Kakor lani, predlani... Tokrat kar pet dni in z začetkom ob 00:00 uri v Murski Soboti. Z mano je vozil še kolega Primož, dočim je bil Igor odgovoren za prvi del proge, da za nama vozi avto in svoje kolo.
Nisem niti prevozil kilometer proti Primoževemu domu, že je cesto prečkal jež. Na srečo nisem... Proti Sl. Bistrici nama prečka pot nekaj mačk in ena srna. Malečnik ima na delu samo pol ceste, ostalo je dobesedno prepad. V Mariboru sem hotel priklopiti svetilko na polnilec, pa sem vzel napačen, prekratek kabel. Na srečo je ura svetila še solidno naprej, nekih pet ur, kar je bilo dovolj, da je več nisem potreboval.
V Sl. Bistrici zamenjava in z Igorjem nadaljujeva. Zdaj je bil načrt, da do konca, vse do Hrasta pri Vinici in še to po ovinkih. Zakaj? Pozneje! Dalje je šlo gladko, Sl. Konjice, pa Žiče, mimo kartuzije in vzpon proti Dramljam. Prva krajša pavza za en sendvič (bilo pa je že kar precej svetlo) in požirek hladne kole, nato pa dalje. Šentrjur, Planina, nekje pri Okrešju je bila točno načrtovana polovica.
Sevnica in zaželel sem si kot edini kofetar še kavo. Zapravili smo kakšne pol ure, pa kaj? Nekaj slikic: ko sem bil na kolesu je fotografiral Primož, obratno pa jaz. Igor ni dobil "priložnosti" za ustvarjanje umetnij, he, he...
Glede na čas nastanka je tole nekje pred Žičko kartuzijo.
Tole pa... nekje. Sicer se da vse ugotoviti iz garminove datoteke, ampak, je to tako važno?
Dalje pa ni več šlo ravno gladko pri meni. Sonce je postajalo lepo rumeno, temperatura se je dvigala, kilometri nabirali (prepočasi), višinci so začeli delati težave, seveda pri meni. Mojih 65 let in 93 kil ravno ni preveč vzpodbudnih za vožnjo malodane preko cele Slovenije!!! Pri Trebnjem ponovno krajša pavza, nato pa vzpon pod avtocesto. Madona, "majko mila"... naporno je bilo. Prispeva še do Mokronoga in tu nekje sem se odločil, da bom po dvesto kilometrih enostavno nehal. Preveč sem zaostajal pri vsakem vzponu in po svoje samo smetal kolegu. Navedena razdalja je bila za nekaj sto metrov presežena izven Žužemberga, Primož me je počakal nekje nad mestom in lepo sva spakirala kolo na streho avtomobila. Čas je bil še za preobleči in nekam, zaradi česa smo delali takšen ovinek.
Izven Mokronoga, že tu se vidi, da je moj položaj previsok in da se mi nekako ni več "dalo"!
Še zadnja fotografija tega dneva moje malenkosti na kolesu. To je nekje izven Žužemberga.
In še enkrat, zakaj ovinek, petdeset kilometrov več, kakor bi zneslo preko Poljčan, Bizeljskega, Brežic...? Čisto enostavno, leta 1975 in 1976 sem bil birigadir na delovni akciji Suha krajina v Prevolah. Nikoli se po teh letih nisem tja vrnil, čeprav sem se nekajkrat s kolesom peljal iz Novega mesta, Straže... proti Kočevju. Ni bilo časa, da bi se zavilo proti Prevolam in Hinjem. Leta in leta sem nekako imel željo... da še vsaj enkrat vidim osnovno šolo, kjer se je spalo, dvigovalo zastavo in ... v Hinjah, Ambrusu... smo pa delali na vodovodu.
Moja malenkost pred OŠ Prevole v Suhi krajini!
In ena taka "gasilska" ob krajevni tabli.
Igor seveda ni odnehal, nenazadnje ima od mene dvajset let manj in tudi dvajset kil je lažji. Pot ga je vodila do Dolenjskih toplic, nato vzpon na Gorjance, pa mimo Črnomlja, Kanižarice vse do cilja prvega dne, to je do Hrasta pri Vinici.
Kakor lani, predlani... Tokrat kar pet dni in z začetkom ob 00:00 uri v Murski Soboti. Z mano je vozil še kolega Primož, dočim je bil Igor odgovoren za prvi del proge, da za nama vozi avto in svoje kolo.
Nisem niti prevozil kilometer proti Primoževemu domu, že je cesto prečkal jež. Na srečo nisem... Proti Sl. Bistrici nama prečka pot nekaj mačk in ena srna. Malečnik ima na delu samo pol ceste, ostalo je dobesedno prepad. V Mariboru sem hotel priklopiti svetilko na polnilec, pa sem vzel napačen, prekratek kabel. Na srečo je ura svetila še solidno naprej, nekih pet ur, kar je bilo dovolj, da je več nisem potreboval.
V Sl. Bistrici zamenjava in z Igorjem nadaljujeva. Zdaj je bil načrt, da do konca, vse do Hrasta pri Vinici in še to po ovinkih. Zakaj? Pozneje! Dalje je šlo gladko, Sl. Konjice, pa Žiče, mimo kartuzije in vzpon proti Dramljam. Prva krajša pavza za en sendvič (bilo pa je že kar precej svetlo) in požirek hladne kole, nato pa dalje. Šentrjur, Planina, nekje pri Okrešju je bila točno načrtovana polovica.
Sevnica in zaželel sem si kot edini kofetar še kavo. Zapravili smo kakšne pol ure, pa kaj? Nekaj slikic: ko sem bil na kolesu je fotografiral Primož, obratno pa jaz. Igor ni dobil "priložnosti" za ustvarjanje umetnij, he, he...
Glede na čas nastanka je tole nekje pred Žičko kartuzijo.
Tole pa... nekje. Sicer se da vse ugotoviti iz garminove datoteke, ampak, je to tako važno?
Dalje pa ni več šlo ravno gladko pri meni. Sonce je postajalo lepo rumeno, temperatura se je dvigala, kilometri nabirali (prepočasi), višinci so začeli delati težave, seveda pri meni. Mojih 65 let in 93 kil ravno ni preveč vzpodbudnih za vožnjo malodane preko cele Slovenije!!! Pri Trebnjem ponovno krajša pavza, nato pa vzpon pod avtocesto. Madona, "majko mila"... naporno je bilo. Prispeva še do Mokronoga in tu nekje sem se odločil, da bom po dvesto kilometrih enostavno nehal. Preveč sem zaostajal pri vsakem vzponu in po svoje samo smetal kolegu. Navedena razdalja je bila za nekaj sto metrov presežena izven Žužemberga, Primož me je počakal nekje nad mestom in lepo sva spakirala kolo na streho avtomobila. Čas je bil še za preobleči in nekam, zaradi česa smo delali takšen ovinek.
Izven Mokronoga, že tu se vidi, da je moj položaj previsok in da se mi nekako ni več "dalo"!
Še zadnja fotografija tega dneva moje malenkosti na kolesu. To je nekje izven Žužemberga.
In še enkrat, zakaj ovinek, petdeset kilometrov več, kakor bi zneslo preko Poljčan, Bizeljskega, Brežic...? Čisto enostavno, leta 1975 in 1976 sem bil birigadir na delovni akciji Suha krajina v Prevolah. Nikoli se po teh letih nisem tja vrnil, čeprav sem se nekajkrat s kolesom peljal iz Novega mesta, Straže... proti Kočevju. Ni bilo časa, da bi se zavilo proti Prevolam in Hinjem. Leta in leta sem nekako imel željo... da še vsaj enkrat vidim osnovno šolo, kjer se je spalo, dvigovalo zastavo in ... v Hinjah, Ambrusu... smo pa delali na vodovodu.
Moja malenkost pred OŠ Prevole v Suhi krajini!
In ena taka "gasilska" ob krajevni tabli.
Igor seveda ni odnehal, nenazadnje ima od mene dvajset let manj in tudi dvajset kil je lažji. Pot ga je vodila do Dolenjskih toplic, nato vzpon na Gorjance, pa mimo Črnomlja, Kanižarice vse do cilja prvega dne, to je do Hrasta pri Vinici.