Avantura v Maroku: Spust ob reko Draa

Iz Nkoba smo se spet podali v kraje brez telefonskega omrežja in ko smo se prekucnili čez gore, nas je pred objemom zelene oaze čakala še duhamorna ravnica do mesta Beni zoli.

Dirka skozi oazo
Da so izleti z makadama do plaščev neprizanesljivi, nam je zdaj že kristalno jasno, a smo si vzpon med gore vseeno skrajšali po tehnični enoslednici. Na vrhu prelaza je bilo videti, da se ena izmed cest vzpenja še višje, a smo ostali na razgibanem kolovozu v dolini oziroma na planjavi na nadmorski višini med 1100 in 1200 metrov. Kasneje se je začela cesta vztrajneje vzpenjati v nasprotni veter, do spusta na južno stran nas je namreč ločil še en greben skalnatih gora.

Ta dan smo zamenjali tri kulise. Iz gorske pokrajine smo se spustili na dolgočasno ravnico, po kateri smo v nasprotni veter pripeljali v precej nelepo mesto Beni zoli, tam pa smo končno vstopili v oazo. Ker smo se naslednji dan iz Zagore vračali po isti poti, se tokrat nismo kaj dosti razgledovali, ampak smo med ozkimi uličicami in po prašnih poteh med ograjami, ki ločujejo poljske posesti, pritisnili kolikor je šlo,  vse do predmestja Zagore, zadnjega velikega kraja na stari karavanski poti čez Saharo.

Nočno življenje v Zagori
Izlet v Maroku se tako počasi izteka, čakala nas je samo še etapa ob reki Draa in prevoz v Marakeš. Večer v Zagori pa smo izkoristili za izhod v središče mesta in se prepričali, da so Maročani ljubitelji španskega nogometa, biljarda ali ročnega nogometa. Kot kaže, imajo skoraj v vsakem mestu tudi beznico z te ročne športe in če boste v teh krajih, toplo priporočam, da pozabite na predsodke, in si ogledate, kako se zares zabavajo domačini. In nič hudega, če v restavraciji nimajo palačink – poiskali jih bodo za vas in jih potem še prinesli v sosednji lokal, kjer pijete bananin sok.