Monocikl(izem)

PRVI KORAKI

	1. Nastavite si sedež tako kot je prikazano na sliki.
	2. Zavrtite kolo tako, da bodo pedalke na 4. uri.
	3. Postavite obe roki na ograjo, kot je prikazano na sliki. 4. Stopite na pedalko, ki vam je najbližje. To je drugače kot pri kolesu, kjer stopite na prednjo pedalko. Kolesarji so navajeni, da se premaknejo naprej, ko se povzpnejo na kolo. Na monociklu pa hočete, da se kolo premakne za četrtino obrata nazaj. Stopite na drugo pedalko in sedaj bi morali biti na sedežu s kolesom pod vami.

5. Zapedalirajte nazaj za četrtino obrata, tako da so stopala v vodoravnem položaju. S premikom nazaj lažje pridete iz »mrtvega« položaja (ko so gonilke navpično), kot s premikom naprej. Sedaj ste se pripravljeni premakniti naprej.
6. Trdno se držite ograje ter se rahlo nagnite naprej medtem, ko počasi pedalirate. Naslednji nasvet je najbolj pomemben: ko začne monocikel padati ga pustite. Ostanite na nogah in pustite, da pade. Sedež je nadomestljiv, vaš »sedež« pa ne. Še naprej se držite za ograjo dokler ne boste vsaj 3 ure vadili korake od 1-4.Čestitamo! Ste približno 10 ur od samostojne vožnje z monociklom. V naslednjih dneh boste popustili držo za ograjo in se držali samo še z eno roko. Par centimetrov se boste vozili brez pomoči, nato že pa metrov in kmalu boste odkrili skrivnost vožnje z monociklom.

Izboljšanje vaše vožnje z monociklom: eden najboljših načinov, da izboljšate vašo vožnjo in se pri temu tudi zabavate, je da igrate hokej na monociklu. Lahko pa se pridružite tudi monociklističnemu klubu, kjer boste nadgrajevali svojo vožnjo s pomočjo sovrstnikov.

NASVETI

Tukaj je 10 najboljših nasvetov, naučite se jih na pamet in kmalu boste na pravi poti :
1. »sedite na sedežu«
2. »ko monocikel prične padati ga pustite in ga ne poskušajte ujeti«
3. »ne glejte navzdol, temveč naprej«
4. »nagnite se naprej, ne nazaj«
5. »obrnite/nagnite rame v smer v katero želite iti«
6. »sedite na sedežu«
7. »hitreje, hitreje, tako kot s kolesom se je veliko težje voziti počasi«
8. »ne poskušajte stati pri miru«
9. »ne skrbite, najprej se naučite zavijati samo v eno stran, šele nato v drugo« ; pravila levo-desno in desno-levo ni in ne obstaja
10. »sedite na sedežu«

11. »roke držite na ročaju med nogama pri vožnji naravnost«

KAKO SE SAMOSTOJNO POVZPETI NA MONOCIKEL?

Obstajate dve tehniki, kako se povzpeti na monocikel brez pomoči.
1. Vi stojite pri miru, kolo pa se premakne.
Postavite prvo nogo na najbližjo pedalko, ki naj bo na približno 4. uri (to se spreminja z velikostjo kolesa, večje kot je kolo nižje mora biti pedalka), in namestite sedež v pravilen položaj. Pritisnite na pedalko in monocikel se bo pod vami premaknil tako, da bo pedalka na 6. uri (spodaj) in okvir navpično.
Položite drugo nogo na pedalko, ki bo zgoraj in zapedalirajte nazaj. Pedalke se morajo premakniti v tak položaj, da je ena na 3. in druga na 9. uri (se pravi sta v vodoravnem položaju), vaše ravnotežje mora biti rahlo naprej in tako ste pripravljeni, da se takoj zapeljete.
Vse to morate izpeljati gladko, vaše rame pa naj bodo čim bolj pri miru.
Ta način je primeren za bolj analitične začetnike in izvedete ga lahko s pomočjo držanja za zid, saj morajo vaše rame ostati čim bolj pri miru.
2. Vi se premaknete, kolo pa stoji pri miru.
Postavite prvo nogo na najbližjo pedalko, ki naj bo na približno 3. uri, namestite sedež v pravilen položaj in položite eno roko na sprednji del sedeža. Premaknite se naprej, kot da bi stopili na stopnico, toda uporabite čim manj teže. Pri premiku pomaga, da porinete sedež rahlo naprej, tako da držite gonilke vodoravno, kjer jih želite (to zelo pomaga predvsem fantom). Postopek je možno narediti dokaj počasi.
Pedalke naj skozi celotno vajo ostanejo v vodoravnem položaju. Ko ste na monociklu, in so pedalke v vodoravnem položaju, ste se pripravljeni zapeljati naprej.
Pri tej tehniki si lahko pomagate z robnikom, in sicer tako, da kolo postavite ob robnik in to mu bo preprečilo, da se zavrti nazaj.
Ta način je boljši za drznejšega začetnika. Tudi dolgoročno je to boljši način starta, saj imate pri njem večji nadzor.

Nekaj utrinkov iz sveta monokolesarstva:
Kris Holm je najbolj prepoznavna oseba v svetu monokolesarstva

https://www.youtube.com/watch?v=41TF_PTaWiE

Dan Heaton na gorskem monociklu

https://www.youtube.com/watch?v=3u3aShlRoZQ

Street disciplina

KATERO VELIKOST POTREBUJEM?

Pri izbiranju monocikla sta tako kot pri vseh poganjalcih pomembna dva faktorja in sicer velikost ter za kakšen način vožnje ga potrebujete. Spodaj je tabela, ki vam prikazuje velikost kolesa, ki jo potrebujete za vašo dolžino nog (pri standardni dolžini sedežne opore). Spodaj je tudi opis, katere velikosti koles so primerne za različne načine vožnje.

Opomba: To so samo približne velikosti. Kratka dolžina nog je tu zato, da prikaže velikost, če ste skrajšali sedežno oporo. Če pa so vaše noge daljše, kot je največja dolžina v tabeli, potem potrebujete daljšo sedežno oporo. 

KATERO MONOKOLO NAJ SI KUPIM?
Prav tako se morate odločiti, kaj boste počeli s svojim monociklom. Spodaj je razdelitev velikosti monociklov:
12” – To je monocikel za majhne otroke. Primeren je za otroke, ki so premajhni, da bi vozili 16 colski monocikel. Zanj so primerna gladka tla, zato ni primeren za zunanje aktivnosti. Za otroke od 4 do 7 let.
16” – To je otroški monocikel, in zaradi majhnega kolesa je primeren samo za gladke ter ravne površine. Dober za učenje otrok od 6 do 9 leta.
20” – Tradicionalno najbolj popularna velikost monocikla in nadvse primerna za učenje začetnikov. Ti monocikli so zelo primerni za notranje površine (dvorane, hale, poligoni, ...), hitro se obrnejo oziroma se z njimi lahkotno manevrira in so najboljše velikosti za izvajanje trikov…. so kot kolesa BMX v monociklističnem svetu. So tudi enkratni za igranje hokeja in košarke. V kombinaciji z veliko gumo se jih uporablja za premagovanje ovir (Trials). Njihova slaba stran je, da niso primerni za vožnje na dolge razdalje.
24” – To je pogosta velikost za odrasle. Dobra je za zunanje površine, poti, »off-road« (gozdne steze), ni pa najbolj primerna za dvorane razen, če imate dostop do velike telovadnice. Večje kolo lahko oteži izvajanje zahtevnejših »freestyle« trikov. Primeren za učenje začetnikov. V kombinaciji profilirano gumo je nadvse primeren za gorski monociklizem (Mountain Unicycle) po zelo zahtevnem terenu (MUni – mountain unicycling) in za Trials.
26” – Ta je najbolj primeren za MUni. Torej, če niste začetnik je to tisto, kar potrebujete za »off-road« dogodivščine. To so tudi odlični ulični monocikli, niso pa primerni za notranje površine. V kombinaciji z profilirano gumo dobite monokolo za vožnjo po zahtevnejšem terenu!
29” – Monocikel primeren za pogoste cestne vožnje. Veliko kolo ga naredi hitrega in prijetnega za vožnjo. Prav tako ga lahko uporabite za »off-road« vendar ne za preveč razgiban teren. Ni tako hiter kot 36”, vendar lažji in bolj okreten. Za napredne voznike.
36” – Monocikel, ki je prav tako primeren za pogoste cestne vožnje. Če ste ljubitelj hitre vožnje je to pravi monocikel za vas. Nikakor pa ni primeren za začetnike in notranje površine.

Kako je sestavljen monocikel?

Kako sestaviti monocikel?

1. Vzemite okvir in ga položite na ležaje, ki so na kolesni osi (pesto). Prepričajte se, da je utor na okvirju obrnjen nazaj ter, da je leva gonilka (označena s črko L) na levi strani.
2. Vzemite dva ležajna pokrovčka in ju z dvema vijakoma, na vsaki strani, pritrdite na konce okvirja. Ne zategnite ju preveč, saj se morata ležaja prosto vrteti. Prepričajte se, da sta oba vijaka enako zategnjena.
3. Vzemite levo pedalo, označeno s črko L, ter ga pritrdite na levo gonilko. Priviti ga morate v obratni smeri urinega kazalca. Desno pedalo, označeno s črko R, pa pritrdite v smeri urinega kazalca, na gonilko označeno s črko R. Priporočamo, da navoje pedal prej namažete z mastjo za kolesa, saj jih boste tako lahko kasneje lažje sneli (npr. ob menjavi pedal ali razstavljanju monocikla za lažji transport).
4. Vzemite objemko sedežne opore in jo nastavite na steblo okvirja, kjer je utor. Utor na objemki mora biti obrnjen nazaj, enako kot utor na steblu okvirja.

5. Vzemite sedežno oporo s pritrjenim sedežem in ga vstavite, za najmanj 5 cm, v steblo okvirja.
6. Če je sedežna opora predolga, jo odrežite z žago za rezanje kovine ali z rezalcem za cevi. Režite po majhnih delčki, dokler ne dobite zaželene dolžine.
7. Pred vsako vožnjo priporočamo, da preverite vse vijake in premikajoče se dele.
8. Vedno nosite zaščitno opremo: čelada, ščitniki za koleno, goleno in gleženj, rokavice ter ščitniki za komolce. Imejte tudi primerno obutev, tako ki ne drsi.
9. Ne vozite se po javnih in prometnih cestah.

Pnevmatika oziroma guma

Kar se tiče pnevmatike oziroma gume je najbolje uporabljati tiste z BMX profilom v kolikor ne dobimo tovarniških oziroma originalnih

Pri izbiri plašča je zelo pomemben profil glede na način vožnje in podlago

Plašč mora namreč vzdržati velike obremenitve, saj nosi težo celega telesa, blaži tresljaje in je neposredno izpostavljen udarcem.

Zato poskrbimo, da bo zračnica dobro napolnjena z zrakom ; razpon tlaka za pritisk ponavadi najdemo napisan ob robu plašča.

Pri monokolesu z razliko od ostalih koles in poganjalcev uporabljamo zgornjo mejo.

Novo zračnico lahko napolnimo še malo bolj kot je priporočeno. Če pritisk ni zadosten, kolo ni zanaša na stran, vzpostavljanje ravnotežja je oteženo.

Pri vožnji izven ceste in premagovanju ovir pa je zadeva ravno obratna. Tu je potrebno tlak malo spustiti, saj mehkejše kolo bolj blaži tresljaje in se tudi bolj oprime podlage ; pri pogostejši uporabi v off-road načinu priporočam plašč z večjo stransko ojačitvijo, ki omogoča, da se ob nižjem pritisku v zračnim vozimo udobneje.

Plašč se na določenih mestih zaradi sunkov, sukanja in obračanja hitro obrabi, sploh na grobi podlagi. Vsake toliko ga zato izpraznimo in obrnemo ter namestimo v nov položaj na obroču.

Izbira oziroma ponudba plaščev na trgu je ogromna. Najbolje si je pomagati tudi z testiranji in probo ter se s trgovcem dogovoriti glede dimenzij in preveriti, če jih imajo na zalogi ; nekaterih specifičnih dimenzij in barv se pri nas seveda ne da dobiti in se čaka zelo dolgo ; Dare, ki se ukvarja z dvoransko disciplino v tej panogi je na original plašče v rumeni barvi čakal skoraj 3 mesece, ker jih trgovec ni imel na zalogi

Plašče svetlih barv (sem sodijo vsi, ki niso črne barve : bele, rumene, rdeče, modre) se uporablja za vožnjo v zaprtihh prostorih. Ti naj bi za seboj puščali manj sledi, čeprav je to praviloma bolj odvisno od strukture kot od same barve. Črni plašči so (ponavadi) bolj kakovostni in se na grobem asfaltu kasneje obrabijo. Popolnoma odrgnjen črn plašč bo imel praviloma še vedno več oprijema kot nov svetle barve.

Drugače pa se različne profile plaščev pri kolesarstvu uporablja za različne namene in v različnih pogojih :

-za mehko, mokro in vlažno podlago je primeren širok in globok profil, medtem ko, gost in plitev profil zagotavlja bolj udobno vožnjo ter enakomeren in miren tek na trdnem terenu

-za gorsko monokolesarstvo in premagovanje ovir je primeren plašč z veliko prostornino in grobim profilom, ki dobro blaži udarce in ustvarja dobro trenje.

Oblačila in obutev

Priporočamo, da imate udobna oblačila, ki tudi dihajo oziroma so zračna ter hkrati nudijo primerno zaščito.

Najbolj primerna so kolesarska ali motoristična oblačila in že navedena zaščitna oprema.

Kar se tiče obutve je najboljša kolesarska oziroma čevlji z nedrsečim podplatom ter zaščitno kapico.

Ženskam odsvetujemo visoke pete in dodatni nakit.

Zaviranje

Obstajata dve vrsti monocikla in sicer brez zavore in z njo.

Bolj pogosta je seveda verzija brez, večina pa jih je dodelanih, oziroma jim je zavora (najpogosteje ''kontra'' iz odsluženih Pony in BMX koles) dodana oziroma tovarniška Magura HS33, ki pa je seveda malo dražja verzija in monocikli morajo imeti okvir z posebnimi nastavki oziroma kabli.

Tehnika zaviranja je enostavna, vendar se je potrebno navaditi predvsem na-to, da ne gledamo v tla ter da ne zaviramo sunkovito 

Kot že povedano je pomembna predvsem ciklistika oziroma balansiranje s telesom

Pri začetnikih ter velikostih monocikla do 24col zavora sploh ni potrebna

Zavora je bolj pomembna oziroma potrebna pri monociklih velikosti od 24col dalje, saj je veliko težje zavirati z nogami, sploh na daljši vožnji ; 

kot mi je povedal ljubitelj gorskega kolesarstva in tekač Robert jo ima na svojem Cross 24'' in lahko vozi tudi brez vendar se pozna saj se z njo manj utrudi in tudi lažje zvozi ekstremne terene in naklone

Prva zavora so seveda naše noge, pomagamo pa si tudi z vrtenjem pedal v obratno smer oziroma vzvratno, kar pa seveda počnemo postopoma in nežno oziroma nesunkovito

Pravilo je tudi, da optimalno zavoro dobiš, ko kombiniraš omenjeno hidravlično zavoro in uporabo nog, vendar je za omenjeno potrebno dosti kilometrine oziroma izkušenj

Transport

Ena izmed teorij za nastanek monocikla izhaja iz priljubljenosti Penny Farthing-a v poznem 19.stoletju. Ker so bile gonilke povezane direktno na sprednjo os, se je zadnje kolo dvignilo v zrak in voznik se je rahlo pomaknil naprej. To je po vsej verjetnosti spodbujalo voznike, da so preizkušali koliko časa se lahko vozijo z dvignjenim zadnjim kolesom in tako se je rodil monocikel. Dokazi za to teorijo razvoja se najdejo na slikah iz tistega časa, ki prikazujejo monocikle oziroma tovrstna vozila z velikim kolesom.

Ker monocikel zahteva precej več spretnosti od voznika, kot pa navadno kolo in ostala vozila z več kolesi ter pognjalci, so mnogi ljudje, ki so jih znali voziti, postali (atraktivni) zabavljači. Čez leta so monociklistični navdušenci navdahnili proizvajalce, da ustvarijo nove proizvode kot so brezsedežni monocikel (»ultimate wheel«), visoki monocikel (žirafa oz. »giraffe«)… Z razvojem kvalitete in vzdržnosti monocikla so se v poznih 80-ih letih prejšnjega stoletja začeli zanj zanimati tudi ekstremni športniki in nastal je monocikel primeren za vožnjo po gozdnih stezah (»off road«) oz. t.i. MUni. Dandanes ostaja monocikel neznano vozilo, vendar ga kljub temu vozi vse več ljudi kot kadarkoli prej. Spremenila pa se je predvsem njegova namenskost, saj se je iz zabavljaške aktivnosti razvil v tekmovalni šport in rekreacijsko vozilo, čedalje bolj pa ga uporabljajo tudi v vsakdanjem prometu v večjih metropolah ; nam najbližja sta sosednja Dunaj in Budimpešta.