Avantura v Maroku: Kraljevska etapa

V vseh pogledih kraljevska etapa se je zares začela, ko smo za vasjo M'semrir zapustili dolino reke Dades. Hitro je bilo jasno, da bo etapa, ne samo zaradi redkega in suhega zraka, ampak tudi zaradi terena, še mnogo težja kot je bilo videti na papirju. Slaba ozka cesta, ki je Gregorja v spremljevalnem tovornjaku zaposlil še bolj kot kolesarje, se je zlagoma vzpenjala po suhi dolini med stenami v vseh odtenkih rdečkaste.V vseh pogledih kraljevska etapa se je zares začela, ko smo za vasjo M'semrir zapustili dolino reke Dades. Hitro je bilo jasno, da bo etapa, ne samo zaradi redkega in suhega zraka, ampak tudi zaradi terena, še mnogo težja kot je bilo videti na papirju. Slaba ozka cesta, ki je Gregorja v spremljevalnem tovornjaku zaposlil še bolj kot kolesarje, se je zlagoma vzpenjala po suhi dolini med stenami v vseh odtenkih rdečkaste.

Z mestnim kolesom na 2600 metrov
Srečali smo samo šest vozil, kar je bilo celo več kot sem pričakoval: na vrhu smo se srečali z domačinoma v majhnem tovornjaku, dohitela sta nas turista v najetem avtomobilu, na drugi strani prelaza pa nam je nasproti pripeljala najprej skupina treh ali štirih terenskih vozil in na koncu še Nemec v terenskem kombiju. Na zahodni strani pobočij, razen pastirjev ni bilo znakov življenja, več ljudi pa smo srečali na vzhodni strani, kjer Berberi še vedno živijo kot pred stoletji: v šotorih, brez elektrike in očitno tudi brez želje po napredku. Turistov ali bolje rečeno avanturistov je torej malo, a očitno dovolj, da so se tamkajšnji domačini že dobro privadili na darila. Mladeniča sta prosila za cigareto, otroci za bombone ali dirhame, neki gonjač pa kar za čevlje.

Izčrpljujoč vzpon je popestril še veter, a na vrhu se verjetno že dolgo nisem počutil tako zmagovalno. Spustu je draž dodalo tudi opazovanje Desert Soulovega spremljevalnega tovornjaka, na edinem daljšem vzponu do cilja pa se je pod nami spet odprl prepaden kanjon z drugo nad drugo naloženimi skalnimi plastmi. V civilizacijo smo se vrnili pri kavarni, kjer smo odložili bicikel kolesarja, ki smo ga bili srečali na drugi strani gora.

Ta zgodba je zanimiva. Mladenič se je namreč po isti trasi kot mi z gorskimi kolesi, polno opremo in asistenčnim vozilom, v nasprotno smer podal z ženskim mestnim kolesom. Pijače očitno ni imel s seboj ali pa jo je skrival v žepih usnjene jakne, okoli glave pa si je zavil ruto. Srečali smo ga okoli desetih ali enajstih dopoldne in ker ga je Tilen po naključju poznal, nam je zaupal svoje kolo in se na drugo stran vrnil naokoli, verjetno z javnim prevozom ali na avtoštop. Z dvema turistoma se je vrnil ravno, preden smo odšli iz kavarne. Takšno je življenje v krajih, kjer ne komplicirajo.

Noč nad oazo
Malo nižje nas je spet pozdravil asfalt, po katerem smo zavili v kanjon reke Todre in se mimo ene najbolj znanih maroških turističnih točk, kjer se kanjon zoži na le nekaj metrov, pripeljali na cilj etape v Ait Tizgui. Tam smo si v družinskem hotelčku nad oazo privoščili dan počitka s kratko vožnjo do bližnjega mesta Tingir in nazaj skozi oazo ob Todri. Ker je četrtek in čas za hamam, več o tem napišem naslednjič!