Domov Iskanje Oglaševanje Kontakt Uredništvo

E-novice Seznam uporabnikov Pošlji vsebino

Geslo:
Ostani vedno prijavljen?

natisni pošlji Domov > Bicikel Zine > II/06. KOLO

Američani niso bili dolgo zunaj kolesarske elite, saj je Svet ProTour ekip pri Mednarodno kolesarski zvezi (UPCT) v začetku tedna prižgal zeleno luč selitvi moštva Team High Road iz Nemčije onstran Atlantika. 

Migracija je posledica umika nemškega sponzorja T-Mobile, ki ga je nadomestil High Road in posledično se je sedež ekipe preselil iz Bonna v San Luis Obispo (Kalifornija). Tu bo 15. februarja potekala tudi uradna predstavitev ekipe za sezono 2008 (v Cubberly Theatre), ki še naprej ostaja pod taktom Američana Boba Stapletona.

Pisana zasedba, Stapleton ji pravi »mednarodna«, ki bo imela center za dirke še vedno v Evropi, je bila še nedavno v sila neugodnem položaju, a jo je podjetni Stapleton po umiku T-Mobila uspel finančno toliko nahraniti, da bo preživela še vsaj dve sezoni, do takrat pa bi že mogli najti novega generalnega sponzorja in preprečiti hiranje.

Da ima moštvo pokroviteljski potencial je dovolj če samo na hitro pogledamo v tekmovalni kader, saj je v njej kar 42 kolesarjev (29 moških in 13 žensk) iz 16 držav, od tega jih je sedem aktualnih državnih prvakov, enajst bivših prvakov plus trije svetovni. Hkrati se jim sezona 2008 ne bi mogla boljše začeti, saj je vso uvodno slavo pobral vzhajajoča zvezda Andre Greipel, ki trenutno nosi tudi majico vodilnega na lestvici ProTour.  

Zasedba Team High Road:
Moški: Michael Barry (Kan), Edvald Boasson Hagen (Nor), Marcus Burghardt (Nem), Mark Cavendish (VB), Gerald Ciolek (Nem), Scott Davis (Aus), John Devine (ZDA), Bernhard Eisel (Aut), Linus Gerdemann, Bert Grabsch, Andre Greipel (vsi Nem), Roger Hammond (VB), Adam Hansen (Aus), Greg Henderson (NZ), George Hincapie (ZDA), Kim Kirchen (Lux), Andreas Klier (Nem), Servais Knaven (Niz), Craig Lewis (ZDA), Thomas Lovkvist (Šve), Tony Martin (Nem), Marco Pinotti, Morris Possoni (oba Ita), Frantisek Rabon (Češ), Vicente Reynes (Špa), Michael Rogers (Aus), Marcel Sieberg (Nem), Sivtsov Kanstantin (Blr) in Bradley Wiggins (VB).

Ženske: Mara Abbott, Kim Anderson (obe ZDA), Judith Arndt (Nem), Kate Bates (Aus), Chantal Beltman (Niz), Emilia Fahlin (Šve), Luise Keller (Nem), Alex Rhodes (Aus), Madeleine Sandig, Ina-Yoko Teutenberg (obe Nem), Linda Villumsen (Dan), Anke Wichmann (Nem) in Oenone Wood (Aus).

Ale-jet že z dinamiti v nogah
Neuradni uvod v »italijansko« kolesarsko sezono je ponovno pripadel Alessandru Petacchiju, ki je že četrtič zapored dobil dirko GP Costa degli Etruschi (1.1). Karavani je tako že 143. v karieri odčital šprintersko lekcijo. »Vedno je čudovito zmagati. Še posebno na prvi dirki v sezoni, kar ti da dodatnega motiva in zagona. Letošnjo zimo sem dobro treniral v fitnesu in na kolesu. Imel sem nekaj sreče, saj sem 2 kilometra do cilja zgubil stik z mojim vlakom. Bal sem se morebitnega padca in sem k sreči še pravi čas ujel priključek in rep mojega vlaka. Na koncu sem slavil v popolnoma čistem šprintu,« je zadnje metre pred ciljem opisal Ale-jet.

Na dirki, kjer smo imeli Slovenci dve domači ekipi, kaj drugega kot ciljnega šprinta ni bilo pričakovati, zato »osamljeni jezdec« Ceramice Flaminie, Dainius Kairelis (pobegnil je na 17 kilometru), ni imel nikakršnih možnosti za uspeh, čeprav si je nabral že 20 minut prednosti (glavnina ga je ujela 9 km pred ciljem).
»Slovenski dvoboj« je dobila Adria Mobil (14. mesto Kumpa, 35. Boleta, 37. Jarca), saj Radenska KD FT na koncu ni imela mož v ospredju.

Rezultati GP Costa degli Etruschi (193 km):
1. Alessandro Petacchi (Ita) Team Milram 4;50:10
2. Gabriele Balducci (Ita) Acqua Sapone-Caffe Mokambo
3. Francesco Chicchi (Ita) Liquigas
4. Danilo Napolitano (Ita) Lampre
5. Roberto Ferrari (Ita) LPR Brakes

Lažnivi kljukci
Iz globin bodo počasi na površje priplavale vse laži iz afere Rasmussen. Van Heeswijk, eden od kolesarjev nizozemske ekipe Rabobank, je namreč na domači televizijo izjavil, da »nikakršna novica ni bila za nas, ko so nam povedali, da Rasmussen ni treniral v Mehiki. Okoli 6. julija sem slišal to informacijo.«

Afera je za Rasmussena izbruhnila ob najbolj »nepravem« času, saj je tedaj vozil v rumenem in bil domala že ustoličen zmagovalec Toura. A zgodil se je salto mortale, tako da je ostal brez naslova in brez kluba. Oba sta ga izgnala zaradi navedb italijanskega novičarja Davida Cassanija, ki je trdil, da je Danca videl v italijanskih Dolomitih, čeprav je sam UCI-ju navedel, da trenira v Mehiki.

Kasneje je pod težo pritiskov vendarle priznal resnico.

Oddaja na nizozemski televiziji je bila prva priložnost, da sta na enem mestu svoje poglede predstavila oba ključna akterja. Cassini in Rasmussen.
Cassani se je hotel malce pokesati za lansiranje Rassmusenove laži. »Jokal sem, tisti večer, ko so te poslali domov. Počutil sem se grozno, kot da bi te zabodel v hrbet,« se je trkal po prsih Italijan. Čeprav bi šlo pričakovati, da bo Danec na njem lomil kopija, pa mu dejanja ni očital. »Ne zamerim ti, vem kdo me je poslal domov. Svojo zgodbo si povedal z dobrim namenom. Nisi mogel vedeti, da bodo ljudje ta podatek izrabili za tako grde stvari, kot so jih.«

Srž problema se je nato preselil še drugam. V jasnost je namreč prišla vest, da se je Rasmussen kar trikrat izognil dopinški kontroli. Pravila UCI-ja pa velevajo, da izmikanje kolesarju prinese od tri do dvanajstmesečno prepoved nastopanja. Paket laganja in izogibanja je bil tako več kot priročen argument, da so se ga v Rabobanku »losali« in si po pilatovsko umili roke. Danes jih Danec toži, ker pravi, da so natančno vedeli, kje se vseskozi nahaja (med 4. in 19. junijem je bil v Italiji, med 20. in 23. junijem v Alpah, po 25. juniju pa je z Denisom Menčevom treniral v Pirenejih. Vmes naj bi se srečal tudi s športnim direktorjem svoje ekipe).

UCI je dosje Rasmussen zapečatila 10. januarja letos in ga predala monaški kolesarski zvezi, ki pa trdi, da v njenem poštnem nabiralniku še niso našli poročila preiskave.
Že prej pa se je posebna komisija, pod vodstvo nekdanjega predsednika nizozemskega olimpijskega komiteja Petra Vogelzanga, izrekla za pravilnost odločitve ekipe Rabobank in upravičeno »deložacijo« iz Toura. »Michael je dejal, da je lagal zaradi zasebnih razlogov. Posebna komisija je določila, da se ji njegova izjava ne zdi kredibilna,« je odločitev obrazložil Vogelzanga.

LPR brez zavor
Prejšnji vikend se je v Piacenzi javnosti predstavila italijanska profesionalno kontinentalna ekipa LPR Brakes. Ekipa, registrirana na Irskem, šteje 20 članov, eden izmed njih je tudi Jure Golčer. Letos se ponaša s precej bolj zvenečimi imeni kot v preteklosti, saj se je naslednica ekipe Tenax (prišlo je do spojitve z LPR) v svoje mreže ujela asa kot sta Paolo Savoldelli (prišel iz Astane) in Danilo Di Luca (prišel iz Liquigasa), ki sta oba še zelo sveža zmagovalca italijanske pentlje (2002, 2005, 2007).
Di Luca je že odvrgel nekaj bremena z nahrbtnika, saj je dejal, da bo sila težko ubranil roza naslov, ne skriva pa želje po zmagi na dirki Liege-Bastogne-Liege, Milano-Sanremo in na SP-ju v Vareseju.
Tudi Savoldelli kljub letom želi dober nastop na Giru, največ pa pričakuje predvsem od druge polovice sezone z vrhuncem vožnje na čas na IO v Pekingu. Želi pa si tudi nastopa na Touru in Vuelti, toda o tem bodo odločali organizatorji, ki morajo vabila med ekipe še razdeliti.

Sicer pa je za LPR značilno, da ima zelo malo tujcev v svojih vrstah. Edina s tujim potnim listom sta namreč Jure Golčer in Ukrajinec Ruslan Pidgornij. Kolesarji vozijo po nareku Fabia Bordonala.

Golčer je prepričan, da je ekipa precej bolje organizirana kot lani. »Sedaj bomo do 17. februarja skupaj na pripravah. Danes in včeraj smo bolj malo trenirali saj smo imeli zelo malo časa zaradi predstavitve ekipe. V teh dneh bom dobil program dirk za prvi del sezone. Nastop na Giru imata zaenkrat zagotovljen le Di Luca in Savoldelli. Jaz bom vsekakor storil vse, da se uvrstim v ekipo za nastop na Giru,« je po predstavitvi strnil Golčer, ki se mu v primeru konstantno dobre forme obeta tudi let v Peking.

Ekipa LPR Brakes: Paolo Bailetti, Gabriele Bosisio, Luca Celli, Riccardo Chiarini, Claudio Cucinotta, Danilo Di Luca, Giairo Ermeti, Raffaele Ferrara, Roberto Ferrari (vsi Ita), Jure Golčer (Slo), Sergio Lagana, Sergio Marinangeli, Alessandro Maserati, Matteo Montaguti (vsi Ita), Ruslan Pidgornij (Ukr), Daniele Pietropolli, Walter Proch, Cristiano Salerno, Paolo Savoldelli in Alessandro Spezialetti (vsi Ita).

Kam, če ne na Giro in Tour?
V Astani se zadnje dni ukvarjajo predvsem z lobiranjem, saj želijo ustvariti podobo “čistega” moštva, ki stoji na zdravih temeljih. Vsekakor je to posledica besed direktorja ASO in Toura in šok o nepovabila na Giro, kar je še posebej boleča klofuta za Janeza Brajkoviča, ki si je nadejal kapetanski trak.

Na odločitev RCS Sporta se je še enkrat odzval Bruyneel: “Organizatorji Gira se lahko sami odločijo koga bodo na dirko povabili. Nam je zelo žal in nobena pritožba nam ne pomaga. K sreči so me sponzorji obvestili, da nas bodo kljub temu še naprej podpirali. Z njihovo pomočjo smo zgradili novo ekipo v ‘čistem’ okolju. Tako bomo tudi nadaljevali in v naslednjih tednih dokazali, da smo še vedno ekipa, ki ima velik vpliv na največjih dirkah.” Svoj “piskrček” k odločitvi organizatorjev Gira je pristavil tudi Alain Gallopin, ki je v Astano po koncu sezone prišel iz CSC-ja. “Lani sem na Giro pripeljal drugo ekipo moštva CSC. Vse smo presenetili z Andyem Schleckom, ki je Giro končal na 2. mestu. Tako kot sem motiviral Schlecka, sem nameraval spodbuditi tudi Janija Brajkoviča. Interes za nastop na Giru je pokazal tudi Andreas Kloden. Vsekakor imamo v svojih vrstah dovolj kakovostnih kolesarjev, ki lahko zmagajo na največjih dirkah. Izrazili smo željo, a zaenkrat žal nimajo posluha za nas.”

Kljub vsem tem dejstvom pa ima odločitev v rokah Angelo Zomegnan, direktor Gira, ki bo v roku tedna dni oddal en, edini in resnično vroči “wild card”. Njegove besede pa za moštvo s podporo kazahstanske vlade niso nič kaj optimistične: “V tem trenutku Astana ni zaželena, na drugi največji kolesarski dirki na svetu.”

Bruyneel je vseeno ohranil upanje in dejal, da “če se bodo odločili za nas, bomo pripravljeni. Hkrati pa želim Giru in kolesarstvu vse dobro, saj smo se vsi člani IPCT (Združenje mednarodnih profesionalnih ekip, op.p.) na sestanku 17. januarja odločili, da ne bomo nastopili na dirkah, na katerih bodo tudi ekipe čigar kolesarji ne bodo imeli bioloških potnih listov.”

Brajkovič v te posle ni neposredno vpleten, tako da si raje poglejmo kaj ga čaka in kaj je že oddelal. V decembru se je potil na skupnih pripravah na zahodni španski obali v mestecu Javea. Nato so se družno preselili na Kanarske otoke, od tam pa v Ameriko, točneje v zvezno državo Nova Mehika (kraj Albuquerque), kjer se je zavoljo predstavitve zbrala skoraj celotna ekipa, umanjkali so le tisti, ki so se potegovali za prve ProTour točke na dirki Tour Down Under in trojica Kazahstancev, ki si ni uspela pridobiti vizumov. Ameriška epizoda je trajala 12 dni, čeprav Brajkovič onstran luže ostaja še nekaj dni.

Posledica (možnega) nepovabila na Giro vsekakor ne bo imela samo finančnih posledic, pač pa tudi tršo borbo znotraj ekipe, saj si bo mesta za velike dirke še toliko težje izboriti. Predvsem za Tour de France bo boj neizprosen. V svoj načrt bo moral to vkalkulirati tudi Brajkovič, ki mu bližnji datumi v rokovniku narekujejo sledeče: dirka Po Kaliforniji, Tirreno-Adriatico, Criterium International, Circuit de la Sarthe in dirka Po Georgiji, kjer bo branil lansko senzacionalno zmago.

Kam ga ponese po tem, se še ne ve natančno. “Ostajam na pripravah v Albuquerqueju do 14. februarja. Vmes sem bil še v vetrovniku v San Diego na testiranju pozicije. Nato bom nastopil na dirki Po Kaliforniji, kjer bomo skušali ponoviti lanski uspeh Leipheimerja. Kljub bolj hladnemu vremenu so tu pogoji za trening odlični. Ceste so lepe in klanci zelo dolgi. Včeraj sva z Levijem na koncu prevozila 23 kilometrov dolg klanec, s tem, da sva zadnjih 12 kilometrov kolesarila po čistem snegu. Prišla sva na nadmorsko višino 3300 metrov. Forma se dviga in sem optimističen,” je iz terena javil Brajkovič.

Dirka po Kubi (2.1)
Sredi tedna se je začela 33. izvedbe dirke po Kubi, kjer moči že tretjič in krstno v tej sezoni merijo tudi kolesarji Perutnine Ptuj. Skozi deželo El Comandanteja jih vodi 13 etap, od tega ena dvojna, kar pomeni, da se bo število štartov na koncu ustavilo pri 14.

1
Prva etapa je pripadla dvojici, ki sta se 5 sekund pred glavnino udarila za zmago. Daljšo je v tem duelo potegnil domačin Osviel Vento, ki je premagal rojaka Lizarda Beniteza in si zavoljo bonifikacij privozil tudi vodstvo v skupnem seštevku. Od slovenske ekipe je najbolje nastopil Jure Kocjan, še lani adut Radenske, ki je končal kot 16 (+5 sek). Kljub temu, da je Koren končal 18. mest nižje, (34., isti čas), pa je na letečih ciljih pobral kar nekaj točk in v tej kategoriji uvodoma zasedel odlično tretje mesto.

Že uvodna etapa je postregla z najtežjo strmino, Alto de Cotilla, ki je povzročila, da se je glavnina razdelila na dva tabora, tako da je šprinterska karavana, ki je pridrvela v cilj, štela vsega 50 kolesarjev. Večina »glavnih« Ptujčanov je ohranila stik z »Abrahamom«, kar je bil dober obet za naprej.

Rezultati 1. etape, Baracoa-Guantanamo (153 km):
1. Osviel Vento (Kub) Habana 3;40:31
2. Lizardo Benitez (Kub) National Team Cuba isti čas
3. Jorge Rojas (Kub) Sancti Spiritus +0:05

Skupni vrstni red po 1. etapi:
1. Osviel Vento (Kub) Habana 3;40:21
2. Lizardo Benitez (Kub) National Team Cuba +0:01
3. Jorge Rojas (Kub) Sancti Spiritus 0:11

2
Ptujčani so potrebovali samo eno etapo za “ogrevanje”, saj so že v drugi dosegli tisto, kar so lani neuspešno naskakovali. Zmago je slavil Jure Kocjan, ki je v šprintu glavnine ugnal domačega aduta Pedra Pabla Pereza in Nemca Mathiasa Friedemanna.
Čeprav so bili v precej kratki etapi številni poskusi pobega, noben ni bil kapitaliziran. Za vsak slučaj so bili pokriti tudi s strani Perutnine, ki je v končnici dobro unovčila izkušnje in Kocjanu pripravila odlično izhodišče za zadnje metre etape. »Ta sprint je bil narejen zame, saj je šlo vseskozi rahlo navzgor. Odlično sem se počutil. Zelo sem vesel zmage, ki sem si je dolgo želel,« je tik po dirki žarel novopečeni »Ptujčan«. To je bila že osma zmaga PP-jevcev na Kubi.

2. etapa, Guantanam - Santiago De Cuba (111 km):
1. Jure Kocjan (Slo) Perutnina Ptuj 2;32:32
2. Pedro Pablo Perez (Kub) National Team Kuba
3. Mathias Friedemann (Nem) Saxony

Skupni vrstni red po 2. etapi:
1. Lizardo Benitez (Kub) National Team Cuba 6;12:52
2. Osviel Vento (Kub) Habana +0:01
3. Jure Kocjan (Slo) Perutnina Ptuj 0:06

3
Tudi tretja etapa je prinesla radost v moštvo Perutnine Ptuj, saj je njen član Jure Kocjan ponovno stal na stopničkah. Tokrat si je le izmenjal mesto s Pablo Perezom, ki je Kocjanu moral priznati premoč dan poprej. To ga je povzpelo tudi na drugo mesto v skupnem seštevku.
Verjetno je bil še bolj prešerne volje na Prešernov dan prav tokratni zmagovalec, saj si je podaril najlepše možno darilo za 31. rojstni dan. Štirikratni zmagovalec dirke po Kubi, ki je poleg zmage v roke dobil tudi vodstvo, je tako na dobri poti, da poseže še po peti kroni. A za ovratnik mu močno diha prav Kocjan, ki ne nosi rumeno samo zaradi več t.i. negativnih točk.

Ciljni šprint 3., izredno vroče etape, pa bi kaj kmalu terjal slovensko žrtev, saj je Mitja Mahorič padel, a k sreči ni prišlo do poškodbe in nadaljevanje tekmovanja zanj ni bilo ogroženo.

Rezultati 3. etape, Santiago de Cuba- Manzanillo (196 km):
1. Pedro Pablo Perez (Kub) National Team Cuba 4;42:53
2. Jure Kocjan (Slo) Perutnina Ptuj
3. Jan Carlos Arias (Kub) Iscf Manuel Fajardo

Skupni vrstni red po 3. etapi:
1. Pedro Pablo Perez (Kub) National Team Cuba 10;55:45
2. Jure Kocjan (Slo) Perutnina Ptuj
3. Lizardo Benitez (Kub) National Team Cuba

4
Na Kubi je v 4. etapi vladalo zatišje pred viharjem, saj je bila na sporedu t.i. »pancake flat« etapa, ki kaj drugega kot ciljni šprint niti ni imela v načrtu. In tako se dejansko tudi izšlo. Najhitrejši je bil Nemec Mathias Friedemann, na zaslonu se je kot drugoplasirano ime izpisalo Julio Cesar Herrera, kot tretje pa ime nosilca rumene majice, Pedra Pabla Pereza.
Ptujčani zavoljo hranjenja moči niso »silili« v ospredje. Najboljši je bil kot osmi Jure Kocjan.

»Mislim, da so se vse ekipe sprijaznile, da se bo dirka odločala na vzponih in kronometru. Mi smo s trenutnim položajem zadovoljni, pred nami pa je spet lažja etapa,«  je dejal trener Ptujčanov Srečko Glivar.

Rezultati 4. etape, Bayamo-Holguin (109 km):
1. Friedemann Mathias (Nem) Saxony 2;18:15
2. Julio Cesar Herrera (Ven) National Team Venezuela
3. Pedro Pablo Perez (Kub) National Team Cuba

Skupni vrstni red po 4. etapi:
1. Pedro Pablo Perez (Kub) National Team Cuba 13;13:53
2. Jure Kocjan (Slo) Perutnina Ptuj +0:07
3. Osviel Vento (Kub) Habana vsi isti čas

5
Ptujčani so dočakali svojo drugo zmago na Kubi, ki jo je tokrat privozil Kristjan Koren. Tokrat niso obračunali z nogo ob nogi z glavnim adutom Pedrom Pablom Perezom, saj se je četa Srečka Glivarja domenila za prekaljeno taktiko, ki je temeljila na »presenečenju« (zavoljo vrhunske forme vodilnega domačina v šprintu). Tako se je Koren izstrelil že malo po »rdečem jezičku« in preden je glavnina dojela, da jih je »spravil na limanice«, je bilo zanjo že prepozno in preostal ji je le boj za drugo mesto.

Koren je bil v cilju kakopak vidno zadovoljen. »Skočil sem pri hitrosti 63 km/h. Med akcijo sem še enkrat pogledal na števec, ki je kazal že 65 km/h. Brez ekipe se seveda ne da izpeljati takšne akcije, kot nam je uspela danes.« Z zmago je napredoval na peto mesto v skupnem seštevku, Kocjan je ostal odličen drugi.

Rezultati 5. etape, Las Tunas-Camaguey (126 km):
1. Kristijan Koren (Slo) Perutnina Ptuj 2;37:48
2. Pedro Pablo Perez (Kub) National Team Cuba
3. Jan Carlos Arias (Kub) Iscf Manuel Fajardo

Skupni vrstni red po 5. etapi:
1. Pedro Pablo Perez (Kub) National Team Cuba 15;51:35
2. Jure Kocjan (Slo) Perutnina Ptuj +0:13
3. Osviel Vento (Kub) Habana

6
Še drugič je slavil Jure Kocjan, ki mu je ekipa v atomski etapi in v okrnjeni glavnini v ciljnem delu pripravila najboljše izhodišče za obračunanje s tekmici.

Rezultati 6. etape, Camaguey-Ciego de Avila, 113 km:
1. Jure Kocjan (Slo) Perutnina Ptuj 2;19:52
2. Pedro Pablo Perez (Kub) National Team Cuba
3. Luis Macias (Meh) Tacos

Boj za »vstopnice« odprt kot že dolgo ne
V sredini prihodnjega tedna bodo organizatorji etapne dirke Tirreno-Adriatico (od 12. do 18. marca) in Pariz-Nica (9. do 16. marec), RCS Sport, obelodanili seznam ekip, ki bodo upravičene do nastopa.

RCS Sport, ki jo je v zadnjih tednih z razdeljevanjem povabil že znala zagosti nekaterim ekipam, zna tudi tokrat povzročiti žolčne odzive. Nobena novica namreč ni več, da je Astana nezaželena, slabo pa se piše tudi na Giru odpisanim High Roadu, Credit Agricolu in Bouygues Telecomu.
Vse bo znano 21. februarja v Civitavecchiju in obeta se nam, da 43. izvedba dirke, ki se razpenja od Tirnskega do Jadranskega morja in šteje 1123 kilometrov, ne bo ponudila možnosti ubranitve naslova Andreasu Kloednu, prav tako pa se verjetno ne bomo mogli nadejati ponovnega dobrega nastopa Brajkoviča, ki je nazadnje tu končal kot peti.

Pariz-Nica bo listo objavil 19. februarja v Amilliyu, kjer se dirka v marcu začenja. Tudi tu se zna zgoditi, da lanski zmagovalec ne bo imel priložnosti braniti krone, saj nosi za organizatorje »zlovešči« dres Astane. Gre za Alberta Contadorja.
Manj skrbi pa ima lahko Tadej Valjavec, lani četrti, saj ni bojazni, da ga na štart ne bi povabili. Tako kot Brajkovič, pa tudi sam računa na nastop na Tirrenu-Adriatico.

Še preden nas bodo »šokirali« RCS-jevci, pa bo burno tudi tekom aktualnega tedna, ko bo vstopnice za veliki Tour delil A.S.O.

Bettinijeva sezona za anale?
Paolu Bettiniju se letos obeta izredno pestro leto, saj bo skušal zrušiti še kakšen mejnik. Na vrsti so namreč OI, kjer bo branil zmago izpred štirih let. »Jasno je, da sta prva cilja v sezoni ubraniti naslov olimpijskega in konec septembra še svetovnega prvaka. Resda se vse skupaj zdi nemogoče, vendar, če mi uspe, lahko postanem prvi kolesar v zgodovini, ki bi ubranil oba naslova.« Ker pa je časa med OI in SP skorajda preveč (40 dni), bo njegova naloga sila težka, saj tempirati dva vrhunca ni ravno hvaležna naloga. To je Čriček že davno dojel. »Zavedam se, da bodo to pomembni dnevi, vendar poskušam ostati miren. Če bom že zdaj razmišljal o tem, potem bo samo še slabše.«

Etoile de Besseges (2.1)

1
Na francoskih tleh se je v sredo pričela 38. dirka Etoile de Besseges (2.1), ki ima tudi slovenskega predstavnika. Za ekipo Cycle Collstrop namreč vozi Borut Božič, ki pa bi kmalu ostal brez nastopa. Sprva je v Francijo zamujala oprema (kolo in dres je dobil le dan pred začetkom), tik pred zdajci pa je moral z UCI-jem urejati še zavarovanje.
Zadeva se je k sreči razpleta Slovencu v prid, a gotovo je nepotrebna nervoza pustila posledice. Da je bila mera polna mu tudi etapa ni narisala nasmeha na obraz. »Vse gre narobe. Glavnina se je razbila na veter, nato sem dobil še defekt v najbolj nemogočem trenutku in nisem več videl prve skupine. Upam, da bom imel še kakšno priložnost v naslednjih etapah,« je žrlo Božiča.

Prva etapa je pripadla Janu Kuyckxu (Blegija), sledila sta mu rojak Giani Meersman in Francoz Nicolas Rousseau.

Rezultati 1. etapa, Le Grau-du-Roi/Le Grau-du-Roi (154 km):
1. Jan Kuyckx (Bel) Landbouwkrediet-Tonissteiner
2. Gianni Meersman (Bel) Française des Jeux
3. Nicolas Rousseau (Fra) Ag2r-La Mondiale

2
2. etapa je bila podobno kot za Perutnino na Kubi v Franciji vesela za Boruta Božiča, saj je dosegel odlično tretje mesto. Svojo nalogo je vrhunsko opravil v zaključnem šprintu, kjer je predse spustil le Stefana Van Dijcka in Erka Putsepa.
Etapo sta sicer poskušala dobiti ubežnika, a se je načrt izkazal za jalovega, saj dvojici ni bilo dopuščeno niti za ščepec upanja.
Oranžna majica je ostala tudi po drugi etapi na istih ramenih (Jan Kuyckx).

»Veliko boljše sem se počutil kot včeraj. Nekoliko sem se že navadil novega kolesa, pa tudi ekipa je dokaj dobro opravila svoje delo. Nekoliko se še lovimo, a upam, da bo še kakšna priložnost do nedelje,« je po dirki dejal Borut Božič. Kot pravi pa to ni njegov maksimum: »Zelo sem hiter in bi lahko zmagal. Tik pred ovinkom sem izgubil nekaj pozicij, ki jih zaradi raztegnjene kolone nisem mogel nadoknaditi. Zmanjkalo mi je 50 metrov. Vesel sem, da mi gre. To je najbolj pomembno.«

Rezultati 2. etape, Nimes - Saint Ambroix (149 km):
1. Stefan Van Dijck (Niz) Mitsubishi-Jartazi
2. Erki Putsep (Est) Bouygues Telecom
3. Borut Božič (Slo) Cycle Collstrop vsi isti čas

3
Tretja etapa je postregla z nekoliko drugačnim scenarijem, saj zmagovalca ni odločil šprint. S skoraj minuto naskoka je cilj pred »prvo« karavano prečkal Juri Trofimov (Bouygus Telecom), ki si je s skalpom privozil tudi oranžno majico vodilnega v skupnem seštevku. Za njim sta kot prva belo črto prečkala Pierre Rolland in Pierrick Fedrigo.

Trofimov je bil eden od ubežnikov na zadnjem vzponu na Col de la Baraque in je potem, ko je s skupinico polovil druge, predhodne ubežnike (trojico), dirko vzel v svoje noge.  
Borut Božič tokrat ni bil med vidnejšimi kolesarji in je po koncu etape dejal: »V redu sem. Od najboljših sem odpadel na zadnjem klancu. Etapa je bila zelo zahtevna, saj je bil teren zelo razgiban. Šele sedaj vidim, da sem kar dobro utrujen. Dodatne težave mi povzročajo tudi krči, saj je geometrija novega kolesa nekoliko drugačna, kot sem je vajen. Vsekakor bom priložnosti za etapni uspeh iskal jutri in v nedeljo.«

Rezultati 3. etape:
1. Jurij Trofimov (Rus) Bouygues Telecom 3;37:29
2. Pierre Rolland (Fra) Credit Agricole +0:57
3. Pierrick Fedrigo (Fra) Bouygues Telecom 1:01

Skupni vrstni red po 3. etapi:
1. Jurij Trofimov (Rus) Bouygues Telecom 11;07:41
2. Gianni Meersman (Bel) Francaise des Jeux +0:52
3. Pierrick Fedrigo (Fra) Bouygues Telecom 0:57

4
Borut Božič se je tudi v četrti etapi izjemno izkazal, saj je zaostal le za Angelom Furlanom in stopil še za stopniško više kot dva dni poprej.
V »soju žarometov« so bili sicer večino etape ubežniki, ki pa so jim na koncu slavo speljali kolesarji Credit Agricola, ki so njihove napore izničili s pripravo teren za ciljni šprint.

Božič je na cilju dejal: »Furlan me je premagal v zadnjih 50 metrih etape. Današnji šprint je bil specifičen, saj je bil zadnji kilometer vse do 200 metrov do cilja nekoliko navzdol. Nato pa se je cesta kar dobro postavila pokonci. Furlana sem imel na kolesu in sem moral pričeti s šprintom že 350 metrov pred ciljem. Zaradi tega me je uspel prehiteti, saj me je na koncu zmanjkalo.«

Rezultati 4. etape, Allegre Les Fumades-Allegre Les Fumades (151 km):
1. Angelo Furlan (Ita) Credit Agricole
2. Borut Božič (Slo) Cycle Collstrop
3. Stefan Van Dijck (Niz) Mitsubishi-Jartazi

5
Kar se je potihem upal ob drugem mestu dan poprej, se je tudi uresničilo. Borut Božič je namreč v zadnji etapi okusil slast najvišje stopničke.
S tem je Slovenec potrdil vlogo najboljšega šprinterja na dirki in verjetno bi začel »pometati« še nekoliko prej, če bi vozil na »uležanem« kolesu. Tako pa je poganjal povsem novega, ki ga je prejel šele tik pred dirko samo, tako da je lahko šef ekipe Cyce Collstrop, Hilaire Van Der Schuerer, več kot zadovoljen z njegovimi rezultati.

Dirko je dobil Rus Juri Trofimov.
 
Rezultati 5. etape, Gagnieres- Besseges (145 km):
1. Borut Božič (Slo) Cycle Collstrop
2. Angelo Furlan (Ita) Credit Agricole
3. Steffen Radochla (Nem) Elk Haus-Simplon

Končni vrstni red:
1. Juri Trofimov (Rus) Bouygues Telecom


Plan B
Čeprav ima Astana smele načrte, mu te v veliki meri lahko prestrižejo kar organizatorji in ne lastni tekmovalci z eventualnimi slabimi rezultati. Zato v moštvu pospešeno pripravljajo alternativni program dirk, v primeru, da umanjka še kakšno nadejano povabilo.

Eden, ki se mu načrti lahko podrejo hitro kot hišica iz kart je prav gotovo Alberto Contador, ki je prvi letošnji nastop dočakal na današnji dirki Mallorca Challenge.

Glede Toura je dejal: »Tudi če nas ne povabijo na dirko po Franciji, imam tu še vedno plan B. Zelo rad bi nastopil na njej, vendar če našo ekipo ne povabijo, tam pač ne morem nastopiti. V planu B imam podčrtan nastop na olimpijskih igrah in dirko po Španiji, ki je sicer moja domača.«

Da bodo pri Astani ostali zunaj Toura je vse bolj verjetno, vendar Contador svojo formo še vedno tempira prav na julijski mesec. Tudi UCI je izrazil željo, da bi na francoski pentlji vozile vse ekipe z licenco ProTour. Na to je tudi že odgovoril predsednik ASO Pruhomme. »Nič še ni odločeno, še vedno preučujemo situacijo med nami in Mednarodno kolesarsko zvezo. Nobenih dokončnih odločitev ne bo sedaj. Odločili se bomo malo pred dirko. Zagotovo je samo to, da morajo ekipe pokazati močan športni duh in imeti v svojih vrstah čiste tekmovalce.« Še v isti sapi je dodal, da osebni nima nič proti Contadorju.

Povabilo na dirko Pariz-Nica, ki je napovedano za 13.2. bo gotovo prvo tipanje in preverjanje utripa organizatorjev Toura.

Revolt
Organizatorji treh velikih tritedenskih dirk so postali trn v peti ne samo UCI-ju, pač pa tudi IPCT-ju (združenju profesionalnih kolesarskih ekip), ki je pred dnevi v Ženevi odločil, da sedejo za mizo skupaj z ASO, RCS Sports in Unipublic.

Glavno vodilo srečanja naj bi bil dogovor ekip s ProTour licenco in tremi največjimi organizatorji, ki po novem delujejo povsem neodvisno od Mednarodne kolesarske zveze. Da je v igri res veliko, kažejo že burni odzivi na seznam povabljencev na Giro, kjer manjka kar nekaj ekip z elitno licenco.
Na sestanku bo prisostvovala polovica od osemnajsterice ProToura, ki se je odločilo, da izvrši pritisk na organizatorje. Med njimi so Astana, Team High Road, Rabobank, Milram, CSC, Quickstep, Lampre, Liquigas in Saunier Duval. »Lahko se zgodi, da bomo organizatorjem dali ultimat. Vzemite nas vse ali pa nobenega,« so si enotni v stališču.

Slišati pa je bilo tudi spravljivejše tone. »Na sestanek gremo z namenom, da najdemo skupni jezik z organizatorji velikih dirk. Ekipe morajo vedeti kakšna je situacija.« je pojasnil Henri der Aat, šef Rabobanka.

Že prejšnji vikend pa se je skupaj posedelo pet narodnih kolesarskih zvez in UCI, ki so si izmenjale težave, nastale z diskrecijo »svete trojice«.

Bodo piščanca oskubili do obisti
Na Dancu Michaelu Rasmussenu se še vedno lomijo številna kopija, saj njegovi aferi kar ni in ni videti konca. Zadnjo, a ne edino ost je pristavila Mednarodna kolesarska zveza (UCI), ki je od Monaške kolesarske zveze zahtevala, da se loti disciplinskega postopka zoper svojega »varovanca«. V kneževini ima namreč »Piščanec« svoje uradno prebivališče, zato je njihova kolesarska zveza zadolžena, da mu podeli oziroma odvzame tekmovalno licenco. Slednjo je za letos ponovno dobil, kar je UCI hudo razjezilo in poslalo v ponoven boj.

UCI je za ukrep na podlagi 15.4 člena antidopinškega pravilnika, ki orisuje postopek, po katerem mora kolesar vnaprej najaviti UCI-ju svojo lociranost določenega dne v mesecu.
Obtožba leti na čas pred dirko po Franciji, ko se je Danec namerno izmikal nenapovedani dopinški kontroli. S tem je, tako UCI, kršil 15.3 in 15.5 člen pravilnika, ki mu po dokazani krivdi »obeta« dveletno prepoved nastopanja.

Spomnimo, da so Rasmussena 25. junija izključili iz Toura, potem ko je ne površje priplavala novica, da je med junijskimi pripravami UCI-ju trosil laži o tem, kje je/bo stacioniran. A problem verjetno ne bi prešel v dimenzije kot je, če Danec ne bi že prej dvakrat izostal na nenapovedani doping kontroli. Tako se je porodil sum, da se ji izmika sistematično. In po tem žal diši še danes.

Na vidiku nova čistka
Očitno italijanski olimpijski komite (CONI) ni osamljen v nameri, da razčisti Operacijo Puerto, saj je željo po tem ponovno izrazilo tudi špansko sodišče, ki mu je bilo v preteklosti očitano, da je zadevo kratko malo izpustilo iz rok brez konkretnih sankcij za akterje.
A zgodba očitno obrača nov list, saj so se trije španski sodniki jasno izrekli o vnovičnem odprtju že zaprte preiskave.
Vendar pa tudi v Španiji sodni mlini meljejo izredno počasi, tako da pretiranega optimizma zaenkrat še ne gre zganjati.

Spomnimo, da je bila afera Puerto »zapečatena« lanskega marca, kot je to zahteval sodnik Antonio Serrano. To je izzvalo buren odziv UCI-ja, španske kolesarske zveze in preiskovalcev, ki so na odločitev vložili priziv. Po skorajda letu dni je tako zopet v igri odprtje obavtnega dosjeja, a obstaja malo verjetnosti, ob predpostavki da sodni mlini začnejo ponovno mleti, da Serrano privoli v uporabo DNK testiranj za kri, ki so jo leta 2006 policisti našli v hišnih preiskavah.

V primeru, da sodišče zavrne odprtje operacije Puerto, tožilstvo in organi drugih držav ne bodo imeli na razpolago dokumentacije primera, kar praktično pomeni, da afera ne bo nikoli doživela popolnega epiloga.

Afera je izbruhnila v letu 2006 in medijsko izpostavila le ducat profesionalnih kolesarjev, ostali akterji, ki jih ni malo, pa so bili potisnjeni globoko v ozadje. Španska policija je tedaj v preiskavi našla okoli dvesto obremenjujočih vrečk krvi, plazme in dokumentacij treningov. Inicialke na njih so najprej uperile prst proti kolesarjem, predvsem »najhitrejšim« s Toura 2006.
Prvi epilog je bila aretacija »botra dopinga« Eufemiana Fentesa, hematologa Merina Batresa in takratnega menedžerja ekipe Liberty Seguros Manolo Saiza, ki pa so jih morali kasneje zaradi pomanjkanja dokazov izpustiti.

Do danes so stike s proslulim zdravnikom priznali le Ivan Basso (ki pa zanika zlorabo dopinga), Joerg Jaksche in Michale Scarponi, ena od vrečk krvi pa je obremenila tudi Jana Ullricha, ki vpletenost še vedno strogo zavrača.




Anže P.