Od pačenja do vrhunstva?!?

Nabor športov, ki jih Lucu obvlada, je sicer fascinanten, saj pokriva vse od košarke, do tenisa, ameriškega nogometa in celo kolesarstva. Glede na to, da o ameriškem nogometu v Evropi nihče nima pojma, se jaz nagibam k temu, da Jaka Lucu veliko časa nameni prevajanju člankov z interneta. V njegovih tabloidnih člankih lahko preberemo, kaj si je Tainta mislil leta 1978, ko je kot osemleten deček prvič stopil na nogometno igrišče in podobne neumnosti. Če Lucu ne bi pisal o kolesarstvu, ga sploh ne bi pogruntal, saj o ostalih športih, ki jih pokriva, nimam pojma. Tako pa mi je kristalno jasno, da piše oslarije, s katerimi dela kolesarstvu škodo.

Ampak pojdimo nazaj k Vitu Divcu, novinarju, ki v Delu med drugim žal pokriva tudi kolesarstvo. Njegovo pisanje (tako kot tudi Lucujevo) bi mi bilo zanimivo samo v primeru, da o kolesarstvu ne bi imel pojma! Ko zjutraj sedivši na straniščni školjki prebiram Divčeve umotvore, nikoli nimam težav z izločanjem ogromnih količin, ki najbolje ponazarjajo moje mnenje o zapisanih subjektivnih oslarijah o besniški želvi ali zaobljenih ritkah kolesark, ki so mu na svetovnem prvenstvu v Veroni dvigovale pritisk, ta pa bržkone še kaj drugega.

Če si je Divac vsaj približno na jasnem glede cestnega kolesarstva, pa tega ne moremo trditi za mountain bike, o katerem, razen zaljubljenosti v “prvo damo Blažo Klemenčič” nima pojma. Od pačenja do vrhunstva je bil včerajšnji naslov Divčevega prispevka o finalu svetovnega pokala v Mariboru. Takole je zapisal dobri stari VD:

    "Finale svetovnega pokala v gorskem kolesarstvu na mariborskem Pohorju je pokazal ves “blišč in bedo” kolesarskega cirkusa, v katerem gre za zmes adrenalinskega užitka, akrobatske spretnosti, kolesarskega znanja in zanesenjaštva, vse skupaj pa je na meji kulta kolesa in vsega, kar sodi zraven. Tako kot v vsakem športu posebne kulture lahko ločimo tudi gorsko-kolesarske “freake” na veseljake, ki se zgolj “pačijo” ter sebi in drugim v zabavo igrajo klovne na dveh kolesih, ter one, ki svoje delo opravljajo na vrhunski ravni."    Delo, Ponedeljek, 17. septembra 2007, str. 13

Za VD-ja so torej tekmovalci iz obeh gravitacijskih disciplin veseljaki in klovni, ki se pačijo in ob tem častijo kult kolesa, krosisti pa so profesionalci, ki trenirajo na vrhunski ravni.

Divac se je s tem spustil na nivo pijančkov, ki iz bufeta pod Pohorjem opazujejo bicikle, ki izgledajo kot motorji in pametujejo, da bi se s tem pa še oni spustili dol po progi. Nihče od njih, tako kot Divac, še ni stal na s skalami posejanem pobočju, ki je takom strmo, da še peš komaj dol prideš!

Divčevo omalovaževanje športa, kjer so bolj kot velika jajca pomembni eksplozivnost, moč in predvsem preudarnost, je sramotno in obsojanja vredno! Šov pač sodi zraven, tako kot sodi tudi poleg košarke, kjer v NBA gledamo fante, ki se po opičje obešajo na koše in polnijo vrstice rumenega tiska.

Tekmovalci v krosu so praviloma skoraj tako dolgočasni, kot cestaši, zato je bil Julien Absalon, ki se je skozi cilj pripeljal s steklenico piva v roki že skoraj bad guy.

Še sreča, da imamo spustaše, ki naredijo šov! Ko so v Mariboru podeljevali medalje krosistom, smo ob zdolgočasenih nasmeških skoraj zaspali, dekleta pa so komaj uspela odpreti penino. Ob podelitvi najboljšim 4krosistom smo uživali ob zvokih Kid Rocka, Limp Bizkit in ostalih razbijačev, lovili smo med publiko leteče majice in očala in se nasploh tako zabavali, da mi je bilo kar žal, ker sem moral domov.

Dolgočasnih športnikov imam polno kapo!

Divac v svojem članku 4krosa in downhilla ni omenil niti z besedo. Škoda je besed za klovne, kajne?

Da nima pojma, pa je dokazal s primerjavo olimpijskega krosa in klasičnega cestnega kronometra. Kros ni samo enkrat daljši, ampak tudi bistveno bolj razgiban1, da o delu celega telesa sploh ne govorim.

Ob težavah z zaprtjem toplo priporočam branje Divčevih člankov!

CHEF

Ogled članka skupaj z slikami