Švica in Lihtenštajn: potovanje na začetek

Avgust 2022: 9 dni

Grüezi! Avto sva nameravala pustiti v kampu ob Bodenskem jezeru, a ker se tam nihče ni oglaševal na telefon, sva ga pustila v bližini te meje.

Na najin seznam voženih kolesarskih držav dodajava 15.: Kneževino Lihtenštajn. Prevozila sva jo v celoti. Aha, kdor naju še ne pozna: sva Robert, oči od sina in Aleks, sin od očija in se s kolesi voziva naokrog.

Iz naftalina ven potegneva zelooo debelo denarnico s CH franki. Po dobri uri se že voziva v tretji državi: Švica.

Turo sva želela odpeljati že leta 2020, a sva jo zaradi pandemičnih omejitev 3-krat odpovedala.

Chur se oglašuje kot najstarejše švicarsko mesto, a tega ni zaznati.

Na vsakem obratu so (ne)napisana pravila, zato ker jih upoštevajo. Zato je država enih najbolj urejenih na svetu.

Renska soteska. Slabe tri dni sva se vozila ob reki proti njenemu izviru.

Vode v izobilju je na voljo (gratis) povsod.

Tujetsch. Najin šotor je v resnici olivno zelen. Skrajni čas, da zamenjam telefon z vgrajenim obupom od fotoaparata.

Ko se je Aleks zbudil, je s svojim telefonom popravil odtis.

Pred gradnjo, tudi npr. visokega nebotičnika, je potrebno postaviti žični model objekta v merilu 1:1, da si ga vsi vpleteni lažje predstavljajo.

Čeprav je na območju dovoljeno leteti z dronom, najin ni in ni želel vzleteti ter posneti serpetinastega vzpona. 

Za malo malc'o sva preplezala prelaz Oberalp (2.044 m).

Švica je malenkost dražja država. Na zgornje okusne cene prištej kakšen frank in dobiš lačne cene v evrih.

Na železniški postaji sva ulovila wifi signal in posodobila najin dron upravljalnik.

Osvežen dron se zopet nahaja tam, kjer se počuti najbolje, midva pa zadovoljno gravitirava.

Soteska Schöllenen in Hudičev most. V bistvu so (bili) 3 mostovi. Prvega so postavili leta 1230 in je sedaj skrit v temelju spodnjega mostu.

Sva že malo naveličana za polno trafiko od kičastega vremena obsijanih razglednic.

Že od nekdaj si je želel švicarski zložljiv žepni nožek. Izkoristila sva priliko, a ne kar v neki trgovini, ampak v tovarniški. In še njegovo inicialko so vtetovirali.

Očitno ima fetiš (le) na čevlje. Nama se je to zgodilo pred leti, ko nama je vrečko z zajtrkom, domnevno lisica, odnesla iz predprostora šotora.

Leva (analogna) fotografija bo tudi še čez 50 let ohranjena, desna (digitalna) pa verjetno ne več.

Na vrh sva se povzpela s prvim jutranjim delavskim vlakom, ki hribovskim prebivalcem dostavlja spletne nakupe, restavracijam pa živila.

Za 20 € sva kupila 500 minut pogovorov in 500 Mb prenosa podatkov, sicer bi za tolikšno količino po redni ceni gostovanja plačala več kot 6000 €.

Na drugo stran Vierwaldstatskega jezera naju je prepeljal najhitrejši parnik na svetu, ki pluje po jezeru že od leta 1913.

Maks. hitrost parnika: 31,5 km/h. Nenavadno, da so lahko dosegljivi hitro vrteči deli motorja slabo zaščiteni pred potniki.

Švica ima 8,5 mio prebivalcev, 25 % je tujcev. Uporabljajo se 3 glavni uradni jeziki: NEM, FRA in ITA, 4. nacionalni je retoromanščina.

V najini kolesarsko bogati karieri, še nisva imela na voljo toliko opcij na enem mestu.

Zug je majhno, a prijetno mesto s 30.000 prebivalci. Velja za davčno oazo, kjer ima sedež 12.000 podjetji, mnogo tudi multinacionalk.

Sem se vrnil domov. V tem mestu sem preživel moja otroška leta.

Na prvi pogled se niti ne zaveš, da se nahajaš na eni najdražjih aveniji na svetu. Ko pa pristopiš k izložbi, vidiš ure za 50.000 in več €.

Sedaj tu ne bi več rad stanoval, a sem moji dragi mami in očetu HVALEŽEN za takratna čudovita leta. Ulico, po kateri sem se plazil v vrtec, predelujejo v večnivojsko avtocesto. Brr.

 

Me je šokiralo, da so na vrtcu še vedno ista okna, fasada, strešniki kot takrat, ko sem ga jaz obiskoval. Prav ubogi je videti.

Čeprav sta starša Slovenca, sem se z njima raje pogovarjal meni bolj domači švicarski nemščini.

Materni jezik sem se pričel učiti šele, ko smo se preselili v Slovenijo, kjer sem nadaljeval osnovno šolo.

Nemščino sem po selitvi osveževal z obiskovanjem tečajev, NEM govorečih držav in gledanjem NEM TV programov.

Kapetan čolna naju je zapeljal v moj rojstni kraj, ki sem ga v mojem življenju obiskal šele drugič.

Prvič pa sem ga, ko sem se rodil v tej porodnišnici v bližini Züricha.

Če te POLNO obvestilo želi odsloviti, to še ne pomeni, da ne boš mogel prespati. Za šotorček in 2 bicikla se (skoraj) vedno najde prostor.

Turo sva razdelila na krajše dnevne etape. Ostajalo nama je dovolj časa za obisk krajev povezanih z menoj. Tu predstavljava zgolj nekatera.

Od mojega 1. leta dalje sem bil daljša obdobja v varstvu pri švicarskih zakoncih. Klical sem ju m)Ama in p)Apa. Tudi, ko sem že živel v Sloveniji, sta me velikokrat povabila k njima na daljše počitnice. Bivala sta v tem kraju, v značilni švicarski leseni hiši.

Hvala Reguli in Noldiju, da sem lahko sinu razkazal to domačijo. Hišo na desni sliki so pred leti podrli in postavili novo. Vodnjak, v katerem smo se kopali, pa še vedno deluje. Zgolj nekaj metrov stran je prepad/kamnolom, kjer smo plezali. Vedno v akciji. Krasni spomini.

Žal je Apa pred nekaj meseci umrl. Ama pred 25 leti.

Spuščava se proti najinem izhodišču ob Renu. 

Naloživa se še z nekaj švicarskimi dobrotami. Zadovoljno sva potrošila skromnih 1.700 € ... v 9. dneh.