Okusil sem utrip prav vsakega, in prav vsak je bil nekaj posebnega, edinstvenega.

Danes se lahko večina prirediteljev pohvali z zadovoljivo, če ne že po večini z odlično organizacijo. Nekje morda se šepa oznaka poti, za kakšne četr ure tudi še zmanjka pašte, sem pa tja se zalomi pri merjenju časa, ali pa zataji mikrofon ob podelitvi priznanj. A to je tudi vse. Malenkosti. Lačni ne ostanete nikjer, pa naj si bo na cilju 1500 ali 30 kolesarjev. Tudi štartnine niso pretirane, čeprav bi nekateri, ki so bolj kot s kolesarjenjem zaposleni s tem, da preračunavajo, da nekje za 2000 sit dobijo majico, hrano, pijačo in še kakšno praktično nagrado, drugje pa zgolj startno številko in pogostitev, temu lahko oporekali. Logično.

Že res, da bi lahko bile cene nižje, a tudi alpsko mleko v trgovini bi lahko bilo pod stotimi tolarji. Pa ni in prav je tako, nekdo vendarle mora nekaj zaslužiti! Večina se ne zaveda, da je že zaprtje ceste projekt in pol, in ker se na naših občinah pridobivanje dovoljen (takšnih ali drugačnih) odvija z »nadzvočno« hitrostjo, kaj hitro spoznamo, da zapreti cesto za urico, dve ali tri ni mačji kašelj. Nekdo mora to plačati, pa ne samo to, treba je poskrbeti še za varnost kolesarjev (bodisi jih še nezgodno zavarovati v času vožnje), za katere na večjih prireditvah skrbijo policisti, spet v tistih bolj »domačih« dirkah vedno dobrodušni gasilci ali pa kar domačini, treba je postaviti oznake, dobiti opremo za merjenje časa, brez lastne spletne strani tako ali tako skorajda več ne gre, itd.

Tako se je nesmiselno prerekati o tem, koliko kje dobiš za koliko, in koliko tega za manj ali več drugod. Če si rekreativni kolesar je odločitev tako samo tvoj. Ali greš ali pa ne greš. Če ti je predrago, prav, pa ne pojdi. Če ti gre za rezultat in meniš da si dober, se včlani v bližnji klub, dobi licenco in morda za dober rezultat dobiš povrnjeno startnino. In evo, zadeva je rešena- po gorenjsko. A zato je pač treba biti dober. Dobrih pa je v naši majhni deželici mnogo. Kaj dobrih, odličnih! Prav vsak kraj, prav vsaka regija skriva kakšno »kito«, ki dnevno, tedensko oziroma skozi celo sezono pripravlja in trenira po receptu tistih, ki vozijo sicer kot profesionalci. Zase.

Tako kaj hitro nastane velika razlika med tistimi, ki se veliko vozijo in tistimi, ki se vozijo z glavo, taktično, po nekem receptu. So pa tu potem tudi tisti, ki jim služba, faks ali kaj drugega onemogoča dnevno vožnjo/trening, pa kljub temu naredijo 5000 kilometrov in več skozi sezono, pa naj si vozijo 3-4X tedensko ali zgolj za vikende. Vsi ti se lahko potem srečajo na dirkah, maratonih, vzponih, krosih, itd, in vidijo kje so, ne samo s kilometri, temveč tudi v borbi s časom, v primerjavi s prijateljem, kolegom, nekom, ki nosi dres od Radenske-Power Bara , Save Kranj, Adrie-Mobil ali pač s tistim, ki je z njim ob boku pripeljal do le nekaj metrov pred ciljno črto. Načeloma so zmagovalci rekreativnih dirk vsi, čeprav dobijo medalje, pokale ali druge skulpture predvidoma samo prvi trije.

Tako pač je, a večina organizatorjev se zadnje čase odloča, da vsak izmed udeležencev dobi spominsko medaljo ali plaketo, če ne to, pa vsaj dober golaž, pašto, pasulj, kakšen krof, kos potice, sadje, osvežilno pijačo in morda še kaj drugega.

Pa vendar imam občutek, da so te »dirke« ne samo polne rekreativcev, temveč tudi tistih, ki so temu športu nekoliko več kot samo rekreativno predani. Že na pol živijo za njih, čeprav si z vrtenjem ne služijo kruha. Ta pa je v kolesarstvu še kako redka dobrina, če odštejemo tistega, ki ga nudijo poleg golaža, pašte, ipd.


Zdi se, no pa saj je vedno in povsod tako, da je zmagati izredno težko! Dirke le redko odloči sreča, če pa je v igri slednja, je še vedno zmaga prepuščena še enemu podobnemu »norcu«, kot tistemu, ki mu je npr. tik pred ciljem počila zračnica. Da bi slavil nekdo z 10 kilogrami preveč, z 18 kil težkim kolesom in le peščico kilometrov v nogah, pa je skorajda že absurd. Smo pa še vedno na ravni samo amaterjev, da ne bo pomote. Ja, v nasprotju s karavano profesionalcev, ki so fizično na podobni ravni, in kjer glava predstavlja že skoraj 40% pri zmagoviti formuli za slavo je to pač drugače, čeprav že tudi med nami, amaterji, glava nekaj pomeni!

Tako vsaka kolesarska dirka tudi na naši ravni predstavlja velik prepad med prvimi in zadnjimi. Kaj ne bi tu naredili nekaj, kar verjetno ne bi bilo lahko, a vseeno ne nemogoče?

Anže Pompe