Roglič prišel na vsega pet sekund

Luanco je gostil start 16. etape, ki se je po 181,5 kilometrih končala na vrhu vzpona Lagos de Covadonga. Kolesarji so tako morali premagati številne nekategorizirane vzpone, dva vzpona prve kategorije in zaključnega ekstra kategorije.

Skupno skoraj štiri tisoč metrov nadmorske višine. Po pričakovanjih je takoj prišlo do številnih napadov. Kmalu po startu je padel Wout Van Aert, ki pa je tudi kmalu zatem ujel glavnino in tudi hitro napadel. Po skoraj eni uri se je izoblikovala skupina 16 kolesarjev.

Sestavljali so jo Wout Van Aett (Visma Lease a Bike), Isaac Del Toro, Jay Vine, Marc Soler (UAE Team Emirates), William Junior Lecerf (T-Rex Quick-Step), Marco Frigo, Matthew Riccitello (Israel Premier Tech), Sylvain Moniquet (Lotto Dstny), Darren Rafferty (EF Education-EasyPost), Oier Lazkano (Movistar), Fran Miholjević (Bahrain Victorious), Felix Engelhardt, Filippo Zana (Jayco AlUla), Simon Guglielmi (Arkéa-B&B Hotels), Max Poole, Martijn Tusveld (DSM-Firmenich-PostNL) in Ion Izagirre (Cofidis).

Sledil je vzpon na Mirador del Fito. Na vrhu, ki je bil na 77 kilometru je bil najhitrejši Wout Van Aert, ki je prehitel Jayja Vineja. S tem je povečal prednost v boju za pikčasto majico, medtem ko je bil že z naskokom najboljši v boju za zeleno. Van Aert je na spustu nadaljeval s samostojnim pobegom in si privozil že 1:15 prednosti, a je potem počakal zasledovalce. Skupaj so imeli več kot deset minut prednosti pred glavnino z vodilnim Benom O’Connorjem. Sledil je krajši nekategoriziran vzpon, potem pa še Collada Llomena.

Ob vznožju so ubežniki imeli dobrih osem minut naskoka pred glavnino, kjer je ritem narekovalo moštvo Decathlon AG2R La Mondiale. Na vrhu je največ točk spet dobil Van Aert, ki pa je na spustu v levem ovinku skupaj z Del Torom in Engelhardtom padel. Poskušal je nadaljevati, a je bilo koleno preveč poškodovano in tako je moral odstopiti. V ozadju pa se je Movistar odločil za napad in delo kolegov je poskušal 60 kilometrov pred ciljem unovčiti Enric Mas.

Dobra dva kilometra pod vrhom mu je odgovoril Mikel Landa. Roglič je bil blizu, da se je vse umirilo pa je poskrbel O’Connorjev pomočnik Valentin Paret Peintre. Sledila je priprava na zaključni vzpon. Dolg, predvsem pa z zelo strmimi odseki. Tu je Roglič pred tremi leti prišel do veličastne zmage po 61 kilometrov dolgem pobegu. Tokrat so se za zmago udarili ubežniki. Max Poole je deloval najmočnejši, a v svojem ritmu ga je ujel Marc Soler.

Španec je na tej dirki vsekakor med najbolj aktivnimi, zdaj pa je Poola slabih pet kilometrov pred ciljem uspel napasti in na cilj je prišel sam. Sledili so Zana, Poole, Vine, Izagirre, Del Toro, Frigo in Riccitello. Za temi pa se je odvijal boj za rdečo majico. Spet je Mas pospeševal, a prvi prav napad je 8,5 km pred ciljem izpeljal Mikel Landa. Mas je bil med najbolj aktivnimi za njim. Slediti pa sta mu uspela samo še Richard Carapaz in Primož Roglič.

Landa je popustil, popustil pa je tudi Ben O’Connor. Mas, Carapaz in Roglič so v istem času prečkali ciljno črto. Sledilo je čakanje na O’Connorja. Avstralec je izgubil 58 sekund, kar je pomenilo, da je ohranil še pet sekund prednosti v skupnem seštevku. Tretji je Enric Mas z zaostankom 1:25, potem pa sledijo Carapaz, Landa, Gaudu in Rodriguez, ki je Lipowitzu prevzel belo majico. Na koncu pa je bil kaos, saj so se kolesarji s kolesi spoščali do 15 kilometrov oddaljenih avtobusov.

Mnogi se tako v megli, mrazu in dežju niso ustavljali za izjavi. V dolino so poslali tudi Bena O’Connorja, ki pa bi se moral ustaviti že po petsto metrih, kjer je bila podelitev. Ker tega navodila ni prejel, se je spustil povsem v dolino, potem pa so ga morali pripeljati nazaj. Zaradi zamude in nespoštovanja protokola tisoč švicarskih frankov kazni. Odvzeli so mu tudi 20 UCI točk. Avstralec je bil zaradi zmede zelo jezen, a je na podelitev rdeče majice prišel. Na koncu pa je medijem že priznal, da upa, da bo rdečo majico lahko ubranil vsaj še v naslednjih dveh dneh, v petkovi etapi pa bo to že nekoliko težje.