Vozili smo - Wilier Cento10NDR

Wilier Cento10NDR
07.11.2018 AVTOR: Matej Zalar, foto: Tit Košir

Razvoj novih trendov že nekaj let narekujejo mlajši proizvajalci, ki se povsem neobremenjeno naslanjajo na rešitve iz gorskokolesarskega sveta.

»Eureka«, vzklikajo bolj progresivno usmerjeni kolesarji, tradicionalisti pa se križajo ob pogledu na specialke z lahkimi prenosi, širokimi plašči in pokončnimi geometrijami. V Italiji je doma tradicija in zdi se, da v pisarne razvijalcev nove zamisli prodirajo počasi. Potem pa nas z nekaj leti zamude presenetijo z izvrstnimi in skladno oblikovanimi rešitvami.

Cento10NDR spominja na aerodinamično puščico Cento10Air, ne le fonetično, ampak tudi oblikovno. Kratica NDR označuje »endurance«, a če okvir ne bi bil tako visok, bi kolo z aerodinamičnimi profili cevi, visokimi obročniki in na videz negativnim kotom zajetne krmilne opore na prvi pogled težko označil za vzdržljivostno. In kje so zavorni kabli? Niso opazni. Tako kot je komaj opazen sistem za dušenje vibracij Actiflex, ki ga je Wilier razvijal tri leta.

Tekmovalno vzdržljivostno kolo

Blaženje so integrirali v zadnji trikotnik. Zgornje zadnje vilice so s sedežno cevjo povezali s sistemom dveh tečajev, ki potekata skozi aluminijasti členek in elastomer. Aluminijasti element poskrbi za torzijsko togost zadnjega trikotnika, elastomer pa omogoča do 6 milimetrov hoda. Sistem ne zahteva dodatnih ležajev, zato je lažji, blažen pa je zadnji trikotnik in ne sedežna opora oziroma sedežna cev kot pri konkurenci. Mnogi se bodo spomnili, da so elastomerji v mrazu otrdeli, a pri Wilierju pravijo, da novodobni material optimalno deluje pri temperaturah od 40 do 150 stopinj Celzija. Elastomer je na voljo v treh trdotah: od najbolj odzivnega svetlo sivega in preizkušenega srednje trdega v temno sivi barvi do najtršega črnega. Izbira je odvisna od teže kolesarja in – po mojem mnenju še bolj – tudi načina vožnje, menjava pa sila preprosta, potrebujemo le ključ imbus.

Očitno je, da pri Wilierju niso zasledovali samo udobja, ampak so jih pri oblikovanju vodili tekmovalni cilji. Okvir je sicer s 157-milimetrsko glavno cevjo pri velikosti M skoraj dva centimetra višji kot na primer Cento10Air, doseg je nekaj krajši, niso pa pretiravali z dolžino obverižnih cevi. V velikostih M in L so dolge 408 milimetrov (pri manjših le 406 mm in pri največjih 411 mm). Okvir in vilice so iz enakega materiala kot Cento10Air, a med plasti karbona dodajo film S.E.I. (Special Elastic Infiltrated film), ki zaradi elastičnih lastnosti izboljša absorpcijo vibracij. Vilice so oblikovno povsem enake kot pri aerodinamičnem modelu, le kot je pol stopinje položnejši. Na sprinterskega brata spominja tudi spodnja cev, sedežna pa ima za boljše udobje okrogel profil. Drugačen je tudi zadnji trikotnik, saj morajo tanke cevi sodelovati z elastomerom.

Isti okvir za obročne in kolutne zavore

Na modelu z elektronskimi prestavami in kolutnimi zavorami so kabli praktično nevidni. Široka glavna cev ter kombinacija krmila Barra in opore Stemma omogočata nevidno napeljavo kablov že takoj od prestavno-zavornih ročic. Na zraku je vsega skupaj manj kot dvajset centimetrov zavornih kablov, a so na notranji strani vilic in obverižnih cevi praktično nevidni. To je pomemben del aerodinamičnega paketa, zato me nekoliko preseneča samo, da niso integrirali še objemke sedežne opore.

Dilema med elektronskimi in mehanskimi prestavnimi ter obročnimi in kolutnimi zavornimi sistemi je čedalje manj aktualna, tudi zato, ker omogoča precej preprostejšo integracijo napeljave. Sploh odkar je lahko v notranjost krmila – kot v primeru Barre – integrirana tudi krmilna enota Shimanovih prestav Di2. Vseeno se pri Wilierju pohvalijo, da so prvi proizvajalec z istim okvirjem za oba tipa zavor. Razvoj je morda zaradi tega terjal več časa, a proizvodnja bo verjetno cenejša, praktične rešitve pa bo vesel tudi marsikateri kupec. Nastavki za obročne zavore so na sprednjih vilicah skoraj neopazni, navoja na zadnjih vilicah pa pri različici s kolutnimi zavorami zakrije karbonski mostiček. Preizkušeno kolo je imelo 12-milimetrske osi, a ga je mogoče preprosto prilagoditi tudi za klasične osi. Z obročnimi zavorami okvir sprejme plašče do širine 28 milimetrov, s kolutnimi pa tudi 30-milimetrske in po nekaterih pričevanjih na spletu celo 32-milimetrske.

Preprosto še boljša Ultegra

Nova skupina Ultegra zdaj povsem spominja na Dura-Ace, ne le po videzu, temveč tudi po delovanju. Gonilka je po novem precej zajetnejša, sprednji menjalnik nekoliko preoblikovan in zadnji popolnoma, tako da je precej bliže zadnjemu verižniku in bolj oddaljen od ceste. Del skupine Ultegra so zdaj tudi kolutne zavore. Čeljusti so bolj diskretne kot pri prejšnjem modelu BR-RS805. Zavorna rotorja sta za učinkovitejše hlajenje bolj zaprta, a notranji del ni iz enakega materiala kot pri Dura-Ace, temveč iz aluminija. Bistven pa je napredek tam, kjer ga najbolj čutimo. Doslej sem vedno preklinjal ogromne prestavno-zavorne ročice, ki pa so zdaj občutno manjše in jih dejansko lahko zagrabimo, kot se spodobi. Boljša je tudi povratna informacija ob prestavljanju in ročice omogočajo pretikanje za več stopenj z enim samim pritiskom. Prek aplikacije za pametne telefone E-Tube lahko tudi spreminjamo funkcionalnost prestavnih ročic, a se s tem nisem ukvarjal.

Dobra je tista tehnologija, ki je ne čutiš

Za skrajno udobje bi bilo najbolje izbrati cenejše aluminijaste komponente, v konfiguraciji z visokimi karbonskimi obročniki in togim karbonskim krmilnim delom pa je Cento10NDR predvsem tekmovalni bolid. Karbonski obročniki DT Swiss s 47-milimetrskim profilom so togi, a z 28 milimetrov širokimi plašči Vittoria Rubino Pro je vožnja kljub temu udobna. Ker obročniki omogočajo nadgradnjo v sistem brez zračnice, lahko udobje še nekoliko izboljšamo. Olimpijsko je naravnana tudi izbira gonilke s prenosom 52/36, a je v kombinaciji z zadnjim verižnikom 11-30 najlažji prenos vseeno človeški.

Tako opremljeno kolo je odzivno in poskočno, v zavojih pa daje vseeno vtis umirjenosti oziroma dobrega kompromisa med športno ostrino in rekreativno zadržanostjo. Kaj pa udobje? Na Actiflex sem med vožnjo praktično pozabil. To je dobro, saj pomeni, da ne moti, da ne vpliva na togost. A po drugi strani sem tudi pozabil na to, da sedim na kolesu s trdimi komponentami. Brez dvoma so za to zaslužni tudi širši plašči, a Actiflex se izkaže za dobro delujoč sistem. Bistvena za udobje pa je tudi geometrija, ki omogoča visok položaj na kolesu. In to je pravzaprav tisto, kar na klasičnih tekmovalnih kolesih pogreša večina rekreativnih kolesarjev. Ne pri modelu Cento10NDR.

Wilier Cento10NDR je v konfiguraciji s karbonskimi komponentami odločen bolid, ki pa ne zahteva agresivnega položaja. Idealna izbira za rekreativne kolesarje, ki zaradi želje po bolj vzravnanem položaju ne želijo žrtvovati hitrosti, a se tudi ne želijo odpovedati blaženju.



Specifikacije

Wilier Cento10NDR

7.700 EUR

A2U, d.o.o. │ www.a2u.si

Okvir: Carbon Monocoque 60TON, film S.E.I

Vilice: Carbon Monocoque 60TON, film S.E.I.

Menjalnika: Shimano Ultegra R8050

Prestavne ročice: Shimano Ultegra R8070

Gonilka: Shimano Ultegra R8000, 52/36

Zadnji verižnik: Shimano Ultegra R8000, 11-30

Zavore: Shimano Ultegra R8070, 160/160 mm

Sedežna opora: Ritchey Pro Carbon

Sedež: Selle Italia Novus

Krmilna opora: Wilier Triestina Stemma, 110 mm

Krmilo: Wilier Triestina Barra H-Bar, 420 mm

Obročniki: DT Swiss ERC 1400 Spline 47 Carbon

Plašči: Vittoria Rubino Pro 4, 28 mm

Komentarji
Ta novica še nima komentarjev
*Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ