Če smo na dan prihoda v Maroko zaradi drugega časovnega pasu eno uro pridobili in s tem podaljšali dan, smo ponoči zaradi prestavitve ure na poletni čas spali eno uro manj, kar je kombinacija, ki nikakor ne pripomore k regeneraciji po dolgi poti. Med 100 kilometrov dolgim transferjem s spremljevalnim tovornjakom je pokrajina kazala zelo različne obraze, od prestižnega predela Maroka, kjer so nas presenetile množice tekačev na vodenih skupinskih vadbah pa do visokogorske pokrajine pod zasneženimi vrhovi.
Gorska etapa
Prelaz Tizi n'Tiška (2260 m), ki čez Visoki Atlas povezuje Marakeš in Ouarzazate, je pred nekaj dnevi zasnežilo, zdaj pa so je bilo snega le še malo in tudi temperature so segale krepko čez 10 stopinj Celzija. Zaradi množice podjetnih domačinov, ki svojo robo, v teh krajih večinoma minerale, prodajajo s strategijo neizmerne vsiljivosti, smo kolesa raje razložili nekaj kilometrov naprej. Prvi dan je bil na papirju do nog milosten. Do cilja nas je čakalo kakšnih osemsto metrov negativne višinske razlike, a ne brez vmesnih krajših vzponov.
Dobršen del etape smo prevozili po asfaltu, nekaj pa po makadamu oziroma bolje rečeno po povsem razdrapanem asfaltu, ki si tega imena verjetno ne zasluži že nekaj let. Večinoma smo kar takoj slekli nogavnike, zaradi močnega sonca, ki je dajal vtis še precej višjih temperatur pa kmalu tudi majice z dolgimi rokavi, čeprav je bila to morda napaka.
Cesta 1001 kasbe
Kljub visokim temperaturam je bilo kristalno jasno, da se vozimo visoko v gorah, tako da smo prvo polovico poti na nadmorski višini od 2100 metrov na startu do dobrih 1700 metrov hlastali po redkem zraku. Iz vasice Telouet smo se med gorami še nekoliko vzpeli po pokrajini, ki je močno spominjala na Mongolijo, potem pa smo obrnili na vzhod, v ozko dolino reke Asif Ounila. Asfaltirana cesta vodi visoko nad široko rečno strugo, na drugi strani pa si sledijo središča čedalje številčnejših vasic s kasbami, iz blata zgrajenimi utrdami. Dno doline je iz kilometra v kilometer bolj ozelenjeno, dokler se pri mestecu Ait Ben Haddou ne razširi v ravnico med Visokim Atlasom in Anti-Atlasom. Prav tam je bil cilj tokratne etape, ne brez razloga. Ait Ben Haddou je ena turistično najbolje obiskanih kasb v Maroku.
Do konca delovnega dne nas je ločilo še šestdeset kilometrov vožnje s tovornjakom. In kakšno prenočišče je bilo to! Pri mestu Skuora smo spali ob 300 let stari kasbi, ki je upodobljena tudi na maroškem petdesetaku. Večerja? Nič velikonočnega! Vroča maroška čorba in piščanec iz tažina, glinene posode, v katero položijo meso in ga prekrijejo s krompirjem ter zelenjavo, največkrat z bučkami, korenjem, paradižnikom in oljkami.
nazaj na vrh
