Iztok Kuret na SP v ciklokrosu v Belgiji: "Dal bi mezinec, da bi se lahko še vrnil"

Iztok Kuret na SP v ciklokrosu v Belgiji: "Dal bi mezinec, da bi se lahko še vrnil"
06.12.2016 AVTOR: Nejc Grilc
Kolesar športnega društva KD Alpe Iztok Kuret se je v lastni režiji odpravil na svetovno prvenstvo amaterskih kolesarjev v ciklokrosu v belgijski Mol, kjer je z 22. mestom v močni konkurenci zastopal slovensko ciklokros sceno.

Odločitev za drago pot v Belgijo nikoli ni lahko, tudi če je načrtovana več mesecev vnaprej. Če pa se kolesar ob tem sreča s toliko težavami, kot se jih je v dnevih pred odhodom nabralo Iztoku Kuretu, je že nastopanje na svetovnem prvenstvu pravi uspeh, uvrstitev v prvo tretjino tekmovalcev v svoji kategoriji pa pika na i. 

Mi lahko pojasniš, kaj točno se je dogajalo pred odhodom, kakšni zapleti so bili in kako si jih rešil?

Da je SP v ciklokrosu v Belgiji sem izvedel komaj tri tedne pred dirko in je bilo vse skupaj izven planov. Udeležil sem se namreč že SP v Švici 2014, kjer naj bi potekalo prvenstvo naslednja tri leta, a temu ni bilo tako. Ko sem želel rešiti neporavnane račune naslednje leto, se je tekma preselila čez lužo v ZDA, kjer naj bi spet ostala tri leta. A glej ga zlomka, tudi to ni držalo in tako pridemo do Belgije. S tem sicer ni nič narobe, le v planu ni bilo. Gre za kar zajeten logistični in seveda tudi finančni zalogaj. A rekel sem si, če se bo spet kaj spreminjala lokacija, je to morda zadnja priložnost, da okusim slasti izvornega ciklokrosa. Odločil sem se, da grem, in od takrat naprej so me napadale same težave. 

Nikogar nisem mogel dobiti, da bi potovala/bivala skupaj in si delila stroške. Še več, niti sopotnika nisem mogel dobiti, da bi vsaj odpeljal moj kemperček nazaj proti domu v primeru, če bi se sam na dirki poškodoval. A sem bil pripravljen sprejeti tudi ta izziv.

Obenem sem še zbolel in teden dni pred državnim prvenstvom, oziroma dva tedna pred svetovnim prvenstvom, mi je že dokaj dobra forma začela strmo padati. Nastop na DP ni bil ravno zdravilo za psiho, saj noge niso bile dobre in soočal sem se še s tehničnimi težavami, ki jih do sedaj nisem imel še nikoli. Dobra novica pa je bila, da sem v drugem delu dirke začutil, da sem malce prebil "zamašek " in da se mi malce odpira. Po dirki sva našla skupno besedo z mehanikom iz kluba Pici Bici, Klemenom Čepirlom, ki je pokazal interes, da mi gre pomagat v Belgijo.

Vremenska napoved je bila za prehod čez najvišjo točko pred tunelom Obertaueren grozna, zato sem čakal do zadnjega trenutka s prijavo na dirko v belgijskem Molu. 

Na treningu sem odtrgal menjalnik in nisem mogel nikjer na brzino najti drugega. Sledila je še drama z nosilcem menjalnika, saj rezervni ni pasal. A sem rešil tudi to. Vremenska napoved se je nato izboljšala, Klemen mi je potrdil udeležbo in eno uro pred iztekom roka sem se hotel prijaviti. No, nikakor nisem mogel plačati s kreditno kartico, ker sem zamenjal telefonsko številko in sem moral hitro v banko, da smo sprovedli plačilo v roku. Lahko si zamislite moj obraz, ko tri ure pred odhodom ugotovim, da me ni na štartni listi. Pošljem mail organizatorju, odgovora ni. Totalen stres. Selektorja ni v službi, da bi ga prosil za pomoč in ker nisem bil poslan kot reprezentant, ga nisem želel moriti. On bi to rešil z levo roko.

Po posvetu s Klemnom se odločimo, da gremo. S seboj sva vzela še mojo hči Mašo, da bi malce poslikala dogajanje in izdelala poročilo. Kar bo, bo.

Takoj ko smo prispeli, sem tekel v race office, da bi razrešil nastalo situacijo, a so me gladko zavrnili z besedami: pridi jutri, ko so za to razpisane uradne ure. Mislil sem si, opa - tukaj vlada red, respect! Vendar nisem zaradi tega prav nič bolj mirno zaspal. Zjutraj sem prvi stal pred vrati pisarne in hrvaški sodnik mi je pomagal, da smo res hitro rešili zagato. A ni bilo konec presenečenj! Padel sem že letos v starostni razred višje in tako je padel v vodo kvizko, ki sem ga imel prihranjenega za drugo leto. Še huje pa je bilo to, da sem startal na dirki uro prej od predvidenega in mi je to totalno podrlo ritem. Nastal je problem s primernim obrokom, uradni trening pa je bil obenem še ogrevanje in direkt na dirko. Ne, tu še ni bil konec problemov. Ko sem hitel na start, sem na poledenelem asfaltu res grdo padel. Hudo so me zabolela rebra in komolec, najhuje pa je bilo to, da sem pokvaril zaponko na čevlju. Za menjavo ni bilo več časa. No, čez kakšne pol leta bom imel vsaj novejši noht...

Tudi na dirki ni šlo vse gladko in potem ko sem bil v prvem krogu v top 10, sem se dvakrat zapletel v padle pred menoj in po tem nisem več našel prejšnjega ritma. A tako je velikokrat na dirki, tako da ni izgovorov! Ampak pot do sem je bila pa res stresna!

Kakšni so bili prvi občutki ob prihodu na prizorišče, je to drug svet kot dirke v Sloveniji?

Moram reči, da mi gredo še sedaj kocine pokonci, ko se spomnim preteklega vikenda. Z eno besedo lahko rečem samo, NORO! To je to, kar sem si predstavljal, želel in že dolgo sanjal. Proga je stala kot najlepša filmska kulisa sredi turističnega parka, kakršno sem lahko prej gledal samo na televiziji ob ogledu Superprestiga. Proga je bila popolnoma ograjena, trakovi so bili potegnjeni le v gozdičku, a še tam je bila fizično ločena od gledalcev. Ogromen asfaltiran parkirni prostor je bil ob prihodu precej poln, saj so potekale dirke starejših kategorij in žensk. Lepo za videti vsa tista polepljena vozila, pri nas bi jih kavčarji zagotovo zmerjali s profiji! V glavnem, že ob prvem pogledu na prizorišče je popolnoma jasno, da gre za drug svet.

Res je, da gre za najvišji nivo amaterskega dirkanja, a vseeno me je presenetilo držanje pravil do zadnje pike. Med drugim so preverjali širino gum in pregledovali okvirje za primer moto dopinga. Nekdo od tekmovalcev se je na startnih linijah silil v ospredje, pa so ga sodniki povprašali, če bi bil rad ob licenco. Da o predpisanih dresih niti ne govorim, ni popuščanja!

Kako se ti je izšla dirka, si zadovoljen?

Sem realen človek in tudi menim, da je moja uvrstitev to, kar ta trenutek lahko dosežem. Prvič sem se srečal z mivko in sam bi ocenil, da sem se kar solidno znašel. Drugje nisem imel težav, so mi jih pa povzročali sotekmovalci. Dirka pač. Štartal sem odlično in se uspešno izognil padcem pred menoj. V težavah sem bil edino na teku, ki ga je bilo mimogrede kar precej in kot počasen tekač sem tam res veliko izgubljal. Nekaj sem lahko nadoknadil na drugih delih, a proti koncu mi je zmanjkovalo moči. Mivka te dobesedno izžame. Zadni krog sem bil že v resnih težavah, čeprav analiza kaže, da sem bil vse hitrejši. Proga je bila res težka, tako tehnično kot fizično, 22. mesto med 66. uvrščenimi se mi zdi kar soliden uspeh. Vendarle sem uvrščen v prvo tretjino na svetovnem prvenstvu in s takimi pogoji, kot jih imamo doma v Sloveniji za trening in tekme, je to več kot dobro. Sam sem z doseženim zadovoljen.

Proga pa, kot rečeno, izživel sem svoje mokre sanje!

Kako močna je bila konkurenca?

Hm, res je veselje gledat specialiste. Takoj se vidi na progi, kdo je to. Razlika je enormna in tisti najboljši so tako hitri, da ti ni nič jasno. En krog se še da slediti, potem pa je konec trme. Najboljši imajo tehniko tako izdelano, da porabijo pol manj energije. Potem ti dajo na vsaki oviri 30 metrov, z lahkoto. Zdi se mi, da je dobra primerjava plavanje. Če se greš pomerit s plavalcem, ti je po 25 metrih že jasno, da pojma nimaš. Nisem najbolj lesen in CX tehnika mi kar leži, vendar menim, da mi prvak iz kategorije 60+ še vedno z lahkoto navije ušesa. Mogoče je to komu smešno, lahko pa se gre sam prepričat v Belgijo. Tam imajo po pet dirk v enem vikendu, ko je sezona in take proge so tam stalnica...

Bi se še enkrat podal na to avanturo, ki je bila tudi precej draga?

Dodobra sem postrgal žepe in se še kaj zadolžil. Vendar mi ni nič žal. Mezinec bi dal, če bi se lahko še vrnil. Obžalujem samo to, da sem doma pozabil slovensko zastavo, ki bi lahko plapolala tudi med nastopom Bojana Ločnikarja. Žal je tudi zvonec, ki sem ga sam izdelal ostal doma v tišini...

Iztok je vtise za Bicikel strnil po povratku v Slovenijo, za pogum in odlično zastopanje Slovenije na svetovnem prvenstvu si zasluži vse pohvale. Ozadje Iztoka Kureta in njegove kolesarske izkušnje pa lahko spoznate v sredo, ko bo gost rubrike V zavetrju.

Značke: Ciklokros, Cestno
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ