Giro: Veliko presenečenje in veliko ogorčenje v Milanu

Nedelje so na tritedenskih dirkah velikokrat rezervirane ali za zaključno etapo ali pa za pomembno gorsko preizkušnjo, ki bi ob ceste in pred televizijske zaslone privabila ogromno gledalcev. Na letošnji dirki po Italiji pa je bila nedelja namenjena sprinterjem, saj so jih kolesarji popeljali od Voghere do Milana.

Etapa je bila dolga 157 kilometrov. Bila pa je povsem ravninska z vsega dobrimi šesto metri nadmorske višine. Pričakovali smo sprint glavnine in obračun najhitrejših kolesarjev. Mnogi med njimi so do tega trenutka razočarali na tem Giru, saj še nimajo etapne zmage. Pred vstopi v zaključne kroge v samem Milanu so organizatorji sporočili, da v teh krogih ne bodo več upoštevali časov v skupnem seštevku seštevek in bodo tako upoštevali samo etapne rezultate.

Ob vstopu v zadnjih 20 kilometrov je glavnina zaostanek še zmanjšala na vsega minuto. Deset kilometrov kasneje so imeli ubežniki še 40 sekund prednosti. Krog tehnično ni bil tako zelo zahteven, tako da bi morali imeti sprinterski vlaki prednost pred že utrujenimi ubežniki. Lidl Trek se je trudil. Unibet Rockets tudi. Štiri kilometre pred ciljem je razlika znašala dobrih 20 sekund. Od tu dalje pa se razlika ni več zmanjševala in ubežniki so dobili priložnost za zmago.

Mattia Bais je v zadnjem kilometru narekoval ritem, saj sta bila kolesarja Poltija v številčni premoči, nista pa se želela spogledovati in taktizirati. Glavnina je bila sprva še tik za ubežniki. Sledil je sprint v katerem je imel največ moči Norvežan Fredrik Lavik Dversnes, ki je ugnal Mirca Maestrija in Martina Marcellusija. Bais je bil četrti. Skupina s sprinterji je zapravila priložnost, sprint za peto mesto pa je dobil Paul Magnier.

Povprečna hitrost zmagovalca je znašala kar 51,39 km/h. Jonas Vingegaard ima v skupnem seštevku 2:26 prednosti pred drugim Afonsom Eulaliem in 2:50 pred Felixom Gallom. Sledijo Arensman, Hindley, Pellizzari, Storer, O’Connor, Gee West, Piganzoli, Rondel, Bernal … Etapa pa je razburila marsikatere kolesarje, še posebej sprinterje in njihove pomočnike, saj menijo, da so ubežnikom do uspeha zelo pomagali avtomobili na sami trasi. Tu so nekateri odzvi.

Max Walscheid: Pokurili smo 30 mož, vendar nam še vedno ni uspelo. Težko verjamem. Vsi so porabili celotne lead-oute. Vsi so pomagali. Pričakovali smo sprint in to, da bi se približali zmagi. Vem, česa sem sposoben. Vem, kako so vozili ostali in vidim lahko na kolesarskem računalniku. Vem, kako močno lahko pritiskam na ravninskih kronometrih. Videli smo danes in pri tem je na ravnini nemogoče ostati v ospredju. Oprostite. Če v zadnjih kilometrih vidim številne petstotice pri vatih, potem vem, da je nemogoče voziti hitreje. Mislim, da ves dan nismo šli počasneje od 50 kilometrov na uro. Šli smo na polno. Vse sprinterske ekipe. Rockets, Soudal Quick Step in mi smo porabili vse in mislim, da smo dobri kolesarji.

Tim Torn Teutenberg: Vsak, ki razume kolesarstvo ve, da je to v posmeh vsemu. Ne vem, kakšno je bilo poslanstvo organizatorjev. Želeli so pokazati, kako lahko avtomobili in motorji vplivajo na potek dirke. To je sranje.

Jonas Vingegaard: Morda sem danes preživel več časa pri organizatorjevem avtomobilu kot pri našem. Kolesarji smo danes videli, da zaključni krogi niso najbolj varni. Veliko je bil olukenj, veliko neravnin. Poskušali smo se pogovoriti z organizatorji in resnično so nas poslušali. Zato bi se jim zahvalil, ker so poslušali, kar smo želeli povedati. Ni bilo niti enega mirnega trenutka, ko bi lahko mirno vzel bidon ali gel.