MI REKREATIVCI II. del

Tako se dejansko lahko med seboj merijo fantje oziroma dekleta istega kova, slične letine in tako, vsaj glede na datum rojstva, štartajo iz »iste« pozicije. Kategorizacija se mi zdi eden izjemno pomembnih stimulansov, tudi za tiste, ki štartajo z zadnje linije in se ne prerivajo še preden se dejansko obrnejo prvi vrtljaji. Morda pa 70 letni Jože želi prehiteti 65 letnega Franca. Seveda mladcem ne moreta konkurirati, lahko pa se vseeno dostojno udarita za zmago v svoji skupini. Za tiste, ki pa so prepričani, da vendarle nekaj veljajo in so zmožni s hribom, spustom ali ravnino opraviti v spodobnem času, so ponavadi čim bolj spredaj. Na trnih. A kaj to pomaga nekemu dobro pripravljenemu rekreativcu, rednemu kolesarju, ki vozi po občutku in naredi »trening« morda 1-2X na teden? Ja, če poleg tebe stoji nekdo, ki se kali v kolesarstvu že nekaj let, bodisi s pomočjo kluba ali kako drugače, težko. To ne pomeni, da ti fantje ne smejo štartati, še zdaleč ne, kajti pri nas dirk na ravni članov, DP-jev, kriterijev, ipd. ni ravno kot muh na dreku. Vsekakor podpiram to, da smo si na štartu vsi enaki, na cilju pa bi nas morali sortirati tako, da bi bil volk cel in koza sita. Torej, da bi lahko tisti rekreativci navidezno tekmovali med sabo, tisti profi-rekreativci pa bi imeli svoj krog oponentov. To še ne pomeni, da tisti iz prve grupe ne bi mogel stresti hlač kakemu iz grupe »višje«….

Nekatere dirke, kot sem že omenil, imajo to rešeno tako, da nas kolesarje razdelijo na veliko število kategorij. In prav je tako, kajti, če si npr. star 25 let in je tvoja kategorija moški od 16 do 35 let in če si dober a ne profi rekreativec, nimaš skorajda nobenih šans, da se prebiješ na zmagovalne stopničke. Ta kategorija ponavadi šteje največjo število kandidatov za končno zmago. Čeprav tudi tisti, nekoliko »starejši« ne zaostajajo dosti, no ali pa sploh ne, da ne bo kdo užaljen. Izkušenost in modrost tudi v kolesarstvu še kako velja!

Bolj kot je dirka »interna«, več je kategorij? Čudno? Niti ne in to zato, ker organizatorji omenjenih verjetno prav v tem vidijo, da lahko privabijo čim več kolesarskih entuziastov. Tiste slovenske klasike, ki že dolgo veljajo za najveličastnejše, kraljevske vzpone, maratone ali krose, ponavadi s številom udeležencev nimajo nič kaj preveč problemov. Zato so tudi štartnine lahko nekoliko višje, ponavadi pa nas glede profesionalnosti prepričajo z merjenjem časa s pomočjo čipov. In kaj boljšega rekreativcu lahko ponudiš kot to, da se počuti kot profič! Super, pripravljen sem plačati tudi nekoliko več, zakaj pa ne! Edino, kar bi tu lahko »veliki« vzeli od »malih« je delitev po kategorijah. Ta je namreč, pri recimo temu tekmah prve klase, malce preveč razpotegnjena, preredka, še posebej pa velja dejstvo, da licencirani tekmovalci, ki pa kljub vsemu še niso profesionalci, sodijo v isti koš kot tisti, ki so ljubitelj vrtenja pedal in ne trenirajo po planu in pri jedi ne štejejo kalorij, gramov, itd. Verjetno nobeden navaden rekreativec ne gre na tako dirko iskat medalje, morda želi le pokazati kakšnemu s 500.000 in več sit vrednim kolesom, da ni vse v opremi in šminkerstvu. Še posebej kakšni kronometri pokažejo razlike.

Kljub vsem praktičnim stvarem, ki jih dobimo ob plačilu štartnine, bi vendar dodal še večjo možnost osvojitve medalje. Vem, da bodo nekateri potem takoj udarili nazaj, češ, če že misliš, da si tako dober, pa pojdi trenirat. Morda pa si nekateri to ne želijo in bi radi kolesarili zase, dirkali pa za lastno potrditev. V tem ni nič narobe, tekmovalnost in želja po boljšem je vedno dobra, sicer samo do določene mere, a brez ambicij pač nismo kaj dosti. Te so različne, zato pa bi bilo pravično, da bi se v slovenskem kolesarstvu dogovorili, da bi organizatorji dirk in maratonov spisali pogodbo, v kateri bi postavili skupna merila kategorij, za vsa tekmovanja pri nas. Enotno za vse. Tako bi vsi vedeli za kaj se borimo. Za 15. mesto absolutno, za 2. v kategoriji, za 1. med klubaši, 5. med ženskami, itd.

Morda bi vse to še nekoliko bolj poživilo kolesarsko sceno, ki že sicer zelo dodobra cveti. In vesel sem, da je tako! Tako bo na dirko prišel mogoče še kakšen kolesar več, ki bo iskal, če drugega ne, dobro uvrstitev v svoji kategoriji. Nekaterim sicer medalja ali pokal ne pomenita veliko in prav ti jih ponavadi poberejo. Pa se nato sploh ne pojavijo na podelitvi. Bolje bi bilo, da bi imeli taki svojo kategorijo in bi čakali na podelitev ali pa ne, ker bi se jim tako mudilo naprej na trening. Za vse druge je namreč nesmiselno ploskati v prazno, ko na stopničke kličejo zmagovalca, ki pa je bil takrat že v dolini ali daleč od cilja in to že dolgo preden so nekateri sploh prišli na cilj. A ne bi bilo bolje, da bi ploskali nekomu, ki bi stopil na oder, žareč od sreče, pa čeprav je bil prvi »samo« v svoji kategoriji in je za absolutno prvim npr. zaostal za 3, 8 ali več minut. Zelo važno je, da za vsak lep dosežek dobimo potrditev in bolje se je videti na tretjem mestu v kategoriji, ki ti dejansko pripada, kot na štirinajstem v kategoriji, kjer so tudi pol ali že kar profesionalni tekmovalci. Ti pa jasno zasedejo prvih trinajst mest.

No, zgolj v razmislek. Pa pridno kolesarite še naprej.

ANŽE POMPE