Alojz Poglavc zmagovalec DOS-a: "Najlepši je Vršič, to je epski vzpon"

1220 kilometrov je prevozil v 45 urah in 53 minutah. Kolesar od glave do pete, ki je poklicu železničar in dela kot strojevodja v Novem mestu, zase pravi, da vrti pedala, odkar pomni. O sebi 46-letnik še pove, da je zabavljač, in nekoliko v šali doda, da njegova regeneracija sliši na ime pivo. Z njim smo se pogovarjali po kolesarski dirki Granfondo Nevio Valčić v Medulinu, 14 dni po koncu DOS-a.

Kaj ti pomeni kolesarjenje, kakšen tip kolesarja si?
V drugem razredu osnovne šole sem dobil maxi pony zelene barve, od takrat nikoli nisem nehal kolesariti. Sem all-rounderski tip kolesarja, to je splošni tip za vse terene.

Kdaj in zakaj si začel kolesariti?
Kolesarim že deseto leto. Začel sem na maratonih in vseh lokalnih dirkah, sčasoma sem si pridobil občutek za kolesarstvo in formacijo v skupini.

Kakšno kolo voziš in za kateri klub?
Trenutno vozim kolo Specialized Venge, Peter Sagan, model 2016 z opremo Shimano Dura-Ace. Moj prvi klub je bil KK Tempo v katerem sem kolesaril štiri leta, nato prav toliko časa v KD Papež Podgorje, od leta 2016 pa sem član ekipe JB team.

Treniraš načrtno? Imaš trenerja?
Trenerja nimam in ne treniram po načrtu. Imam star Polar cs600, ki ga ne prodajajo več, brez merilca srčnega utripa ali moči, želim izostriti občutek, čeprav dostikrat vara. Hodim na JB team runde ob nedeljah, ob sredah se priključim Krški rundi, vsak vikend so dirke … Na zmage ne gledam preveč, moja taktika je, da sem pred drugimi in ne pustim nikogar mimo, ker je misel na zmago bolj obremenjujoča.

Koliko kilometrov narediš v povprečju na leto?
Že dve leti zaporedoma jih delam po 19.000, kar je ob družini in službi kar veliko. Letos bi rad presegel magično mejo 20.000 kilometrov.

Kaj pa družina?
Družina me podpira in se mi prilagaja pri mojih kolesarskih podvigih, vendar se od njih nihče ne ukvarja resno s športom.

Zakaj DOS 2017?
O tem sem začel razmišljati že leta 2015, ko me je v dvojice povabil Darko Perko s katerim sva bila tretja, kar je bil tudi njegov najboljši rezultat na DOS-u. Nato me je spet »snubil «, a sem se odločil da poskusim kot posameznik, kar se je zgodilo šele letos, saj je bil lani DOS odpovedan. Vesel sem in presenečen, da sem DOS lepo odpeljal, to je nekaj najlepšega.

Kako si se pripravljal?
Naredil sem tri treninge po 300 ali 400 kilometrov. Bil sem na 12-urnem dobrodelnem kolesarjenju v Trebnjem in 12-urnem JB team kolesarjenju v Dobruški vasi. Povprečna hitrost na DOS-u je bila 27,11 kilometrov na uro, vendar je bil na začetku hud dež in težki pogoji, hitrost je zaradi tega zagotovo padla za dva kilometra na uro. Lepo je, ko voziš sam, ni gneče, ni treba uporabljati komolcev. Slavje je nepopisno in toliko ljudi, kolikor jih je ob cesti … ne vem, če jih je toliko na dirki Po Sloveniji.

Si treniral tudi ponoči?
Ponoči nisem treniral, saj moje službeno delo poteka večinoma ponoči in mi kronično primanjkuje spanca. Spanec je boljši kot žganec. Aprila pa smo naredili od Dravograda do Novega mesta generalko za DOS, to je bilo 424 kilometrov. Le takrat sem vozil tudi ponoči, saj je ekipa želela preizkusiti nočno vožnjo, da smo bili samozavestni in visoko motivirani. Vedel sem, da bom ponoči zdržal.

Pa si verjel, da lahko zmagaš?
Bil sem v pričakovanju zmage, a konkurenca je bila močna, naj izpostavim Luksemburžana Ralpha Diseviscourta, ki je lani zmagoval vse ekstremne dirke po Evropi. Ko sem ga videl, sem si rekel, da bo on pravi »pace maker «. Potem sta bila tu še Baloh in Rihtarič … Želel sem si zmage, vedel pa nisem, ker je preveč nepredvidljivih okoliščin na sami trasi – nikoli ne veš, kakšno bo vreme, kaj bo s poškodbami …

Kako pa je bilo s krizami?
Kriz je bilo veliko, niti štel jih nisem. Naj ponovim besede pokojnega Jureta Robiča: »Če me nič ne boli, je že nekaj čudno. « Največja kriza je bila po drugi noči, vzpon na Tančo goro in spust proti Mozlju v Kočevju, ko imaš le še 70 kilometrov do cilja v Postojni, cesta je ravna, veter v prsa, dobesedno glava odpoveduje in jo moraš spet resetirati, glava da nogam ukaz naj se vrtijo. Ekipa me je motivirala z besedami »slava je večna, bolečina začasna «. To je bil naš slogan, ekipa zmaga vedno.

Kdo vse je bil v tvoji ekipi?
Moja ekipa je bila vrhunska, v njej je bil tudi Matija Novak, ki je bil že trikrat na DOS-u. Imeli smo minimalistično opremo in na koncu so bili fantje bolj utrujeni od mene.

Najtežji klanec na DOS-u?
Vzpon na Zakojco s Cerknega, čisti Zoncolan. Nato smo prišli do železnice v Grahovem, kjer je bilo ravno križanje vlakov in smo čakali 10 minut. Tisti čas sem se preoblekel.

Kje pa je bil najlepši trenutek na DOS-u?
Najlepši je na Vršič, to je epski vzpon, in domača pokrajina z domačimi navijači, kjer so že vsi slavili, kot bi bilo le še deset kilometrov do cilja. Kako peklensko se je vleklo … Družina me je čakala na Vahti, takrat je bilo najtežje nadaljevati dirko.

Kako si imel dirko pod nadzorom, kako si spremljal konkurente?
Ves čas imaš na voljo podatke z GPS-ov in s tem imaš tudi nadzor. Očitna razlika pred Markom Balohom se je naredila na Golniku, ko je imel postanek, na soncu v lepem vremenu. Verjetno zaradi dehidracije, ki je bila stalno prisotna – to sem ugotovil po dirki, po temni barvi urina. Tam sem šel mimo Marka in imel še večjo motivacijo, še bolj sem pritisniti na pedala. Naredil sem razliko približno desetih minut, od prej pa sem imel že 27 minut prednosti, saj sem startal toliko kasneje od njega. To razliko sem stopnjeval še celo noč. Razlika se je na Bizeljskem ustalila in nekako sem jo vzdrževal do zaključka dirke.

Kakšen je bil tvoj prehranski režim med Dirko okoli Slovenije?
Prehrana je bila čisto navadna, trda hrana.

Kakšen je bil občutek, ko si prispel v cilj?
Izpraznjen, ampak srečen z zastavo, dvignjeno visoko nad glavo. Trebanjski navijači so me pričakali s sedemmetrsko slovensko zastavo. Bivši organizator dirke mi je čestital za osmo slovensko zmago na DOS-u. Doslej nas je bilo vseh zmagovalcev deset.

Koliko časa po dirki se nisi usedel na kolo?
Čez tri dni sem kolesaril eno uro, vendar mi je bilo takoj žal! Nato sem šel čez teden na vinsko vigred, po desetih letih obiskati prijatelje iz kolesarskega kluba Metliška črnina, z regeneracijo pod šotorom do večernih ur.

Boš letos vozil še v Pokalu Slovenije?
Ne, letos načrtno nimam licence, da se od tega distanciram in posvetim pripravam na DOS, želel sem poizkusiti nekaj drugačnega, ekstremnega … Grem pa seveda na Franjo in na granfonde. Rad imam daljše dirke, tiščanje na kratkih mi je mučenje, anaerobne prestave nimam.

Je zmaga na DOS-u tvoj največji uspeh kariere?
Ne, to ni moj edini uspeh. Pred sedmimi leti je bil največji uspeh dirka za Pokal Slovenije v Gabrju pred domačim občinstvom in leta 2006 skupno tretje mesto na Franji. Meni je to pomenilo toliko kot zmaga.

Naslednje leto spet? Kakšni načrti za naprej? RAAM?
Seveda, jaz bi šel na vse, preden bom star 70 let, upam da mi še kaj uspe. Vendar to je zaveza, ne želim dajati preveč obljub. Rad bi šel na RAA - Race around Austria, 2.200 kilometrov, to je želja še za letošnji avgust, ni pa cilj.

Torej res že letos?
Seveda, zdaj, ko sem noter, sem noter.