Ta mesec me je nekaj pičilo in na kolo sem se usedel že navsezgodaj zjutraj. Danilo se je, poltema, megla, vlažen mraz, iz dvorišč se je slišalo praskanje ledu iz avtomobilskih oken. Ko sem jo na gorskem kolesu preklinjajoč in komaj čakajoč, da zapustim asfalt, klatil na najbližji vzpon, kjer bi se končno segrel, sem presenečeno opazoval nasproti vozeče … kolesarje. Čeprav je bila ura šele malo čez sedem zjutraj, so jo s specialkami, zadekani v vse, kar premore njihova kolesarska garderobna omara, povsem očitno že brisali domov. Nejeverno sem se obračal za njimi, a v pozdrav mi je mežikala samo komaj vidna rdeča lučka. Trasa proti Toškemu čelu je sicer vedno polna kolesarjev, a vendar si nisem mislil, da bom ob tej nečloveški uri na petih kilometrih razdalje srečal prav toliko kolesarjev.

Ko sem še treniral in sem cel ljubi dan prilagodil kolesarstvu, mi niti na misel ni prišlo, da bi se na kolo usedel pred deseto zjutraj, če seveda izključim nekaj nečloveških srednješolskih naporov, ko sem v dvajset kilometrov oddaljeno šolo včasih zjutraj prikolesaril samo zato, da sem lahko takoj po pouku opravil kakovosten dolg trening. Razumem, ko je kolesar enkrat zaposlen in si na glavo nakoplje družino – grdo se sliši, ampak ob slovenskih rekreativcih se mi včasih res zdi, da je družina pač neka nuja, ki jo uspešen moški ima, a je vendarle samo breme – mora seveda poiskati alternative. Moja alternativa je bila najprej v hrani, zredil sem se za petnajst kilogramov. Potem sem sicer shujšal in zdaj je moja vsakodnevna jutranja rekreacija sprehajanje psa. Da bi v teh mrzlih dneh počel kaj drugega, mi ne pride na misel. Kot vidim, pa so mnogi za alternativo izbrali zimsko kolesarjenje v jutranji temi pri temperaturi okoli ledišča. To se zdi meni osebno noro, saj nima nobene zveze z uživanjem, kar naj bi kolesarjenje pravzaprav bilo.

Pravzaprav sem hotel v tistem mrzlem jutru obrnit takoj, ko sem izstopil iz bloka, ampak se mi je zdelo neumno, da bi se pol ure oblačil in obupal v nekaj sekundah.

Razumem poletno jutranje kolesarjenje, ne pa nošenja glave naprodaj ob petih zjutraj pozimi, ko je tema, v kotlini pa še megla. Tista rdeča lučka je sicer zlata vredna, ampak to je tako kot hoja v hribe – najbolj nevaren del planinske ture je jutranja vožnja z avtom do izhodišča, ko so na cesti samo planinci in … pijanci. Ti ljudje pa marsikdaj spregledajo tudi kakšen bolj očiten znak od utripajoče rdeče lučke. Tako me resno čudi, da v poplavi kolesarskih nočnih ptic ni več prometnih nesreč.

Verjetno bo kdo rekel, da se že ponavljam in da pretiravam, ampak ob treningu kolesarskih rekreativcev izpade dril ameriških tuljnjev kot cvetličarski krožek, služenje vojske v stari JNA pa kot slaba šala. Kolesarski rekreativci trenirajo v vseh razmerah, tudi ponoči, jedo slabo, včasih poskusijo kaj novega (kot vojska, ki je vojakom dajala brom), ultramaratonske preizkušnje kot je npr. DOS, pa se nikomur več ne zdijo nič posebnega. Udeležba je na teh dirkah tako rekoč množična, ob vsej mašineriji, ki se vozi za kolesarji, pa DOS počasi že spominja na cestne klasike, seveda s to razliko, da okoliški prebivalci nimajo pojma, kaj se dogaja. Slovenskim kolesarskim rekreativcem mogoče zmanjkuje izzivov, ne pa časa, energije ali finančnih sredstev.

Če kdo, potem lahko naše vrhunske športnike, mislim njihovo domnevno lenobo in razvajenost, kritizirajo rekreativni kolesarji. Včasih sem se jim posmehoval, zdaj jih v tej njihovi norosti po svoje cenim. Sicer so zgrešili poanto, ampak bralci te revije smo pravzaprav gladiatorji, kakršnih je v Sloveniji malo.

Revija Bicikel