S kolesom okrog Slovenije: 780 km

Domov > Forum > S kolesom okrog Slovenije: 780 km

S kolesom okrog Slovenije: 780 km

SORTIRAJ PO:

RobertMihelcic 27.07.2020 17:39

25. junij - 3. julij 2020 (9 dni)

Udeleženca: ALEKS (sin od očija) in ROBI (oči od sina)

ŽIVJO. Samo še trenutek, da v miru spijeva.

Letošnjo kolesarsko turo sva pričela praktično od doma.

Kmalu so se začeli zaresni klanci.

Po planu bi se morala pravzaprav voziti po Švici, ampak zaradi situacije sva zamenjala za drugo Švico.

V 10 letih sva s kolesi potovala večinoma po tujini. Zato sva prav v pričakovanju kako se bova vozila in doživljala lastno deželo?

Prvo nepričakovanje: a si lahko predstavljaš, da se že nahajava v strogem centru Kranja?

Ob načrtovanju sva si strm vzpon na Jamnik (831 m) predstavljala bolj vroč.

Predvidevala sva tudi bolj suh razgled na največkrat koledarsko objavljeno cerkev.

S kolesom lahko obiščeš znane začetke in odkriješ neznane konce, tako kot nov resort pred Bledom, kjer sva prespala.

Znani kotiček pa sva odkrivala z visokega nivoja.

Slovenijo sva špiralno obkrožila. SV delček sva prepustila naslednjemu koronskemu valu.

Kaj pa se sme?

Na Jesenicah ugibam v kaj neki zavzeto gledata dekleti? V beležko, ljubezensko sporočilo ali fotografijo kul sošolca?

Ups? Ali je drugi koronski turistični val že prešel Karavanke?

Aha! Sedaj veva zakaj na prejšnji sliki vsi bežijo.

Kje so vsi kolesarji, ki so celo pomlad v vrstah čakali pred kolesarskimi trgovinami?

Najin kuža ima lepšo zadnjico, kozorog v ozadju ni tako seksi, Jasno?

Na menu naj dodajo še kremšnitni burek in vegi čevapčiče. Tako bo repertoar popoln.

Ruska kapelica. Če bi prva svetovna trajala še kakšno leto dlje, bi čez Julijce sklesali še kakšen prelaz.

Ko je oči iz torbe izvlekel še zadnji adut: enerdži drink, ...

... sva midva prehitevala nemške, češke in avstrijske motoriste.

Prespala sva pri Miji, ki se je pred mnogimi leti iz Ljubljane preselila v Trento.

Najin mednarodni samopostrežni zajtrk.

Vso to kramo morava vsako jutro spakirati in jo še cel dan prevažati naokrog.

Štiri, osem, pet, tri, dva, ena, srečno novo …, gremo …

Ozka korita Soče.

Krasna sta, bistra sinova mesta.

Veličastna je tudi Boka, hči planin.

Nisva znala ugotoviti zakaj so bili vsi hepi srečni?

Od najine 780 km dolge poti je bilo »tapravih« kolesarskih poti zgolj maks. 80 km, vključno s kolesarskimi stezami prevoženih v mestih.

Ime da misliti: Jezero pri Mostu na Soči.

Fant je komaj stal na vseh 4, dekle pa se je naglavno vozilo naokrog.

Prenočišče s postreženim lokalnim zajtrkom nama je v Ozeljanu podarila država.

Prehiti in prepozna naju kolesar Damijan iz Solkana, s katerim poslovno sodelujeva že več kot 20 let, a se do sedaj še nikoli nisva srečala.

Miren. Ker so po 2. svetovni vojni SLO/ITA mejo narisali na mizi v Parizu, so tako za 30 let podelili tudi posmrtna dvojna državljanstva.

Na žgočem soncu sva čakala 20 minut, da bi se osvetlil še Mirenski grad. Kasneje po pregledu slik sva videla, da je še najboljša ta, iz prve minute.

Kobilarna Lipica je izvorna, najstarejša evropska kobilarna (1578), ki kontinuirano vzreja isto in najstarejšo kulturno pasem konj. Katero že?

Delček poti sva prevozila preko Italije, nekaj dni kasneje pa še preko Hrvaške in tako državno turo prekvalificirala v mednarodno.

Zvečer sva skoraj morala splezati na Črnokalsko utrdbo in to s kolesi. Se je izplačalo!

Krasen razgled na Viki okrepčevalnico, kjer sva kasneje večerjala in se v temnem objemu vračala navzgor po črnokalskem klancu.

Sita nočnega izleta sva se v Ocizlo vrnila šele po polnoči. Pričakalo naju je skrbno navodilo lastnice. Hvala!

Kdor je ure slovenščine prespal, lahko sedaj nadoknadi zamujeno.

Nad Škocjansko jamo. Skica dveh možnih dostopov do razgledišča je vodjo odprave zavedla. Tako sva težki kolesi strmo nosila po nešteto stopnicah.

Drugi dostop pa je zgolj po 150 m dolgi položni klančini. Sva opazila šele ob povratku.

Voziva se v prejšnjem stoletju: Za očijem s kolesom naprej! Po Vremski dolini.

V Pivko prihajava v miru: Ni čudno, da nas NATO prosi, da nabavimo nekaj sodobnejše streljačine. In čelado za kolesarja.

Nimava kakšnega posebnega fetiša obiskovanja pokopališč. A tam teče vsaj voda. Če je (ne)pitna, pa ugotoviš kasneje.

Edino prenočišče na območju medvedov je bilo polno. Zato sva prespala v opuščenem gozdnem bifeju. Turističnega bona tokrat nisva vnovčila.

Ob spustu s Snežniškega gorovja sva se na nepreglednem ovinku gozdne ceste skoraj zaletela v medvedko z malim plišastim medvedkom kot iz trgovine.

Presenečeno smo se gledali 10, 15 sekund. Medvedka nama je pozirala na dveh tacah. Prijateljsko smo se razšli, pri tem pa pozabili na skupinski selfi. Grad Snežnik.

Slovenska Sibirija, kjer so 2-krat namerili zmrznjenih -34° C, leži zgolj na 761 m nmv in je od morja oddaljena le 36 km.

Neznani kraji s čudovito pokrajino.

Dolina Kolpe je prazna in osvežujoča za kolesarjenje.

Žal kilometre in kilometre voziš ob proti~ekonomskim~begunskim preprekah.

Res ne vem, zakaj neekonomskim beguncem, ki hitijo naprej proti zahodu, pribežališče v naši državi ni dovolj varno? Bela Krajina.

V Sloveniji je na kolesarskih potovanjih prehranjevanje enostavno. Ko so gostilne odprte, cel dan dobiš tudi topel obrok, kar v zahodnih državah ni običajno.

Krka. Trgovin pa je preveč, sploh v večjih krajih. In se še kar odpirajo nove in nove.

Kolesarski smerokazi so pri nas velikokrat nesistematski in se izgubijo na ključnih točkah.

Razgled z mobilnega kolesa.

Šentjernej: istočasno na isti poziciji ~ 2 različna vremena.

Za 5 dni med seboj oddaljeni poziciji ~ (skoraj) enaki imeni.

Zmanjkalo nama je €€€.

Potovanje s kolesom samo izgleda ceneno. Na dan sva varčno zapravila od 80-100 €, pri čemer sva večinoma spala »na tleh«.

Sedaj pa nama je zmanjkalo še energije.

V Kozjanskem dvoru zaskrbljujoč jutranji posvet, da speljeva še zadnjo samomorilsko mokro etapo.

Slovenske ceste so preozke. Večina voznikov je še kar uvidevna, vendar vožnja po robu prometne bankine ni nikoli sproščujoča.

Zato imava zaenkrat dovolj in sva se s šinkansenom ekspresno vrnila v resničnost.

Nama res ni žal, da sva za letošnjo grand turo izbrala drugo Švico. Naslednjič pa je na vrsti še prva Švica.

Vabljeni še k ogledu ostalih dosedanjih tur: www.Mihelcic.si

ODGOVORI 8 1

krisb 27.07.2020 21:31

Kaj sta dobra, ej. Vama kar malo zavidam 😄

Bravo

ODGOVORI 4 1

aljoman 28.07.2020 06:35

Lep fotopotopis sta nam pripravila. Se veselim nadaljevanja, ne korone, ampak še drugega dela kolesarjenja.

ODGOVORI 3 1

MatMat 28.07.2020 20:04

Medtem ko ogromno kolesarjev svoje dosežke objavlja na Stravi, je taka fotoreportaža pravi balzam!

Perfektno in kapo dol tudi za vse ostale reportaže na vajini spletni strani! 👍👍👍

ODGOVORI 4 0

Bugo14167 29.07.2020 13:04

ALEKS

BRAVO za ves trud pri poganjanju

BRAVO za vztrajnost tudi v slabih vremenskih razmerah

BRAVO za voljo do kolesarjenja!

ROBI

tebi pa BRAVO za vzgojo ! Da si v teh časih uspel najstniškega mulca prepričat in naštimat, da namesto za TVjem ali tablico, čas raje preživi na biciklu s fotrom.

V dežju, s pritljago, spat na tleh, .. videti / doživeti stvari iz druge, mnogo lepše plati.

Verjamem, da se mu/vam bodo take stvari obrestovale pri vajinem/vašem odnosu za vedno...

in BRAVO za super fotke, zanimiv zapis in idejo !

ODGOVORI 7 0

RobertMihelcic 29.07.2020 15:17

Bugo, Krisb, Aljoman in MatMat zdravo,
hvala lepa VSEM za vse pohvale.
Sem celo hotel v reportaži zapisati, da kolesar(ček) vsaj med vožnjo nima možnosti brskati in gledati ves čas v telefon... Če pogledaš nekaj slik (npr. pri zajtrku, na vlaku), pa seveda brez tega že ne gre več.
Dosedanje ture/potovanja sem skušal vedno izpeljati tudi ali pa predvsem zanj zanimiva.
Ko je bil še otrok, obvezno ustavljanje na vseh otroških igriščih, kasneje na kakšnih kolesarskih poligonih s "skakalnicami" ipd., poti sem speljal mimo zabaviščnih parkov, kjer sva seveda preživela dan. Izbiral prenočišča ali kampe z bazeni ali ob jezerih, morju ipd.
Med potjo:
-preučevanje vremena, neznane okolice, branje zemljevidov, smerokazov, katera letalska družba leti nad nama, razlaga kratic na registrskih tablicah...
-eksperimentiranje s fotografiranjem,
-branje/učenje napisnih tabel, obvestil, jedilnih listov ... v tujih jezikih
-po koncu: že nekaj let sin reportaže prevede v angleški jezik, da tako še enkrat teoretično odpelje in v tujem jeziku podoživi opravljeno pot.
... Skratka, da je vedno zanimiva akcija, avantura. Kot mlajši udeleženec je verjetno vse skupaj doživljal kot nekakšno "ultimate survival" potovanje, pa čeprav se ne voziva po odročnih, neznanih deželah.
Sedaj je star 16 in kakor kaže bova speljala še kakšno turo, če bo le želel.
Robi / Aleks