Film Lucasa Burnella prikazuje, kako se nekateri lotevajo rekreacije.

To seveda ni nikakršno napeljevanje k namernemu kršenju cestno prometnih predpisov in ogrožanju lastne varnosti. Čeprav se udeleženci dirk skrajno zabavajo, obenem tvegajo življenje sebe in drugih. V velemestih je cestno kolesarjenje, kakršnega poznamo pri nas, praktično nemogoče, saj je gneča na cesti nepopisna. Zelenih površin, razen parkov in nekaj dreves, ni na spregled.
 
Betonska džungla, smog in na tone pločevine z natrpanimi pločniki so tisto, s čimer se vsak dan srečujejo kolesarji, ki si samo želijo opraviti dober trening, ali se razmigati na kolesu po napornem dnevu.
 
Za te kolesarje so naše običajne ceste in ture čista eksotika, znameniti alpski prelazi pa zgolj fotografije iz sanjskega dopusta.
Vsi poznamo občutek in napetost v nogah, kadar se kljub idealnim pogojem iz takšnih ali drugačnih razlogov, enostavno ne moremo usesti na kolo. Vsak se s tem sooča po svoje in če ni druge, očitno tudi z vožnjo skozi rdeče luči in po nasprotnem voznem pasu.
 
Preden naslednjič nevestnemu vozniku pokažete sredinec, ali se ob menjavi predrte zračnice ob cesti zjezite nad luknjastim voziščem, raje pomislite kakšno srečo imamo, da je naša mala deželica tako pestro poraščena in razgibana s številnimi pozabljenimi stranskimi cestami. Ko boste sopihali v klanec in premlevali, kaj vam je bilo tega treba, se spomnite, da bi nekdo drug moral prevoziti celotno dolžino vaše ture, preden bi sploh prišel do podobnega vzpona, ali celo vzeti dopust in se z avtom odpeljati na drug konec države.

 Povsem dobro se nam torej godi, pa naj bo sonce, dež, veter ali sneg in led. Bodimo torej hvaležni za to, kar imamo in cenimo vsak dan, ki ga lahko preživimo.