V hotelu nekaj kilometrov od Merzouge, precej dolgočasnega turističnega kraja, smo se regenerirali tik pred morjem peščenih sipin. Verjetno nihče ne bi imel nič proti, če bi kolesarili tudi ta dan, a bolje je bilo, da smo ga izkoristili za poležavanje ob bazenu in ležeren sprehod po puščavskem pesku sipin Erg Šebbi. Nekaj počitka je prav prišlo tudi ožgani koži, kajti občutek imam, da je sonce vsak dan močnejše.
Semanji dan v Rissaniju
V nedeljo smo imeli na sporedu etapo skozi puščavski svet, a še prej smo se ustavili v vrvečem Rissaniju, zadnjem večjem mestu pred Saharo, kjer imajo na nedeljo semanji dan. To je bila res nepozabna izkušnja Maroka, kakršen je bil nekoč povsod, zdaj pa se je takšno življenje očitno ohranilo bolj ali manj samo še v zakotjih.
Na kolesa smo se usedli precej bolj zahodno, pri kraju M'sicci. Na pistah, ki vodijo čez ravninski svet med arganovimi drevesi in skalnatimi masivi, so nas na sprva spuščajočem se svetu pogosto zaustavljali mivkasti odseki, potem pa se je teren začel vzpenjati in razdrapana cesta je pripeljala v oazo Ksar Achbarou. Tam smo se po malici in čaju v vaški kavarni, ki so jo odprli posebej za nas, spustili ob simpatično rečico, ki je zamočvirila dno doline. Nekako nam je uspelo na drugo stran reke priti ne da bi si zmočili noge – toliko o pojmovanju rek v puščavskem svetu –, ne pa brez defektov. Čim se zapelje na razpotje, lahko računamo na ostro trnje, ki je tokrat prebodlo tri zračnice.
Pot proti vratom v Saharo
Zadnji del poti skozi mestece Alnif smo opravili kar po grobo asfaltirani cesti, ki se je v skoraj ravni črti z dvema zelo blagima zavojema v desno počasi vzpenjala proti jugozahodu. Bližamo se mestu Zagora, nekdanjemu izhodišču za pot čez Saharo proti Timbuktuju, kamor pridemo čez dva dni. Ne v Timbuktu. Tam bi, inšalah, s kamelami prišli še 52 dni kasneje.
nazaj na vrh
