje reprodukcijsko seme in otroci.”

No, tole zadnje sem obdržal zase, čeprav mi je šinilo skozi možgane. Zadnje čase se trudim držat jezik za zobmi, kar je ob vseh budalah, ki mi pridejo na pot, prekleto težko.

OK, strinjam se, da je treba za psi pospravljat in tudi jaz bi nekomu, ki ne pospravlja pasjih drekov, to smrdljivo svinjarijo najraje razmazal po ksihtu. Preprosto zato, ker ne razumem, zakaj bi jaz pasje dreke pobiral, nekdo drug pa ne. Ampak ne prenašam pa muglnov, ki za avtomobili prežijo na pse in čez celo naselje sikajo lastnikom ne da bi ločili med držo psice, ki lula, in psa, ki serje.

Klinčevi nepomembneži! Eden teži z jajci, drugi pa s predolgim gobcem.