Po premoru, ki danes znaša poltretje leto, naj bi namreč Super Mario podpisal za ameriško ekipo Rock&Republic Racing in svoj sedemnajstletni kolesarski staž pri 41 letih podaljšal vsaj še za leto dni. Koliko je/bo dobil za svoj »avtogram« še ni znano, bo pa njegova eventualna ponovna prisotnost v karavani vsekakor provizorični slepilni manever za marginalizacijo »superpopularnega« doping. Presenetljiva vest pa stoji še ne trhlih nogah, saj jo je Italijanov pravni zastopnik Giuseppe Napoleone kategorično zanikal, ob seznanitvi z njo pa je, kot sam pravi, od huronskega smeha padel s stola. Ob tema ga je demantiral športni direktor R&R Racinga Frankie Andreu, ki je zatrdil, da so podatki v tisku verodostojni.

Lance v drugo na newyorškem maratonu še boljši
Letošnji tekaški praznik v New Yorku je kot lani začinil Lance Armstrong. V svojem drugem poskusu se je spustil krepko pod tri ure (2:46:43, lani 2:59:36). Prvih 21 kilometrov je pretekel v času 1:23:41, drugega pa celo nekoliko hitreje. Ura se je ustavila pri 1:23:02.

Blaža zopet triumfirala
Tisti, ki eruditivno spremljate MTB sceno, verjetno niste zaobšli rezultatov 11. izvedbe MTB Alanya Cup-a (potekal je v istoimenskem turškem letovišču), kjer je vse svoje mojstrstvo pred kratkim pokazala Blaža Klemenčič (Pintatim). S časom 1h 22min 6sek je deklasirala konkurenco in za več kot štiri minute ugnala drugouvrščeno.
Na www.mtb.si, kjer ima MTB svoj domicil, omenjene novice niso še prav nič pogrešili!

Na vzhodu »zahod«
V deželi vzhajajočega sonca se je v zadnji izdihljajih sezone 2007 zgodila enodejanka, Japonski pokal (Japan Cup, 1.1.), ki je v 16. izvedbi na 151.3 kilometra gostila 75 kolesarjev. Smetana je pripadla Manuelu Moriju (Saunier Duval- Prodir), ki si je tako poveznil velik obliž na razžirajočo rano, nezazdravljeno že vse od leta 2002, ko je stopil med profesionalce in začel lov na krstno zmago. Branilec »naslova«, Riccardo Ricco, sicer Morijev soklubaš, tokrat ni bil v osredju (zaradi padca v trenutkih, ko se je dirka lomila), saj je dirko končal »šele« na 32. mestu (+ 4.37), zato pa se je toliko bolje odrezal Nemec Fabian Wegman (Gerolsteiner), ki si je za nabranih šest sekund zaostanka za Italijanom priboril drugo mesto, na zmagovalnem odru pa se jima je pridružil še en azzur, in sicer Francesco Gavazzi (Lampre-Fondita).
Boj za drugo in tretjo stopničko je odločil sprint šesterice, ob čemer velja pridodati, da je imela ekipa Saunier Duval- Prodir v končnici v ognju trojico, poleg zmagovalca še Jesusa Del Nero (4.) in Rubensa Bertogliata (6.). Od domačinov se je najbolje odrezal Yukiya Arashiro iz Team Nippo Corporation (5.).

Contador pred dopustom pobral še smetano na vrh torte
Alberto Contador je »pet pred dvanajsto« še dodatno obogatil vitrino in mošnjiček ekipe- ki je z napol noge že pod rušo- Discovery Channel. To je bila njegova zadnja dirka v dresu ameriške ekipe in z zmago na preizkušnji ACP champions je sezono kronal na najlepši možen način. »Asociaicon de ciclistas profesionales«, kot se glasi uradni naziv te prestižne nacionalne preizkušnje, je postregla z najboljšimi španskimi kolesarji sezone, ti pa svoje moči že drugo leto zapored merili v kraju Boadilla del Monte. Posebnost dirke je, da bazira na točkah in ne na času. Lanskoletni zmagovalec Samuel Sanchez (Euskatel Euskadi) je tokrat prejel bron, med Contadorja in Samuela pa se je vrinil Carlos Sastre (CSC). Koncept dirke je zastavljen sledeče. Primarno je razdeljena na dve skupini 15-ih kolesarjev, ki se potegujejo za mesto v finalu. V njem se (s točkami iz predtekmovanja) obračunava med seboj na letečih/vmesnih ciljih (trasa obsega 16 krogov po mestni aveniji), črno-belo kockasta črta pa je v razmerju do vmesnih sprintov šteta dvojno.

»Podijaši« v polfinalu niso imeli težav, v »dirki na nož« pa je maksimalno število točk sprva pobral Inigo Cuesta (CSC), druga postaja jih je dala največ Carlosu Sastreju, v zaključku pa je svoje mojstrstvo demonstriral mladi Contador. Slednji je preizkušnjo končal z 10 točkami, Carlosu jih je pripadlo 7, Samuelu pa 5. Inigo Cuesta je za zmago na prvem »vmesnem« času dobil dve točki, kar je zadostovalo za končno 5. mesto, predenj se je s tremi vrinil Luis Peter (Andalucia Caja Sur).
Dan prej so svoje moči merile »triadne« ekipe v kronometru. Trojica Relax Funlabrata je le za mišjega ugnala Saunier Duval-Prodirjevo (+0,9).

Astanina nova oblačila
Pravijo da volk dlako menja, a nravi nikdar. Kronski dokaz za to je politika, kjer radi novelirajo zakone, statute, programe, izjave nekako v stilu, kot bi mrtveca z maskiranjem skušali narediti za živega. Zgodba moštva Astana in njene transformacije je drugačna, saj njihova dejanja niso zgolj pročelje, ki zakriva resnico..
Potem ko se je taktika, zrasla na pogorišču španske ekipe Liberty Sigueras, zrušila kot hišica iz kart, se je kazahstanska ekipa odločila, da dodobra prevetri svoje vrste in moštvu nadene nov obraz in ga napolni z novo vsebino. Tako napovedane nove barve niso tisto edino, kajti potem bi uvodna sintagma notice še kako držala.

Modificirani dresi so sledili rošadi v »igralskem« kot tudi menedžerskem kadru (več preberi v 2. in 3. kolu).
Po razdejalni sezoni se moštvo torej uspešno levi in vrača med žive. Po besedah Bruyneela se modra z dresa praktično umika, ostalo naj bi jo le še za vzorec (ena od izjav na to temo: »Astana won't be feeling blue in 2008«). Čeprav so to bolj sladke skrbi, pa prihodnost kluba še ni povsem »z do bara natančno napihnjenimi zračnicami«, saj še vedno poteka lov za ProTour licenco, ki jo mora ekipa ujeti do 20. novembra, ko se izteče »lovska sezona«.
Ob najavi novih klubskih barv je Johan dodal, da je bil, ozirajoč se nazaj, v čas ameriškega »pontifikata«, podpis z Ivanom Bassom za Discovery Channel bolj pogreška kot pa pozitiven doprinos k moštvu.


T-Mobilova antiteza
Eksplikacija naslova- izhajajoč iz »slovanske antiteze«, stilske figure ki vsebuje vprašanje, nanj pa pozitiven in negativen odgovor. Preslikano v predočen tekst: »Ali je v T-Mobilu še prisoten doping?« Odgovor(a): »Da« in »ne«.
Od dopinga onečaščeni Patrik Sinkewitz je koncizneje osvetlil lastno zaslišanje na sedežu nemške kolesarske zveze (BDR) minuli teden, saj so se po tem pojavile številne insinuacije. Kot je zatrdil, v lanski sezoni znotraj ekipe T-Mobile ni bilo več nikakršnih diskusij na temo oskrbovanja z dopingom, kljub temu pa se sam tej skušnjavi, predstavljeni s strani moštvenih zdravnikov, ni uklonil, a skrušen svojih dejanj ni naprtil klubsko-doktorski agitaciji. Na zaslišanju se je izpričal tudi okoli dogajanja v svoji prejšnji ekipi Quick Step-Innergetinca, za katero je nastopal med leti 2003 in 2005.

Njegove besede je demantiral antidopinški ekspert Werner Franke, ki je  za Süddeutsche Zeitung izjavil, da se po klubskih kolarjih še vedno pretaka »obogatena kri«. Na to se je hitro odzval Peter Barth, predsednik disciplinskega komiteja BDR-ja, ki je Wernerja okrcal, češ kako lahko daje zaključke, če pa ga ni bilo na zaslišanju, kjer so te zadeve razčistili. Do izjav Sinkewitza se je kar preveč diplomatsko opredelil tudi menedžer ekipe T-Mobile, Bob Stapleton, ki je zatrdil, da so drobovje ekipe po »zaprosilu« kronskega sponzorja dodobra prevetrili (glej notico »Refor-racija«), kar je botrovalo učinkovitejšemu boju zoper dopinga v zadnji sezoni.  Od besed Sinkewitza se je distanciral tudi Michael Rogers, ki zanika vedenje in vpletenost v aktivnosti povezane z dopingom tekom sezone 2006. V bran kapetana ekipe se je postavil kar Stapleton sam (k T-Mobilu je pristopil šele leta 2007), ob tem pa namignil, da je v svoje vrste po odsluženi kazni pripravljen sprejeti tudi »spreobrnjene« grešnike. Hipotetično izjavo je pospremil nekako takole: »Naše moštvo ima vedno odprta vrata za kolesarje, ki so pripravljeni storiti pravo stvar«.

Da je storjen korak naprej kažejo tudi številni še resno mladi talenti, ki so v sezoni 2007 nadeli sloviti roza dres.
Kljub nekaterim razčiščenim zadevam pa se najverjetneje še ne zapira korpulentno črno poglavje ekipe T-Mobile, katere krvna slika je po zastavljeni diagnozi sicer spet čista, a le s striktno »vizito« bo taka tudi ostala (sami so »misijo brezmadežnosti« poimenovali »zero-tolerance policy«).
Seveda pa je tu še afera Jan Ullrich, ki buri in bo očitno še lep čas burila duhove ter kot Damoklejev meč visela na Nemci.

Zvrhan T-Mobile
Četica nemške ekipe je z 11 prišleki izpolnjena (27 mest). Med novince sodijo Edvald Boasson Hagen, John Devine, Craig Lewis, Thomas Löfkvist, Tony Martin, Morris Possoni, Vicente Reynes, Kanstantsin Siutsou, Bradley Wiggins in veliki George Hincapie. Preostanek na: http://www.t-mobile-team.com/tmo_team/servlet/pages/966948/ref/967492

Refor-racija
Na dan reformacije (kako pomenljivo) je nemška policija (BKA)- po lastnih navedba- iz zasede izvedla racijo v delovnih in domačih prostorih (v kraju Weisbaden) dveh nemških zdravnikov, sicer uslužbencev freiburške univerzitetne bolnišnice. Čeprav kriminalistični akterji, ki so delo opravili po nalogu državnega tožilstva, niso omenjali imen, pa zagonetka okoli personalij za zainteresirano javnost ni predstavljala posebnega »odpora«. Šlo je za Lotharja Heinricha in Adreasa Schmida (o njiju smo se že pisali v 4. kolu), bivša zdravnika kolesarjev nemške ekipe T-Mobile, ki sta bila za časa svojega službovanja v omenjenem moštvu precej dejavna pri zalaganju športnikov s prepovedanimi stimulansi. Odgovor na vprašanju »za milijon dolarjev« je prvi posredoval visokonakladni Bild, v pravilnost le-tega pa je pritrdil glavni tožilec Wolfgang Maier.

Spisana obtožnica ju bremeni proizvajanja »supersubstanc« in njihovega oskrbovanja športnikov različnih branž. Ob tem je tožilec dejal, da je še preuranjeno- sploh pa tekom preiskave- izdajati ali so konfiscirali (beri zaplenili, zasegli) kakšno otipljivo izpričbo, nujno za nadaljnji postopek. Edinole znano je, da ni povezave s krajem racije in Janom Ullrichom.

Ob pojavi suma zavržnega dejanja sta maja oba zdravnika dobila nogo pri T-Mobilu, enaka usoda pa ju je doletela tudi v freiburški bolnišnici. Popolni izsledki racije sledijo v prihodnje.

Majoriteta pritrdila trasi Toura
Skoraj enoglasni so si bili ob predstavitvi trase francoske pentlje glavni akterji (beri športni direktorji) večine ProTour ekip. Strnjene misli večine izpričujejo, da bo odprtejša dirka še zanimivejša tako za špalir kot TV gledalce, da bo zaradi ukinitve bonusov prihranjeno živčnosti v uvodu in znatnim pribitkom ubežnikom, prikimavajo skrajšanju etap in temu, da se je transport od cilja etape do naslednjega starta karseda »zminimaliziral«. Nekaj negodovanja, glasnega predvsem s strani belgijskega moštva Predictor-Lotta, je bilo samo zaradi ukinitve ekipnega kronometra in skrajšanja posamične ure resnice, kar seveda ne gre na roko njihovemu prvemu adutu Cadelu Evansu.

Konferenčni »konfiteor«
Po Patriku Sinkewitzu se je jezik okoli dopinga dodobra razvezal tudi Nemcu Jörgu Jakscheju, ki zaradi sodelovanja pri odstiranju tančic rak rane kolesarstva- sam se je posluževal EPA, rasnega hormona in krvnega dopinga- prestaja zgolj enoletni suspenz »podeljen« s strani nemške kolesarske zveze. Svojo mladostniško kariero je strnil nekako takole.
Na devetnajsto pomlad- takrat se je začela njegova profesionalna kariera- izkazani rezultati niso bili kaj prida, zato so pritajeno na njegov naslov romale različne sugestije, kako ohraniti svoje »delovno mesto«. Že zarana ga je tako k dopingu nagovarjal kar sam menedžer ekipe, a mu v isti sapi dejal, da bo hipoteko goljufije pač moral nositi sabo. Temu čustvenemu izlivu, ki je razgalilo njegovo karieri, so bila priča ušesa, udeležena antidopinške konference »Play the game« na Islandiji. Na njen je- v nadaljevanju- dejal, da je sprva sicer težko prenašal breme dopinga, ker pa so z njim prišli dobri rezultati in številni navijači, je slaba vest kaj hitro izgubila mesto v njegovi duši. Tako je bilo posluževanje prepovedanih substanc kontinuiteta njegove kolesarske kariere. Včasih je v tej svoji železni konsekvenci použil tudi substance katerih učinkov sploh ni poznal! Je bil vedoželjen, pa svoje zvedavosti ni mogel potešiti, saj so mu proizvajalci dejali, da jih pač mora zaužiti. Kljub možnim resnim posledicam za zdravje se je nanj dobesedno požvižgal, peklila ga je le misel, da bi nekoč padel na doping testu. Glede učinkov na zdravje je dejal, da strahu ni bilo zaradi dejstva, daje bil v rokah- po njegovem- izrednih doktorjev, ki so imeli lastne otroke in jim je zavoljo očetovstva slepo zaupal »diagnozo«, češ otroci so dokaz za »človečnost«.

S svojimi izjavami je dodobra razvrednotil misli predsednika UCI-ja Pata McQuida, ki je tekom simpozija podal mnenje, da v kolesarskem svetu ni več mesta za sistematičen doping. A Jakschejevo zaslišanje je bila skorajda zaušnica naivnosti predsednika mednarodne kolesarske zveze. Da pa moža z vrha ne bi spravil v še kočljivejši položaj in s tem celotno kolesarstvo, je dodal, da je bil morda le ujet v nesrečen splet okoliščin, saj je imelo vseh šest ekip, za katere je lovil zmage, v »agendi« zapisan doping.

Na koncu razprave je še namignil, da ima glede osvetljevanja umazanih dogodkov močno zaledje kolegov kolesarjev- ti da njegovo »spoved« podpirajo, čeprav si sami s to hipoteko ne bodo podpisali rubeža- in da jih je večina takih kot on zgolj žrtev sistema. Med drugim je veliko kost vrgel tudi športnemu direktorju CSC-ja, Bjarnu Riisu, ki mu v »zgodbi življenja« ni namenil nič kaj zavidljive vloge (kakšne beri v naslednji notici).

Diferenciacije na relaciji Jaksche-Riis
Jaksche, ki je bil član CSC-ja v sezoni 2004, je zatrdil, da mu je Danec grozil, da bo, če bo svoje grehe drznil deliti drugje kot v »spovednici«, za to plačal z »nagačenim« kolesom in da bo poskrbel, da se ne bo več mogel vrnil v karavano. Tako nekako so ga citirali tamkajšnji mediji, nakar se je na vlogo »negativca« odzval Riis. Tudi sam na listi grešnikov in ne brezmadežen, je nemudoma kategorično zanikal kakršenkoli grožnje, izjavi pa je pritrdil tam, kjer mu je svetoval, naj nikar ne vpleta v to drugih, ker bi to lahko povzročilo efekt »snežne kepo«. Dejal je, da je Jacksche napačno tolmačil njegove besede, saj so bile z Nemčeve strani determinirane kot grožnja, sam pa je vse skupaj označil kot dobrohoten nasvet, češ da mu bo povratek močno otežen, če se bo v šport vrnil kot »izdajalec«. Zabičal mu je, da mora sam prevzeti popolno odgovornost nad storjenimi dejanji in s tem živeti, ne pa da sprevrača resnico in za vse krivi druge. »To je zame tako trivialno« je zaključil.

Jackschejeve obtožbe pa niso edini črni oblak na Dančevem obnebju, saj so vse bolj glasne govorice, da ni v najboljših odnosih z organizatorji francoske pentlje odkar jih je povabil v svojo garažo po rumeno majico letnika 1996. Zadnja aferica na temo skrhanih odnosov datiran na predstavitev Toura 2008, ki je minila v znamenju Riiseve odsotnosti. Vzrok njegove neudeležbe ima dve plati. Prva pravi, da ga ni bilo, ker med naslovniki vabil ni bilo njegovega imena, druga, dana s strani predstavnika za stike z javnostjo CSC-ja, pa te trditve zavrača in pojasnjuje, da sta na naslov ekipe priromali dve povabili. Ker nista bili naslovljeni poimensko je bila klubska permisivna odločitev, kdo jih bo dobil. In ker se je eni Bjarne Riis prostovoljno odpovedali, sta šli v roke drugih.

Vse se je začelo v Quick-Stepu
V soboto je Patrik Sinkewitz še nekoliko razširil špranjo, skozi katero kuka antidopinški »ataše«. Na intervjuju za nemški magazin Spiegel je priznal, da se je z dopingom pobratil leta 2003, ko se je priključil ekipi z naslova. »Takrat je bil EPO pot proti vrhu. Za nikogar ni bila skrivnost s čim voziti hitreje. O tem so me poučili tako sotekmovalci kot »hišni« zdravniki. Natančno se je vedelo kako se izogniti doping kontroli. »Eliksir« se je dalo odkriti še pet dni po zaužitju, zato sem ga nehal jemati šest dni pred dirko.« je pojasnil. In ker primerov »Kašečkin« (o tem pišemo v nadaljevanju) takrat še ni bilo na pretek, je prelisičenje po večini uspevalo.
Če se Nemec dolgo ni zdrznil ob omembi krvnega dopinga, pa je zvedavost nastopila po prihodu v T-Mobile. Po nasvet je odšel leta 2005 in to naravnost k zloglasnežema (duu Heinrich in Schmid), ki sta mu predočila način implementacije. Kot zatrjuje, ga v to nikoli nista silila in trdila, da mora za uspeh to nujno storiti. »Iniciativa je bila povsem na moji strani.« Nekoliko se je celo postavil v bran omenjenima zdravnikoma, češ da sta zelo nejevoljno izpolnila njegove želje. Razlog, da mu dejanj nista skušala preprečiti tiči v skrbi, da si pomoči ne bi poiskal pri »šarlatanih«. Nemec je zaključil, da ogrožanja svojega zdravje ni občutil, češ, da je operirali z lastno krvjo, kar naj ne bi bilo zdravstveno kočljivo. 

Tokrat v objemu mlajše
Pred časom (o tem več preberi v 1. kolu) smo poročali, da je Lance Armstrong končal večmesečno zvezo z modno oblikovalko Tory Burch, še prej pa še trajnejšo s country pevko Sheryl Crow. Tokrat je bojda Teksašan v naročje ujel eno od dvojčic in nekoč zvezdnice humoristične nanizanke Full house (Nora hiša)- Ashley Olsen. Oprezovalci v newyorškem hotelu, kjer so ju zasačili, so namigovanja potrdili z dejstvom, da sta se zvezdnika obnašala kot sveža zaljubljenca. Hotelski bar sta zapustila šele pozno v noči in se družno preselila v najeto sobo.

Francoz za Francoza
Francoz Stephan Auge se je pridružil Kolesarskemu zboru- luč sveta je ugledal prejšnje leto- ki deluje pod okriljem Združenja poklicnih kolesarjev (CPU) in je nekakšno posvetovalno telo, vez med kolesarji in snovalci »pravil iger«, saj spričo reprezentativnosti izpričuje svoje videnje skozi »uporabniško prizmo«.
Francoz je zasedel »zic« Cedrica Vasseurja, ki je bil nekaj dni pred tem izvoljen na predsedniško mesto CPU-ja in nasledil Franceska Moserja, ki je pozicijo zapolnjeval vse od leta 1999. Sicer pa KZ poleg novopečenca sestavljajo še Jens Voigt, Jose Luis Rubiera, Michael Rogers, Philippe Gilbert, Inigo Cuesta, Thomas Dekker, George Hincapie, Filippo Pozzato, Fabian Cancellara, Roger Hammond, Denis Menchov, Thor Hushovd, Jose Azevedo (kot predstavnik kontinentalnih moštev) in Dario Cioni (kot odposlanec, delegat).

Kolesarski 1A koreograf
Tehnični direktor italijanske reprezentance Franco Ballerini je dobil zeleno luč s strani svoje kolesarske zveze (FCI) za koordiniranje aktivnosti vezanih na projekt OI Peking 2008. Kako ne, saj je mojster taktik svoje »veščine« izkazal tako na minulem SP-ju kot pri rekognosciranju (beri ogledovanju, tipanju terena) kitajskega asfalta na t.i. dirki »Good luck Beijing« (projekt raznoterih tekmovanj pred OI v Pekingu). Obakrat je reprezentanco vodil do zmage.

Res 80% kolesarjev jemlje rastni hormon?
Predstojnik losanskega laboratorija za analize dopinga- akreditiranega s strani Svetovne antidopinške agencije (WADA)- je za enega od belgijskih časopisov izrazil prepričanje, da je bil doping na letošnji francoski pentlji domala vseprisoten. Kot trdi Martin Saugy je kar 47 od 189 kolesarjev vozilo »pod vplivom« EPA ali s pomočjo transfuzije krvi. A gre za napol dokazane zadeve, namreč rezultati testov v celoti ne izpolnjujejo meril za razglasitev le-teh kot pozitivih, zato analize še niso povsem verodostojne. »To je grozno«, dodaja Saugy, saj je glavnina vzorcev izredno sumljiva (»prežeta« poleg z EPO-m in transfuzijo še s testosteronom in rastnim hormonom), kar kaže na manipulacije in stopicanje antidopinških laboratorijev za dopinškimi. »Ko bo luč sveta ugledal t.i. impregnirani test, ki bo zavoljo svoje »pronicljivosti« imun na »biološke manipulacije«, bo kar 80% pelotona padlo na rasnem hormonu (ta naj bi bil trenutno pravi hit)« je še pribil Saugy.

Ve, za koga ne bo vozil
Za Danilo di Luco je znano, da se ve za katero moštvo v prihodnje ne bo vozil. Svoj Liquigas namreč zapušča, prva resna ponudba pa je bojda priromala iz danskega CSC-ja. A zaenkrat okoli podpisa pogodbe še ni nič otipljivega in verjetno tudi ne bo, saj je omenjene trditve »Ubijalca« kmalu demantiral predstavnik za stike z javnostjo CSC-ja, češ da v ekipi nimajo mesta za tip kolesarja kot je on, tako da tudi ponudba ni smiselna. Če je prišlo do šuma v korespondenci bo pokazal čas.
Naj spomnim, da zaradi domnevne vpletenosti v afero »Oil for drugs« in povezavo z zdravnikom Carlom Santuccionejem trenutno Italijan prestaja trimesečno kazen nenastopanja.

Erik Zabel še nadalje pri mlekarjih
Čeprav so se pojavljala mnogotera namigovanja o njegovi vrnitvi v T-Mobile, je Nemec z enoletnim podaljšanjem pogodbe z ekipo Milram tovrstnim novinarskim racam zadal »smrtni strel«. Za ne več rosno mladega kolesarja (s 37 križi na hrbtu) bo, kot pravi, sezona 2008 izredno velik izziv, saj ekipnih 27 zmag v iztekajoči se sezoni v prihodnje postavlja letvico še nekoliko više.
Pri konsolidaciji in uspehu moštva, ki štarta v svojo tretjo sezono, je imel veliko zaslug dosedanji menedžer Gianluigi Stanga, ki pa ima po novem status brezposelnega. Do rošade na samem vrhu je prišlo, ker kadar riba smrdi, ponavadi smrdi pri glavi. In tudi tokrat se je pregovornost izkazala za točno. Namreč Italijan, ki je kot prvi prevzel krmilo ekipe- in plul mimo in tudi čez čeri dve sezoni- je svoje mesto moral prepustiti Gerryju van Gerwenu. Z odhodom je odnesel ProTour licenco, pa tudi črno piko, ki jo je narisala obtožba Jörga Jakscheja, češ da ga je pobratil z dopingom. Stanga je te navedbe sicer zanikal, ni pa mogel uiti dopinškim intrigam. Glavni sponzor ekipe- Nordmilch- je zato presodil, da svojega imena v to ne bo vpletal, na svojega nekdanjega menedžerja pa že naslovil ponudbo za odkup ProTour licence, ki ni bila del »primopredaje« z Gerwenom. V primeru zavrnitve odkupa bodo zanjo kandidirali na »ProTour borzi«.

Kot so še pojasnili glede kapetana Erika Zabla, je glavni činitelj zadržanja hibridna filozofija, ki gradi svoje temelje na izkušenosti s primesmi mladosti.

Boj z mlini na opojne substance
V konici napada »ekipe WADA« se kmalu obeta zamenjava. Agilnega »napadalca«, ki slovi po svoji neizprosnosti, borbenosti, dostikrat sicer precej jalovi, bo nadomestila sveža in perspektivna kri. Dick Pound namreč konec novembra končuje »kariero« predsednika antidopinške agencije (WADA), zato v svojih poslednjih predstavah skuša priigrati čim več točk in s »poslovilnimi« streli pustiti globok pečat. Ob vsej tej svoji gorečnosti in udrihanju po primarnem nasprotniku pa je zanetil trenja tudi v lastni »slačilnici«, medtem ko »tekmeci« uspešno odbijajo napade in v nasprotju z »ekipo WADA« ne streljajo praznih nabojev.
»Vajeti so jim ušle iz rok. Mogoče so mislili, da je Tour de France večji kot sam šport. To leto je bilo zanj katastrofalno in ko so se javne televizije, tisk in sponzorji umaknili tekom dirke, se je UCI moral zavedati, da pogledujejo v brezno.« je strnil letošnje turbulentno francosko preizkušnjo, ki je zavoljo dopinga utrpela hude poškodbe. Za to je okrivil »zdravnike« UCI-ja, češ da njihova preventiva ni bila efektivna, saj so na sivo zelenico pošiljali »načete« igralce.

Monolog je zaključil z insinuacijo, da je Mednarodna kolesarska zveza kriva za multipliciranje dopinga, predvsem zaradi svoje neaktivnosti in ne dovolj represivne politike v preteklosti, ki bi goljufivce zatrla v kali. »Dati zatočišče dopingu v deželi športa je mnogo lažje, kot ga iz nje izgnati. Žanjejo kar so sejali.« je zaključil Pound. Jaz pa: »Treba je pomesti tudi pred lastnim pragom«.

Poseganje v človeško integriteto?
Že prejšnji teden smo vas podrobno seznanili z namero Kazahstanca Andreja Kašečkina, ki bo na sodišču v Liegeu s pomočjo kontroverznega odvetnika Luca Missona (s primerom klienta Bosmana je leta 1995 dosegel liberalizacijo trga delovne sile v nogometu) skušal doseči, da se izvršen dopinški test izven »delovnega časa« tretira kot kršenje človekovih pravic. Bivšega kolesarja Astane so namreč »dobili« na dopustu v Beleku v Turčiji (obtožen je transfuzije krvi), kar sam tolmači kot poseg v lastno integriteto, zato zna biti razsodba sodišča fatalnega pomena za bodočnost kolesarstva. Odločba v prid Kazahstanca bi pomeni presedan, ki bi verjetno sprožil neslutene težave in korak nazaj v boju z dopingom. Pravno do »zob oborožen« bo na sodišču svoje stališče predočil v torek.

Vse za slavo in denar
V prihodnjem tednu se obeta zanimiv razplet v povezavi z bivšima zdravnikoma T-Mobila, saj je na dan udarila vest o njunem operiranju s »slabo krvjo«. Tovrstna obtožba bi jima lahko prinesla daljšo zaporno kazen!

Bikapetanstvo
Ekipa Caisse d'Epargne je sporočila, da si bosta Oscar Pereiro in Alejandrom Valverdejem delila kapetanski trak na dirki po Franciji 2008.




Anže P.