Koren in Bole porazila "nemško vojsko"

... tretje mesto pa je osvojil pripadnik vojske, ki je v vojaškem in ne športnem smislu novomeški Glavni trg zapustila poražena 8. maja 1945.

Slovenska vojska je imela na tem prvenstvu nedvomno najmočnejše moštvo, v katerem je bil edini, ki ni vojak le na papirju, Jure Robič, vsi ostali pa vrtijo pedala v domačih ali tujih poklicnih moštvih in so uradno zaposleni v slovenski vojski le kot vrhunski športniki.

Seveda pa so bile na podoben način sestavljene tudi nekatere druge reprezentance, še posebej nemška, ki je tako kot slovenska osvojila tri medalje.

Slovenska taktika je bila enostavna - pri vsakem pobegu se morajo ubežnikom pridružiti tudi vsaj trije slovenski kolesarji. Tako je bilo v tretjem krogu, ko se pobeg ubežnikom ni posrečil, in v petem krogu, ko se je zgodil odločilni pobeg sedmih kolesarjev, med katerimi so bili tudi trije Slovenci, Bole, Koren in Strgar.

Ubežniki so imeli skoraj ves čas približno pol minute prednosti vse do zadnjega resnejšega klanca pred ciljem med Ratežem in Petelinjekom, ko sta petim ubežnim sotrpinom eden za drugim pobegnila kolesar Koren in Bole.

Ko so videli, s kakšno močjo sta se pognala naprej, nihče ni imel ne volje in ne moči, da bi jima sledil in na Glavni trg sta pripeljala z dvignjenima rokama, očitno že prej dogovorjena, komu bo pripadla mavrična majica svetovnega vojaškega prvaka.

Glavnina je tik pred ciljno črto ujela ostale ubežnike.

O tretjem mestu je odločil ciljni šprint glavnine, osvojil pa ga je Nemec Robert Bartko, ki je v petek osvojil srebro v kronometru, šesti pa je bil tretji najboljši Slovenec Matic Strgar.

Svetovni prvak v kronometru Janez Brajkovič je ciljno črto prevozil kot 27. Marko Kump je bil 11., 44. Vlado Kerkez in 45. Simon Špilak (vsi Slo) vsi isti čas.

VIR: Dolenjski list (I.V.)