Motnje hranjenja: Anonimni kolesar razkril ozadje

Vrhunski šport je po eni strani zelo lep, po drugi pa prinaša tudi slabe stvari in morda dolgotrajne posledice. V zadnjih letih veliko govorimo o tem, kako pomembna je prehrana pri športnikih. Nutricionisti so pri različnih športih zelo pomembni, v kolesarstvu se jih v zadnjih letih vse bolj omenja.

Športniki vedo natančno, kaj zaužiti, kakšno in koliko določene hrane zaužiti, kdaj … Nekoč morda ni bilo tako, a dejstvo je, da se v športu veliko vrti okrog prehrane in teže športnikov. Tudi v preteklosti se je, le da se vsega niso lotevali na tako strokoven način. Kakorkoli že. Kako je, ni povsem jasno, delček tega, kako je bilo, pa je zdaj za spletno stran Domestique razkril sicer anonimni kolesar.

“Odraščal sem v znamenju kolesarstva. Družina je vsako poletje spremljala Tour de France. Pri sedmih letih sem že stal ob cesti in opazoval, kako se glavnina pelje mimo mene. Od tistega trenutka naprej sem vedel, kaj želim početi v življenje. Postati profesionalni kolesar,” je najprej dejal anonimni kolesar. Mnogi najbrž tako začnejo športno pot, njemu je očitno uspelo:

“Z napredkom v tem športu sem hitro spoznal, da moraš biti v tem športu čim lažji. Mnogi kolesarji okrog mene so bili ekstremno suhi in hitro sem se sprijaznil, da je to pač del službe. Ko sem prestopil v svetovno serijo, sem spoznal, da je ta miselnost že bolj zakoreninjena.” Dodal je še, da je v določenem trenutku spoznal, da je postal obseden s slehernim detajlom pri nutricionistiki.

“Začel sem si zapisovati, kaj jem, vso hrano sem tehtal in iz jedilnika odvzel vse, kar ni predstavljalo čistega goriva. Hamburger ni predstavljal samo škodljive hrane, ampak je predstavljal neuspeh in nekaj, kar bi lahko pojedel, če bi za to obstajal res dober razlog, ali pa, če bi bil to čas izven sezone.” Nekaterim vse to uspe premagati, uspe jim “navigirati” med obveznostmi in “običajnim” življenjem. Mnogim pa tudi ne uspe. Končajo v povprečju in z zdravstvenimi težavami.

Anonimni kolesar je izpostavil tudi dogajanje na višinskih pripravah: “Na višinskih pripravah je v ekipah potekalo kar nekakšno tekmovanjem kdo lahko izgubi več kilogramov. Klubski kolegi so se hecali glede telesne mašlove, osebje je pritisk stopnjevalo, kultura pa je motnje hranjenja normalizirala in to povezovala z disciplino. Kar se je začelo kot nekaj, kar so nutricionisti in osebje poimenovali predanost, se je postopoma spremenilo v obsesijo. Nisem mogel živeti brez tehtnice. Večerja zunaj se mi je zdela nemogoča, saj bi ‘uničila’ ves moj napredek.”

Tak način življenja naj bi kolesarja “dohitel” in posledično je bil na dirkah slabši. Vse pogosteje je zboleval, sledile so poškodbe … “Dosegel sem točko, ko sem predolgo telesu zagotavljal premalo hranil in sploh nisem mogel več primerno trenirati. Telo je bilo zlomljeno. Nisem mogel trenirati in si potem spočiti. Neprestano sem bil ali bolan ali pošokodovan. Psihično sem se sesuval. V moškem kolesarstvu ni podobnih vidnih znakov tega kot pri ženskah, kjer gre pogosto za izgubo menstruacije. Pri nas se velikokrat to ignorira in odmisli.”

Kolesar je v intervjuju priznal, da se je moral soočiti z dejstvom, da tako ne bo mogel več nadaljevati. Sicer je vse to pred drugimi skrival, a poiskal naj bi si pomoč in uspelo mu je vstopstaviti: “Odnos s hrano in telesom. Ni bilo lahko pridobiti nekaj teže v okolju, ki opeva shiranost. To je ekstremno težko in moral sem se naučiti ignorirati komentarje in dvome o tem.” Glede na pripovedovanje se mu je sprememba obrestovala. Zaradi motenj hranjenja ni končal kariere, se je pa bolj zdrav način življenja hitro poznal tudi v športu:

“Prvič v karieri sem sezono odpeljal brez odpovedi dirk zaradi bolezni, poškodbe ali izgorelosti. To, da sem se začel pravilno prehranjevati, me ni oslabilo. Naredilo me je bolj zanesljivega, odpornejšega in srečnejšega tako na kolesu kot izven kolesa.” Kolesar je še poudaril, da bi se tudi zdaj v profesionalnem športu morali več pogovarjati prav o teh težavah, in da se ne sme na vse skupaj gledati zgolj kot na to, da je to del športa. Seveda lahko upamo, da je z novim znanjem, novimi tehnologijami in drugačnimi pristopi zdaj stanje boljše.