111. Dirka po Franciji, 19. etapa

145 kilometrov in trije vzponi so včasih več kot dovolj za zagotovljen spektakel in boje najboljših. Prav taka je trasa 19. etape s skupno kar 4482 metri nadmorske višine. Vsi trije vzponi oziroma prelazi se povzpnejo nad dva tisoč metrov nadmorske višine. Tu je tudi najvišja točka letošnje dirke. Prvih 20 kilometrov do Guillestra je lažjih, potem pa se že začne zares. Najprej 2019 metrov visoki Col de Vars. Skoraj 19 kilometrov dolg, a položnejši vzpon, katerega vrh bodo kolesarji dosegli po skoraj 43 kilometrih dirkanja. Po spustu v Jausiers bo čas za vzpenjanje proti najvišji točki letošnjega Toura. To bo posebnež med prelazi Cime de la Bonette. Kolesarji se bodo na 2802 metra visok vrh vzpenjali kar 22,9 km. Povprečni naklon je 6,9-odstoten. Klanec je dolg, a vrh bo karavana dosegla po 87,5 kilometrih, kar pomeni, da bo pred njo še 40 kilometrov dolg spust do Isole. Potem pa zaključni vzpon. Tudi ta bo udeležence popeljal nad dva tisoč metrov. Do Isole 2000 vodi 16,1 km dolg klanec s 7,1-odstotnim povprečnim naklonom. Če je Bonette najstrmejši v drugem delu in v zakjučku, pa je Isola 2000 najstrmejša v prvem delu.

Christian Prudhomme: Ob meniju te zares ekstremno težke gorske etape se ti lahko zavrti. Obenem bo zadostila hlepenju najboljših hribolazcev. Čeprav je krajša od 150 kilometrov, se bodo morali kolesarji kar trikrat povzpeti na več kot dva tisoč metrov nadmorske višine. Najtežji preizkus bo predstavljal vzpon na La Bonette, ki je z 2802 metroma nadmorske višine najvišja asfaltirana cesta v Franciji. Na vrhu je 360-stopinjski dih jemajoč panoramski razgled.

Embrun: Mesto z nekaj več kot šest tisoč prebivalci je v svetu športa poznano po tem, da se tam vsako poletje na tekmi Embrunman zberejo triatlonci. Se je pa tam že mudila tudi Dirka po Franciji. Kar šestkrat. V vseh šestih poskusih je tu bil start etape. V teh etapah so se zmag potem v različnih ciljnih krajih veselili Vicente Lopez Carril (Nica, 1973), Simon Gerrans (Prato Nevoso, 2008), Carlos Sastre (Alpe d’Huez, 2008), Chris Froome (Chorges, 2017) in Nairo Quintana (Valloire, 2019). Pred petimi leti je mesto v Dofineji ob reki Durance tudi zadnjič gostilo Tour.

Isola 2000: Smučarsko središče je do zdaj gostilo cilj 11. etape Dirke po Franciji leta 1993. Takrat je imel vse pod nadzorom Miguel Indurain, a drugič v dveh dneh je do zmage prišel Špančev največji tekmec Tony Rominger. Švicar, ki je ponavadi blestel predvsem na Dirki po Španiji, je tistega leta dobil tri etape in Tour končal na drugem mestu. Skoraj pet minut za Indurainom. Leta 2008 je vzpon služil kot prelaz. Sicer pa je na idejo, da bi tam bilo smučarsko središče, konec 60. let prišel nekdanji vojak in potem smučar Peter Bumphrey. Ker so se prebivalci odseljevali v mesta, mu je vlada posege v naravo dovolila. Zaradi plazov so sprva želeli asfaltirati položnejšo in daljšo cesto, ki bi vodila do Isole 2000 in Azura 2000. A ne iz Azura ne iz te ceste ni bilo nič. Raje so obnovili in preplastili staro, nekoliko strmejšo, a krajšo pot, ki je bila bližje letališču v Nici. Uradno je bilo središče končano leta 1971. Sprejelo je lahko do šest tisoč obiskovalcev. Seveda se je zadeva razvijala in zdaj ponuja več kot 120 kilometrov smučarskih prog. Iz Nice lahko do Isole 2000 prideš že v manj kot eni uri.



Vzponi 19. etape
Col de Vars (na 42,6 km): dolžina 18,8 km, povprečni naklon 5,7 %, nadmorska višina 2109 m
Cime de la Bonette (na 87,5 km): dolžina 22,9 km, povprečni naklon 6,9 %, nadmorska višina 2802 m – najvišja točka letošnje Dirke po Franciji
Isola 2000 (na 145 km): dolžina 16,1 km, povprečni naklon 7,1 %, nadmorska višina 2024 m