IRONMAN - pravljica brez srečnega konca
Kamniški triatlet Matic Romšak je pred dnevi nastopil na svojem drugem letošnjem Ironmanu svetovne serije v švicarskem Zurichu, z enim samim ciljem, izpolniti normo za oktobrsko svetovno prvenstvo na Havajih. Po majski tekmi na Lanzarotih, kjer mu je norma ušla zaradi kar treh defektov na kolesarskem delu proge, je do Švice pripravljenost še stopnjeval in kot ciljni čas napovedal 9.45minut.
Matic, še zadnjič si nastopil v kategoriji od 35-39 let, a ti sreča tudi tokrat ni bila nakljonjena. Očitno poleg dobre pripravljenosti in psihične trdnosti odloča tudi kanček srečeč
Pred odhodom v Švico sem razmišljal, da sem edino svoj prvi Ironman v Avstriji odtekmoval brez težav in nepredvidenih dogodkov na progi. Na drugem v Nemčiji mi je okvara kolesa odnesla 20 minut, lani na Lanzarotih in nato na Havajih me je spremljala poškodba stegenske mišice, letos na kanarskih pa defekti. Do srečnega konca pa je bilo tudi na zadnji dirki svetlobna leta daleč, saj so se težave začele že na plavanju
Predstavljam si, da mora biti 1400 teles, ko se vrže v vodo res podobno kardelu lačnih krokodilov
Prav res. Na štiri kilometre plavanja smo se zagnali kot lačni pujski v korito, drug preko drugega, mimo tretjega, nad četrtim, pod petim, skratka klobčič teles je bil prvih 500 metrov nerazpoznaven. In v tistem norem plavanju me je nekdo od sotekmovalcev objel za vrat, mi strgal očala in potopil v kalno vodo, da mi je odplaknilo lečo iz levega očesa, očala pa sem v vodi še ujel. V nadaljevanju sem dobil še udarec s komolcem v to isto oko in spominsko modrico. Ko sem ob koncu prvega kroga v plitvini ponovno nameščal očala, sem med brodenjem po vodi pohodil še steklene črepinje ter staknil tri ureznine na podplatu. Plavanje v drugem krogu se je umirilo, ostrejših kontaktov ni bilo in do prve menjave sem prišel v solidnem času 1.06.
Kolesarska proga pa je bila sestavljena iz treh šestdeset kilometrskih krogov. Ali tekmovalci raje vozite kroge ali progo v enem kosuč
Sam načelno raje vozim progo v enem kosu, krogi pa so bolj primerni za tempiranje tempa in pravilno razporeditev moči. Proga v Švici ni med lažjimi, saj smo na vsak krog prevozili približno 600 višinskih metrov, s strmimi spusti, ostrimi ovinki in številnimi prehodi čez železniško progo, ki pa so jih organizatorji na dan tekme zalili z asfaltom. Prvi krog sem brez težav prevozil v 1.43 ure, drugega dve minuti počasneje, v tretjem pa se nas je oblikovala skupinica štirih kolesarjev, ki smo se solidarno menjavali na čelu. Prepoved vožnje v zavetrju smo upoštevali ťtako tako,Ť sploh zadnje kilometre, ko sodnikov na motorjih ni bilo več blizu. Složno poganjanje pedal v zadnjih ravninskih kilometrih pa je le zmotila sodniška piščalka in to v trenutku, ko razdalja med nami res ni bila predpisanih 10 metrov. Meni in sotekmovalcu na tretjem mestu se je pred očmi zableščal rumeni karton in čez nekaj trenutkov sva že stala ob progi in poslušala sodnika, ki je po radijski zvezi sporočal šestminutne kazni. Dvignjen sredinec sem v največjem besu kazal za hrbtom, nad sodnika pa v mislih klical vse vrste prekletstev, razmišljajoč da bo izgubljene minute na teku težko nadoknaditi.
Potemtakem natančnih Švicarjev nisi ohranil v najlepšem spominuč
Gotovo ne in bolj kot natančnost sem opazil njihovo preračunljivost in nenazadnje tudi škrtost.
Pa o slednjem malce kasneje, sedaj želim povedati, da je bilo kolesarjenje smrtno nevarno, saj cesta ni bila popolnoma zaprta za promet in so tako avtomobili, kot ljubiteljski kolesarji in gledalci, med nas padali, kot prezrele hruške z dreves. Več kot enkrat sem moral na vso moč zavreti, da nisem na novo oblikoval kakšne avtomobilske pločevine, najbolj krizni trenutek pa se je zgodil tik pred ciljem, ko je nek kolesar podcenil mojo hitrost mojega kolesa, ki je bila v tistem trenutku več kot 40km/h, in pričel prečkati cesto ravno pred menoj. Zverinsko tuljenje iz mojega grla mi je gotovo vsaj za dvajset udarcev dvignilo srčni utrip, telička na dveh kolesih pa zaustavilo na polovici predvidene poti, da sem ga še lahko s skrajno muko obšel. V nasprotnem primeru bi oba frčala po cesti. Za podoben primer so se organizatorji zavarovali že na četrtkovi testni vožnji, ko smo s kolesi spoznavno prevozili kolesarski krog. Vsak od nas je namreč moral podpisati, da gre na vožnjo v lastni odgovornosti, saj nam za spremstvo niso dali niti enega policijskega vozila. Tako smo se skozi Zurich v popoldanski konici vozili med avtomobili sem ter tja ter preklinjali škrte Švicarje, ki so nam za 550 frankov štartnine nudili le najnujnejše usluge.
Si imel po kolesarjenju vstopnico za Havaje še v žepuč
Po prevoženih 180-ih kilometrih sem bil še dokaj spočit, čas pod 6.30 ure pa mi je, ob dobro odtečenem maratonu, še zagotavljal udeležbo na svetovnem prvenstvu. Začel sem dokaj hitro in prvih deset kilometrov pretekel pod 45.minutami. Potem sem orientacijski čas izgubil, saj proga naprej ni bila več označena s kilometrskimi oznakami. Naslednjih deset kilometrov je bilo najtežjih, saj je v telesu zmanjkalo ogljikovih hidratov, preskok na uporabo maščobne energije pa je vedno stresen. Nekaj časa sem pil samo vodo, potem pa prvič na ironmanu pričel jesti jabolka. Dodatne kalorije so pomagale, korak je spet stekel in ko sem po trideset kilometru pričel piti še koka kolo, je bilo moči spet dovolj. Po mojih izračunih sem imel dobrih 10 kilometrov pred ciljem čas 8.30, v glavi pa le en cilj teči čim hitreje. Ko sem prehitel še Damijana Kromarja, tudi lanskega udeleženca svetovnega prvenstva in na Havajih uvrščenega pred menoj, sem bil v uspeh že prepričan. Tekel sem v četrtem krogu, moči sem imel še dovolj in pred menoj je bilo le še nekaj kilometrov. Ko sem nekaj sto metrov naprej pokazal sodnici ob progi vse štiri kontrolne zapestnice, me je usmerila v cilj, ki sem ga prečkal v neverjetnem času 9.28 ure. Sam pri sebi nisem mogel verjeti, da sem maraton odtekel pod tremi urami in se v moji članski kategoriji uvrstil na odlično šesto mesto. Je pa rdeča lučka v moji glavi z vsako minuto utripala močneje in ko sem v uradnih rezultatih pod svojim časom opazil zvezdico, sem od organizatorjev želel takojšnje pojasnilo.
In to je bilo - diskvalifikacija!
Ja, res je. Ker kilometrskih oznak na progi ni bilo, nisem vedel da je bil znak sodnice napačen, da bi moral odteči še eno pentljo, dolgo nekaj več kot tri kilometre. Ker bi se tudi z dodatnimi dvanajstimi minutami zlahka uvrstil na svetovno prvenstvo, napaka, ki jo kljub vsemu, pripisujem predvsem sebi, še bolj boli. Pedantni Švicarji so nas zavajali tudi s podatkom v razpisu, da bomo tekli tri štirinajstkilometrske kroge, čeprav smo nato tekli štiri, tako da so enako napako storili še trije tekmovalci.
Še enkrat letos najbrž ne boš poskusil, saj bi bili trije ali morda celo štirje ironmana v eni sezoni le preveč za organizemč
Še noben Slovenec ni v sezoni dirkal štirih, zato tudi sam ne bom poskusil, čeprav se počutim pripravljenega za vrhunski rezultat. Bom pa v nadaljevanju sezona izbral še kakšno mednarodno tekmo v Avstriji, Italiji ali se morda celo udeležil polovičnega ironmana na Mljetu. Je pa bilo razočaranje tako veliko, da se še danes, teden dni po dirki psihično ťsestavljamŤ in o dejanskih terminih ne razmišljam.
Iz tvojih besed veje nekakšno razočaranje nad Švicarji, nad organizacijo
č
Tekma res ni bila po mojem okusu. Plavanje je bilo v jezeru, katerega vodo so v razpisu označevali z besedami ťčista, čista voda ciriškega jezera,Ť v njej pa nisi videl niti meter pred seboj, niti alg, ki so se ves čas zapletale v plavalna očala in silile v usta. Na kolesarski progi ni bili niti ene kilometrske oznake, na teku pa zgolj do 10.kilometra. Poglavje zase je bila tudi svečana proglasitev, za katero je bilo potrebno odšteti 25 frankov (tekmovalci smo znesek plačali že s štrtnino), zanje pa si lahko izbiral med posladki, kot so krompir, jajca sir in žitarice. Aja, pa vsakemu je pripadal kozarec soka. Neverjetna škrtost, res. Še po vsakem ironmanu so nas organizatorji razvajali z neverjetno raznoliko hrano, sponzorskimi priboljški in raznovrstnimi napitki, s katerimi bi lahko vsak napolnil manjšo banjo. Švicarji pač ne.
In še nekaj je, kar mi ni šlo v račun. Tekma, ki za nekatere traja 15 ur in več iz tebe iztisne res zadnjo kapljico moči, telo pa osiromaši z elektroliti, minerali in vitamini, zato je tistim, najbolj razbitim, vedno na voljo infuzija, ki pomaga k hitrejši regeneraciji. Tudi v Švici je bila, vendar so nas že v razpisu opozorili, da bo na voljo le tistim, ki bodo zanjo pripravljeni plačati 70 frankov.
Si dalč
Nisem, saj je bil v moji spremljevalni ekipi, poleg žene Helene, ki je tudi glavna navijačica, še fizioterapevt Franjo Kovačič, kateremu gre velika zasluga, da so moje mišice in vezi zdržale vse napore treningov in tekmovanja in da se tudi po tekmi vsaj fizično dobro počutim.
Sezona se že počasi preveša v drugo polovico, boš torej neuresničen cilj svetovno prvenstvo, prenesel v prihodnjoč
Skoraj zagotovo. Pravijo da smo levi precej trmoglavi in neradi odstopamo od zastavljenega in to zame vsekakor drži. Cilj ostaja, le zaradi objektivnih vzrokov ga prestavljam za eno leto, ko ne bom le leto starejši, pač pa tudi za leto modrejši. Še vedno se namreč čutim sposobnega, da svoj lanski rezultat s svetovnega prvenstva bistveno izboljšam.
Kako pa sta tekmovala ostala Slovenca in kdo so bili zmagovalcič
Damijan Kromar iz Ribnice je za las še ujel rezultat pod deset ur in prav tako presenetljivo ni izpolnil norme za svetovno prvenstvo, Rado Ačimovič iz Celja pa je odstopil.
Tekma je bila v začetku zelo zanimiva, saj so v razmaku šestih sekund iz vode prišli najboljši trije; Švicarja Bernhard (lanski zmagovalec) in Mauch (lanski tretjeuvrščeni) in Nemec Stadler (četrtouvrščeni s svetovnega prvenstva). Na kolesu je Stadler v solo vožnji s povprečno hitrostjo 40km/h prešel v vodstvo, slabe štiri minute je za njim zaostajal Bernhard, še pet minut več pa Mauch. Na maratonu je Bernhard še enkrat več dokazal, da je izvrsten tekač, saj je Stadlerja prehitel na 20.kilometru in vodstvo zadržal do konca ter s časom 8.16 že petič zmagal na švicarskem ironmanu. Pri dekletih so svojo premoč dokazale Nemke, saj so osvojile kar prva štiri mesta.
Ob progi je več kot 1300 triatletov spodbujalo 80.000 gledalcev, ki pa niso znali ustvariti vzdušja, kot ga več sto tisoč gledalcev naredi v Celovcu ali Frankfurtu.
Pogovarjal se je
Matic
Komentarji

natisni
pošlji
