111. Dirka po Franciji, 20. etapa

Že preizkušena zadeva. S 133 kilometri kratka, a s 4763 metri nadmorske višine ekstremno zahtevna predzadnja etapa Toura. Tokrat pravega počitka ne bo na voljo. Kolesarji so že vajeni, da start v Nici ponavadi predstavlja težek dan in tokrat se bodo vozili po klancih, ki jih mnogi, ki prebivajo v Monaku, dobro poznajo. Prvi izmed serije štirih vzponov je Col de Braus, na vrhu katerega se odpre pogled na Monako in okolico. Sledi spust v Sospel in potem že z Dirke po Franciji in dirke Pariz–Nica dobro poznani Turini. Na ta in tudi na naslednji prelaz Colmiane ima lepe spomine Primož Roglič. Na vrhu obeh je na dirki Pariz–Nica že slavil etapni zmagi. Tokrat bosta to prelaza. Zaključek pa bo na 1678 metrov visokem Col de la Couillolu. Dolg je 15,7 kilometra. Povprečni naklon pa je 7,1-odstoten. Z izjemo prvega položnejšega kilometra je vzpon zelo enakomeren in osem odstotkov preseže samo dva kilometra pred ciljem. Lani je Pogačar pokazal, da je dovolj zahteven za napad, letos je etapa že predtem precej zahtevnejša, noge pa bodo po 20 dneh dirkanja že krepko utrujene.

Christian Prudhomme: Kolesarji, ki redno nastopajo na dirki Pariz–Nica, bodo tokrat dirkali po nadvse poznanih cestah, vendar jim to ne bo olajšalo vožnje, če bo v boju za rumeno majico še vedno zelo napeto. Še posebej v tako kratki etapi. Pravi boji bi se lahko začeli že na vzponu Col de Braus. Od tam naprej pravega časa za počitek ne bo več. Sledijo vzponi Turini, Colmiane in za konec Couillole. Zadnji klanec je dolg skoraj 16 kilometrov. Povprečni naklon pa je 7,1-odstoten. Vsi skupaj bomo zadrževali dih.

Nica: “Najbolj zvesto mesto”. Tako Nico opisujejo pri agenciji ASO, ki je zadolžena za organizacijo Dirke po Franciji. Že 38-krat je gostila ali start ali cilj kakšne izmed etap Toura. Prvič že leta 1906. Poleg tega vsako leto gosti zaključek ene izmed pomembnejših enotedenskih dirk na začetku sezone Pariz–Nica. 13 kolesarjem, ki so dobili dirko proti soncu, je uspelo dobiti tudi “Grand Boucle.” V isti sezoni je nazadnje to dosegel Egan Bernal leta 2019. Naslednje leto – to je bilo leto, ki ga je zaznamovala pandemija – je s skoraj 350 tisoč prebivalci največje mesto Azurne obale gostilo Grand Depart. Vemo, kako se je tisti Tour končal … s prevlado Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča.

Col de la Couillole: Alpes Maritimes je departma, ki gosti zadnje dni Dirke po Franciji in tako v okolici Nice organizatorji iščejo primerne vzpone ne glede na to, ali lahko ti na vrhu ponudijo še dodatno zgodbo ali ne. Col de la Couillole so na Touru spoznali že leta 1975. Takrat je služil kot prelaz na poti do Pra Loupa. To je bila znamenita etapa, v kateri je Bernard Thevenet “slekel” petkratnega zmagovalca Toura Eddyja Merckxa. Thevenet je, takrat v pikčasti majici, napadel na Couillolu, zmagal in oblekel rumeno majico, ki jo je prinesel do Pariza. Leta 2017 so Couillole prvič uporabili tudi na dirki Pariz–Nica. Takrat kot ciljni vzpon, na katerem je bil najboljši Richie Porte. In še leto 2023. Tadej Pogačar je prav na vrhu tega klanca premagal Davida Gauduja in Jonasa Vingegaarda. Seveda na poti proti končni zmagi v Nici. Col de la Couillole bo prvič gostil cilj etape na velikem Touru. In tako bo klanec, katerega vrh leži na 1678 metrih nadmorske višine, postal še bolj zanimiv za kolesarske navdušence.



Vzponi 20. etape
Col de Braus (na 24,7 km): dolžina 10 km, povprečni naklon 6,6 %, nadmorska višina 1002 m
Col de Turini (na 59,8 km): dolžina 20,7, povprečni naklon 5,7 %, nadmorska višina 1607 m
Col de la Colmiane (na 95,9 km): dolžina 7,5 km, povprečni naklon 7,1 %, nadmorska višina 1500 m
Col de la Couillole (na 133 km): dolžina 15,7 km, povprečni naklon 7,1 %, nadmorska višina 1678 m