Vinica 2023

Kakor lani, predlani... Tokrat kar pet dni in z začetkom ob 00:00 uri v Murski Soboti. Z mano je vozil še kolega Primož, dočim je bil Igor odgovoren za prvi del proge, da za nama vozi avto in svoje kolo.

Nisem niti prevozil kilometer proti Primoževemu domu, že je cesto prečkal jež. Na srečo nisem... Proti Sl. Bistrici nama prečka pot nekaj mačk in ena srna. Malečnik ima na delu samo pol ceste, ostalo je dobesedno prepad. V Mariboru sem hotel priklopiti svetilko na polnilec, pa sem vzel napačen, prekratek kabel. Na srečo je ura svetila še solidno naprej, nekih pet ur, kar je bilo dovolj, da je več nisem potreboval.

V Sl. Bistrici zamenjava in z Igorjem nadaljujeva. Zdaj je bil načrt, da do konca, vse do Hrasta pri Vinici in še to po ovinkih. Zakaj? Pozneje! Dalje je šlo gladko, Sl. Konjice, pa Žiče, mimo kartuzije in vzpon proti Dramljam. Prva krajša pavza za en sendvič (bilo pa je že kar precej svetlo) in požirek hladne kole, nato pa dalje. Šentrjur, Planina, nekje pri Okrešju je bila točno načrtovana polovica.

Sevnica in zaželel sem si kot edini kofetar še kavo. Zapravili smo kakšne pol ure, pa kaj? Nekaj slikic: ko sem bil na kolesu je fotografiral Primož, obratno pa jaz. Igor ni dobil "priložnosti" za ustvarjanje umetnij, he, he...

Glede na čas nastanka je tole nekje pred Žičko kartuzijo.

Tole pa... nekje. Sicer se da vse ugotoviti iz garminove datoteke, ampak, je to tako važno?

Dalje pa ni več šlo ravno gladko pri meni. Sonce je postajalo lepo rumeno, temperatura se je dvigala, kilometri nabirali (prepočasi), višinci so začeli delati težave, seveda pri meni. Mojih 65 let in 93 kil ravno ni preveč vzpodbudnih za vožnjo malodane preko cele Slovenije!!! Pri Trebnjem ponovno krajša pavza, nato pa vzpon pod avtocesto. Madona, "majko mila"... naporno je bilo. Prispeva še do Mokronoga in tu nekje sem se odločil, da bom po dvesto kilometrih enostavno nehal. Preveč sem zaostajal pri vsakem vzponu in po svoje samo smetal kolegu. Navedena razdalja je bila  za nekaj sto metrov presežena izven Žužemberga, Primož me je počakal nekje nad mestom in lepo sva spakirala kolo na streho avtomobila. Čas je bil še za preobleči in nekam, zaradi česa smo delali takšen ovinek.

Izven Mokronoga, že tu se vidi, da je moj položaj previsok in da se mi nekako ni več "dalo"!

Še zadnja fotografija tega dneva moje malenkosti na kolesu. To je nekje izven Žužemberga.

In še enkrat, zakaj ovinek, petdeset kilometrov več, kakor bi zneslo preko Poljčan, Bizeljskega, Brežic...? Čisto enostavno, leta 1975 in 1976 sem bil birigadir na delovni akciji Suha krajina v Prevolah. Nikoli se po teh letih nisem tja vrnil, čeprav sem se nekajkrat s kolesom peljal iz Novega mesta, Straže... proti Kočevju. Ni bilo časa, da bi se zavilo proti Prevolam in Hinjem. Leta in leta sem nekako imel željo... da še vsaj enkrat vidim osnovno šolo, kjer se je spalo, dvigovalo zastavo in ... v Hinjah, Ambrusu... smo pa delali na vodovodu.

Moja malenkost pred OŠ Prevole v Suhi krajini!

In ena taka "gasilska" ob krajevni tabli.

Igor seveda ni odnehal, nenazadnje ima od mene dvajset let manj in tudi dvajset kil je lažji. Pot ga je vodila do Dolenjskih toplic, nato vzpon na Gorjance, pa mimo Črnomlja, Kanižarice vse do cilja prvega dne, to je do Hrasta pri Vinici.

Bodi dovolj, za stale dni bom pa pri pisanju potopisa umam da bistveno krajši.

Pomoje te je tisti jež na začetku že zajebal :)

Bravo, vseeno se je nabralo kar lepo število kilometrov. Pa zgodbe štejejo, te nam ostanejo.

Z domačinoma smo imeli dogovor, da imamo zajtrk že ob 06.00 uri. Ja, vstati je bilo potrebno. Pričakalo nas je malce bolj sveže jutro z nekaj megle.

Megla je bila malce gostejša... oko je sicer vidlo obrise hiš, objektiv pa ravno ne.

Pred potjo sem naredil še eno gasilsko od kolegov, upam, da nista jezna zaradi objave? Sicer pa... nič ne skrivamo! Delujeta pa... optimistično, ane?

Že doma sem sestavil mislim da osem ali devet prog, eno osnovno za vsak dan in eno rezervno, bolj lahko za vsak slučaj. Ker smo bili ta dan naenkrat vsi na kolesu mojega težkega Canona nismo vzeli s sabo in za ta dan nimam drugih fotografij. Odpravili smo se po cesti Vinica - Stari trg in se pred slednjim spustili proti Radencem. Sledil je kontra vzpon proti Staremu trgu. Kdor hoče, naj, kdor ne, pač ne: nekje pri cerkvi v Starem trgu je majhna gostilnica, kjer lastnik vsakemu kolesarju podari eno "palinko" oz. šilček žganja. Dva sva to izkoristila, eden pa itak ne pije alkohola. Malce je bilo vmes heca... potrebno pa je bilo premagati še en vzpon in to proti Kanižarici. Razen začetka (naklonina tudi do 14%) ni bilo kaj pretirano težko, od Kanižarice pa je pot vodila proti Črnomlju, od tam proti Adlešičem. Ena fotografija, katero sem naredil zadnji dan pri povratku skulpture partizana v Adlešičih.

Po kosilu je seveda sledil obisk kopališča pri tistem kampu oz. ob Kolpi. Od tam se lepo vidi grad Vinica, voda je zelo, zelo topla, nederoča.

Drugi dan je tako minil, prevozilo se je cca. 80 km, nekaj višincev. In sledila je "psihična" priprava za tretji dan, kjer je bila v načrtu "kraljevska" etapa... O tem pa... jutri!

Tretji dan, "krajevska etapa". Tudi v Beli krajini je bilo vseeno čudno vreme, napovedane nevihte, močnejši dež, veter... Letos je pač vse "zmešano".

Napoved je bila slaba, še posebej tam pri Osilnici, kamor smo se namenili. Do Starega trga z avtom, potem pa sva dva nadaljevala s kolesom proti Kolpi in naprej. Tretji član odprave se je odločil, da bo počival in naju spremljal z avtom, vmes fotografiral.

Pa s kolegom nisva prišla daleč... Mislim da 14 km od Starega trg. Vlilo se je, vse naokrog na nebu pa oblačno, temno... Nič, obe kolesi v avto, nazaj se nam ni dalo, proti Fari in Osilnici.

Ob Kolpi, mejo pa "čuva" panelna ograja. Ker je na drugi strani na Hrvaškem strmo, poraščeno pobočje se po svoje sprašujem, čemu ta ograja. Sigurno bi bila bolj potrebna kje na ravnem?

Pa se nebo zbistri, pokuka nekaj sončka... Hitro kolesa iz avta in gor na "kraljevsko etapo" oz. na Strma Reber. Že na štartu se je spet videlo "grozeče" nebo... Vzpneva se za kakšen kilometer, dalje pa ni imelo smisla... grmenje, dežne kaplje, veter in napoved, da bo na Strma Reber okrog poldneva veliko neurje.

Začetek vzpona, daleč pa ni šlo...

Ker nismo hoteli zapraviti dneva je kolega malce zapeljal proti Gotenici, o kateri sem nekaj slišal. Da so že v Kraljevini SHS uporabljali to področje za vojaške in polcijske namene. Nič kaj prida ni bilo za videti, fotografirati pa si nisem upal, čeprav nisem nikjer zasledil kakšnega opozorila proti temu. Če si pameten, se policije navadno izogneš v velikem krogu in problemov potem nimaš.

Domov grede... gremo na vidikovac nad Radenci. Sodevske štale in Sodevski kal se temu pravi. Čudoviti razgled na del Kolpe in Radence, pa tudi Stari trg se lepo vidi.

Nekako se mi zdi, da kljub "neosvojitvi" Strma reber nisno zaprvili dneva?

Proti temu vidikovcu nad Kolpo raste tudi tale smreka, zapis o njej pove vse:

Potopis, dopust, kolesarsko raziskovanje, kakor kdo hoče, četrti dan. Ker je bilo vse vnaprej domenjeno, razen, če bi nas že vnaprej vreme odvrnilo, smo se odpravili proti Ogulino (hrvaškemu, eden je v neposredni bližini Vinice), preko hriba oz. če je to že Velebit do morja. Da se malce okopamo, da nekako občutimo tudi mediterasko klimo.

Ena fotografijica jutra, če je bilo to ravno to jutro pa niti ne vem. Saj je vseeno, lepo jutro, nekaj megle in oblačkov:

Sam sem bil predviden, da z avtom počakam na vrhu, imenujmo ga vseeno Velebit in od tam sam ali z enim od kolegov nadaljujem proti Crikvenici preko Bribirja. Je pa nastal en velik, velik, vel... problem! Čeprav sem se temu izogibal, je bilo na vrsti, da peljem avto. To pa ni moj stari Peugeot 206 SW, pa tudi ne lanski veliki Opel, ampak Škoda Superb z vso avtomatiko. Še brisalce ti sam zažene, če rosi. Letos še sploh nisem vozil avta, saj mi vse, kar potrebujem, pripelje sin. Šalta se ta Škoda se avtomatično, ampak moraš avto vseeno spraviti v tek. Pa še okrog 5 m je dolg. Po krajši instrukštaži lastnika sem se sprijaznil z "odgovorno usodo" 😳 in peljal. Pa je bilo kar v redu, edino sem bil opozorjen, da vozim preblizu bankine na ovinkih, avto pa s tem nekoliko sekal bankino... Nekje pred Jasenkom je šel na cesto še lastnik avtomobila in ostal sem sam... Pa dobro, potrebno je bilo stisniti zavoro, dati v D (kar pomeni "dalje"), če si stal v N ("ne ide nikud") in v primeru, da sem moral zaustaviti dlje časa pač v P ("pođi na pivo"). In ... dobro, vse ostalo tudi ni neka vesoljska tehnologija.

Tole je že na Hrvaškem... zelo primerno vreme za kolesarjenje, oblačno, seveda ne prehladno, brez vetra.

Nedaleč od vrha Velebita.

Moja "debela" malenkost se lepo pelje, lepo večinoma lepo po hribu navzdol.

V samem Bribirju pa težava, prekopana cesta. Se s kolegom obrneva proti Novemu Vinodolskemu, ampak naju je navigacija avtomatično zapeljala nekam v hrib, doma sem po ogledu ugotovil, da je bilo tam okrog 17%, cesta pa zelo ozka, kar je hrib delalo še bolj shrljivo. In to na dveh deli. Navigacija kot navigacija, zapeljala naju je nazaj v Bribir, vendar na mesto, kjer ni bilo več del na cesti. Okrog do Crikvenice je bilo še dobrih 10, 15 km... V sami Crikvenici pa gneča, kakršna pač je na Jadranu. Se rajši zapeljemo v Dramalj, najdemo parkirišče, se spustimo do morja. Dvakrat namakanje in potrebno je bilo proti Vinici preko Delnic. Ob kosilu dočakamo še kar solidno neurje. Ni bilo ravno toče, dež pa je lil kakor iz škafa.

Domov grede je bilo po cestah polno listja, vej, tudi kakšno podrto drevo. Narava nam letos res ne prizanaša. V sami Vinici oz. Hrastu pa nekega večjega neurja niti ni bilo.

Lep dan v nedeljo, povratek. Kolega štartata v nekoliko meglenem jutru, peljeta do Težke vode.

Pri Težki vodi se hitro spravim na kolo in krenem sam proti Trški gori. Kolega me ujame nekje na začetku vzpona. Star, debel in za letos dokaj nenatreniran... porivam kolo na najstrmejšem delu v razdalji kaj vem okrog 100 m. Vse ostalo gre kot namazano.

Po spustu se peljeva k dokončnemu cilju, do Griča nad Klevevžem.

Seveda smo si želeli ogledati Toplico Klevevž (naziv je v ednini), še prej pa sem naredil eno tako idilično fotografijo dveh mladih nad toplico.

Še ena informativna tabla, jih je več, nekaj fotografij same Toplice Klevevž pa drugič... tule namreč ne moreš ravno veliko napisati in dodati več fotografij, kajti pošiljanje takrat ni uspešno. Pač spletna stran, forum... kvaliteto smo že velikokrat pograjali. Ne zgane pa se nihče!

Še nekaj fotografij Toplice Klevevž.

Topli izvir ob reki Radulji, temperatura vode v tem izviru bi naj bila tudi pozimi okrog 21°C.

Reka Radulja, spodaj manjši del, saj se malce višje razcepi na dva dela in se ponovno združi pri mlinu.

In še ene vrste povzetek: Razen vzpona na Strma Reber se je vse planirano prevozilo. Eden od kolegov je prevozil vse proge v celoti, preostala pa planirani del.

Drugače je čisto prav, da se Prekmurci, morda Štajerci napotimo sem, kajti kraji niso tako znani po Sloveniji. Ni vse v tem, da vsi rinemo na Gorenjsko. Po drugi strani vabi Pomurje, kajti tudi naše kraje ne poznajo marsikje po Sloveniji. Mislim v kolesarskem smislu.

Sama Kolpa je v tem letnem času pri Vinici topla, nederoča, samo mesto, kjer se turisti, pa tudi domačini kopajo je prijetno, kdor hoče senco jo ima, kdor se pač "praži" pa tudi najde svoje trenutke. Ena fotografija samega kopališča iz lanskega leta, fotografirano z gradu Vinica.

In še naša "domačija" v teh petih dnevih.