Ali je Peter Sagan res šprinter?

"Odgovor je ne. Sem vsestranski kolesar. Šprintam lahko enako dobro ali enako slabo kot se vzpenjam ali vozim kronometer, je pa res, da šprintam nekoliko laže," razglablja v sveži in napeti biografiji Slovak.

Še vedno ima tako dober pospešek, kot ga je imel, ko je postal profesionalec. Ko opravljajo različna testiranja in študije, ki jih morajo narediti za ekipo, UCI in protidopinško komisijo, je njegovo razmerje vatov na kilogram še vedno tako dobro, kot je bilo, torej še vedno lahko poganja precej močno. Ampak profesionalec je postal zelo mlad. Star je bil komaj 28 let, kar pomeni, da lahko vsak čas začne izgubljati moč. Kolesarska zgodovina je posejana s šprinterji, ki so imeli imenitno sezono ali dve, preden so izgubili ostrino. Danes se to ne dogaja tako pogosto. Fantje, kot sta Adre Greipel in Mark Cavendish, so že več let med najhitrejšimi. Tak je bil tudi Mario Cipollini: kljub letom je bil vsako sezono dober. Ne moreš biti dober leto ali dve in se upokojiti s 55 (!) etapnimi zmagami na velikih tritedenskih dirkah, kot se je Cipollini. Mogoče je redkejša uporaba dopinga kaj spremenila. Lahko bi bilo to. Ni več toliko nerazložljivih nastopov kot nekoč.

Vsak šprint je drugačen

"Treba si je zapomniti, da je vsak šprint drugačen: sto kolesarjev s stotimi različnimi zgodbami je eno, spremenljivk v šprintu pa je nešteto. Do večine velikih skupinskih šprintov pride na tritedenskih dirkah, zato so že po naravi zelo različni, saj vsako leto in na vsaki etapi potekajo po različnih trasah. Četudi se etapa konča v kraju, ki ga je dirka že obiskala, nikjer ne piše, da bo ciljna črta na istem mestu ali da bo dirka pokrivala iste ovinke, vzpone in spuste. Tu je še nepredvidljivo vreme: dež je najnevarnejši, saj v ostrih ovinkih povečuje tveganje, da bo komu zdrsnilo, na vsak šprint pa vplivata tudi moč in smer vetra, na kar pred televizijskim zaslonom ne pomisliš," opozarja Sagan.

Padci in že samo strah pred njimi v šprintu igrajo veliko vlogo in včasih se moraš znajti. Če si na trnih, da boš padel, se ti to pogosto tudi zgodi, zato je ključno, da ostaneš sproščen. Navsezadnje ti ni treba tako divjati, da padeš. Chris Froome se je nekoč zaletel v organizatorja dirke le nekaj sekund po začetku vožnje na čas in vsak od kolesarjev se je na lastno sramoto kdaj zvrnil, ko je skušal odpeti pedala. Le bolj boli in bolj spektakularno se zdi, če se ti to zgodi sto metrov od ciljne črte na Dirki po Franciji.

Igra odstotkov

"Ne maram šprintov s šprinterskimi vlaki. Živcirajo me, to pa je zadnje, kar potrebujem. Vsi se zanašajo nate in kilometre pred finišem si moraš izboriti dober položaj v zavetrju. Porabiš ogromno energije, ki jo potrebuješ pozneje. Rajši samo vozim in opazujem, kaj se dogaja. To tako ali tako počnem že ves dan, pred koncem se vse le odvija nekoliko hitreje. Če hočeš dobiti spomenik, kot sta Flandrija in Roubaix, je zadnjih sto kilometrov zame podobnih zadnjim desetim kilometrom etape Grand Toura: vozi previdno, ne zaostajaj in imej odprte oči."

To je igra odstotkov, pravi Peter. "Če imam proste roke in ni večjih težav, na primer padcev. Po navadi v šprintu končam med prvimi petimi, ne da bi mi bilo treba preveč razmišljati o posameznikih, proti katerim šprintam. Nočem biti neskromen, ampak če se postavim v kožo gledalca dirke, je realno pričakovati, da se bo svetovni prvak, ki je znan po dobrih šprintih, na koncu kosal za zmago, če je le v vodilni skupini. To je normalno. Če imaš šprinterski vlak, večji del svoje usode položiš v noge drugih. Seveda je Marku Cavendishu fino, ko ga vlak ekipe Omega Pharma-Quick-Step, v katerem ima Tonyja Martina, Marka Renshawa in druge, spusti naprej 200 metrov pred ciljem, ampak marsikaj bi lahko šlo narobe. Izgubiš zavetrje. Druga ekipa ima hitrejši vlak in tvoji fantje prezgodaj pregorijo. Tvoj zadnji pomočnik napačno oceni razdaljo. V teoriji imaš mogoče res boljše možnosti za zmago, vendar imaš tudi več možnosti, da ne prideš nikamor. Raje se borim sam, in če je kdo hitrejši od mene, je pač hitrejši od mene. Nič hudega. Vendar ne bom daleč za njim. Pa še rad sem na zmagovalnem odru, tudi če nisem na najvišji stopnički. Rajši stojim tam, kot da se v avtobusu z ekipo prepiram, kaj je šlo narobe."

V idealnem primeru ima namesto vlaka v bližini ekipnega tovariša, če se zgodi, da ne zmore sam. To se je še posebej dobro obneslo v reprezentanci, kjer mu v težkih trenutkih pomagata brat Juraj ali Michael Kolar. En človek – en dober človek – lahko vozi spredaj in prepreči napade, potegne ubežnika nazaj, mu ponudi zavetrje ali celo svoje kolo, "če se bog na koncu dirke poigra z mano".

"Eno mojih načel je, da je dobro imeti načrt, toda načrti se ne izidejo vedno. Obstaja zgodba iz starega priročnika za trgovce: si potujoči trgovec in prideš k stranki, ki je v preteklosti pri tebi že velikokrat kupila isto stvar, danes pa je noče. Kaj narediš? Prodaš ji nekaj drugega. In to moram narediti tudi jaz. Tekmecu moram prodati nekaj drugega. V bistvu skušam do zadnjih nekaj kilometrov voziti karseda 'normalno'. Na današnjih etapah tritedenskih dirk je po navadi tako, da se prvo uro nori in skuša nekoga spraviti v beg, potem pa se stvari umirijo. Z boljšo komunikacijo med ekipnimi avtomobili, kolesarji in organizatorji so ljudje nabrali veliko izkušenj in vedo, kaj je potrebno, da ujameš dolg beg. Ne smeš ga ujeti prehitro, saj bi potem v beg skočil kdo drug in bi spet nastal cirkus. Mogoče se vam zdi, da je smola, ko po stotih kilometrov vožnje proti vetru dva kilometra pred ciljem ujamejo ubežnike, ampak to ni vprašanje sreče, temveč mojstrskega načrtovanja."

Naročilo knjige MOJ SVET, PETER SAGAN

Dogovori na papirju

Tako sm dva kilometra pred koncem vsi na kupu. Ja, kdo bi se lahko odlepil in pozoren moraš biti, kdo bo to, ampak če skupina vozi dovolj hitro in so zraven šprinterske ekipe z vlaki, ki lahko veliko izgubijo, beg le redkokdaj uspe. Ostati moraš miren in pozoren. Približno 500 metrov pred ciljem se postavi v zavetrje kolesarja, ki mu bo po njegovem mnenju ponudil najboljšo linijo.

"To je še en trenutek, v katerem je velika prednost, če voziš sam. Recimo, da si se zjutraj na ekipnem sestanku dogovoril, kdaj bo kdo vlekel in kdaj boš lahko potegnil naprej. Recimo, da ste si ogledali traso v potni knjigi, ki jo organizatorji razdelijo vsem, in se dogovorili, da je idealna točka za začetek šprinta 300 metrov pred ciljem. Prav. Zdaj sem tam, do konca je še 500 metrov, gledalci vpijejo in razbijajo po ograjah z vsem, kar jim pride pod roke, v ušesih mi buči veter in drvim 50 kilometrov na uro. Nenadoma ugotovim, da piha čelni veter, ki ga nismo pričakovali. Nikakor ne smem skočiti 300 metrov pred ciljem, ker me bo samo zabilo in me bodo prehiteli. Kako naj to povem tovarišem spredaj med vratolomnim brzenjem in strahovitim truščem? Nemogoče je. Načrta ni mogoče spremeniti. Če sem odkrit, mi najbolj ustrezajo kaotični šprinti z različnimi špritnerskimi vlaki, ki so v drug drugemu v napoto, in lokomotivami, ki odstopajo. Ker mi ni treba skrbeti za druge, lahko brez težav spremenim načrt."

Kot primer navaja Avstralijo 2018. Bila je njegova prva dirka v sezoni in mavrična majica se je prvič pojavila po stopničkah na Norveškem. Ni bil v dobri formi in ničesar ni pričakoval. "Na dirko sem šel, da bi v toplem vremenu dvignil formo, se odpočil od medijske vročice v Evropi in užival v dirkanju. Pravi trening me je čakal mesec pozneje v španski Sierri Nevadi. Če bi na avstralski dirki imel vlak, bi rekel: »Pozabite, fantje, ne danes, nismo prišli zmagat.« Če pa se ne bi počutil slabo in bi se mi zdelo, da ekipi dolgujem dober rezultat, bi se organizirali, skrbelo bi me, kako se bom držal sotekmovalcev in pazil, da se ne bodo brez res dobrega razloga pretrgali zame. Ko zate na vso moč poganja pol ducata fantov, boš dal vse od sebe, da boš dober. Na srečo se mi ni bilo treba ukvarjati s tem. Užival sem v vožnji v toplem vremenu, kratkih hlačah in kratkih rokavih. Nenadoma sta ostala samo še dva kilometra. Zbral sem se in mavrična majica je pobrala prvo zmago v sezoni. Lepo."

Osnovna pravila

Treba je upoštevati nekaj osnovnih pravil, opozarja Slovak. "Če je cilj na spustu ali je hiter zaradi vetra v hrbet, začnem bolj zadaj kot običajno, da razvijem polno hitrost, preden se prebijem v ospredje. Tako imaš malo več zagona in te je težje ujeti. Če piha veter v prsi, je bolje ostati v zavetrju do zadnjega možnega trenutka. Najbolje se je postaviti v zavetrje šprinterja najmočnejšega vlaka, saj ga bodo verjetno spustili naprej bolj zgodaj, kot bi si želel, ti pa lahko njegovo hitrost izkoristiš za pozen napad, ko ga začne pobirati v vetru."

Za šprint navkreber ni treba toliko taktike. Po navadi gre za mačistično merjenje moči in zmaga najmočnejši kolesar tistega dne, kar ne velja vedno za druge vrste finišev. Če je prestrmo, je velika verjetnost, da ga bodo premagali pravi hribolazci. Govori o Puritu Rodriguezu in Chrisu Froomu, ko se je Dirka po Franciji končala na Mur de Huyu.

"Razen tega imam rad tudi tiste kaotične šprinte, v katerih se vsi vozijo križem kražem in se lahko potuhnem ter postavim na linijo. Nisem še vozil na Dirki po Italiji, mogoče celo kdaj bom, ampak občutek imam, da bi mi bili finiši na njej zelo všeč. Zdi se mi, da imajo 50 metrov pred ciljem vedno 90-stopinjski ovinek ali kaj podobno norega, finiši pa so tako ozki, da bi se lahko dotaknil ograje na obeh straneh. Poleg tega prevozijo ciljno črto, nato pa še en krog po mestu, preden končajo etapo, da si lahko vse dobro ogledaš. Nekoč, mogoče. To je torej to. Vse moje skrivnosti poznate. Pravzaprav niso skrivnosti, samo zdrava pamet, ampak samo to vam lahko ponudim. Zdaj je vse odvisno od vas!"