Gre za japonsko verzijo kolesarske vožnje in tekmovanj na velodromu, s tem da je tukaj disciplina ena sama. Nobenih zasledovanj, nobenih skupinskih voženj – 6 do 9 tekmovalcev, mož na moža, neusmiljeno, a z dobro znano etiko dežele vzhajajočega sonca, kjer samuraji še vedno nekaj veljajo. Tekmovanje se začne s skupinskim štartom, vsak s svojega štartnega bloka, kjer kolesarji nato vozijo tri četrtine proge, ki je navadno dolga okoli 2km, za motorjem. Ta ima sprva počasno hitrost, nekje do 25km/h, ki pa jo stopnjuje do trenutka ko se naposled le umakne. Pri 50km/h in nekje 600-700m pred ciljem, se tako kolesarji zapodijo v neusmiljen šprint, kjer zmagovalec dosega hitrosti preko 70km/h.

Zanimivo je tudi ozadje keirina, saj gre za multimilijonski posel, kjer se letno obrne okoli 12 milijard evrov. Tako kot na pasjih ali konjskih dirkah, so Japonci namreč tudi v tej kolesarski disciplini našli kanal za svoja strastna hazarderstva. Tudi najbolje plačani kolesar lanskega leta, aktualni japonski prvak Hiroyuki Murakami, zelo dobro živi od tega športa, saj je npr. lani zaslužil zgolj z nagradami 2,5 mio evrov. Zaradi tako velikega denarja in potencialnega goljufanja, so vsi tekmovalci primorani v uporabo praktično »predpisanih« koles, ki so sicer lahko različnih znamk, vendar so oprema in detajli ves čas pod drobnogledom. Prav tako gre pri opremi skoraj izključno za japonske proizvajalce (Panasonic, Kashimax, Shimano,..), saj Japonska keirin zveza (NJS) za morebitne »tuje vdore« proizvajalcev skrbi z neusmiljenimi birokratskimi preprekami. Tudi kolesa sama niso ravno tipična track kolesa, vsa so v glavnem iz aluminija oz. krom molija, dovoljeni so le obroči s 36 naperami,... Vsak kos opreme na kolesu pa mora nujno ustrezati standardom NJS, ki zadevo odobri z gravuro.

Da pa je tekmovanje v keirinu še dodatno zapleteno, poskrbi izredna selekcija potencialnih tekmovalcev, ki morajo najprej skozi nekakšno obvezno šolanje v Japonski Keirin Šoli. Izmed vseh, ki se prijavijo, pride skozi sito sprejemnih izpitov le 10%, ti pa so kasneje podvrženi rigoroznemu treningu, ki največkrat traja po 15 ur na dan. Sliši se kot znanstvena fantastika, a šele tisti, ki jim na koncu uspe diplomirati na tej šoli, pridobijo licenco in lahko uradno tudi začnejo tekmovati. Se vam zdi kot zgodba iz nekega vzporednega sveta?!

Poglejte si še kratek video dokumentarec, kjer se lahko na lastne oči prepričate o tem »morebiti nekoliko čudaški« kolesarski disciplini...