Avantura v Maroku: V zeleno dolino sredi puščave

Doma smo se na vodo navadili tako kot na zrak in večkrat pozabljamo, da drugod ni sama po sebi umevna dobrina. Pred dvema letoma je reka Asif Ounila, ki je bila v teh dneh bolj potok, malodane poplavila kasbo Amridil, kje smo spali prejšnjo noč. Sicer jih je bilo strah, so nam pripovedovali, a še bolj so se vode veselili. Ob reki Dades smo videli, kako tanka je meja med puščavo in življenjem.

V krajih, kjer ni turistov
Pot nas je vodila ob reki Dades navzgor, a za začetek smo jo morali prečkati – tam, kjer ni mostu. Idealno mesto za prečkanje sta nam samoiniciativno odkazali domačinki. Voda precej hitrega toka sega največ do kolen, a bržkone smo imeli tudi nekaj sreče, saj se vodostaj v teh krajih spreminja zelo hitro in krotka reka lahko kaj hitro postane hudournik. Z levega brega reke smo se potem čez hrib vzpeli po odvratni gruščnati poti, a z izjemnim razgledom na oazo in vasi pod nami ter zasnežene gore Visokega Atlasa, ki so nas cel dan spremljale tudi včeraj.

Ko smo se na drugi strani spet spustili ob reko, nas je čakalo nekaj krasnih kilometrov med namakalnimi sistemi in tik ob bregu reke. Kraji so tod precej poseljeni, a na skoraj tridesetih kilometrih vseeno nismo srečali ne avtomobila ne mopeda. Tja očitno še ni segel niti glas o turistih, ki mularijo obdarujejo z bomboni, kajti otroci nas danes niso nadlegovali z željo po bombonih. Seveda pa smo jim bili v veliko zabavo, tudi med menjavami zračnic, ki jih na brezpotjih precej neusmiljeno prebada trnasto grmičevje, ob katerem so istrska tla videti kot mehka preproga.

Dolina vrtnic … in pomarančnega soka
Konec etape je napovedal spektakularen most, ki je že v tako slabem stanju, da so ob njem postavili novega. Z nekaj mladostniške norosti je šlo tudi čez starega. Tam smo končno spet opazili nekaj avtomobilov in mopedov ter se mimo ene izmed desetin kasb, kolikor smo jih videli čez dan, skozi oazo ob namakalnih kanalih vrnili na glavno cesto. Zdaj smo bili v dolini vrtnic, ki je znana predvsem po rožni vodi, vrtnice pa opazimo povsod, tudi v krožiščih, ki so okrašena skoraj tako umetelno kot slovenska. Seveda pa nas je, bolj kot rožna voda, zanimal pomarančni sok, kakršnega pri nas preprosto ni mogoče dobiti.

S tovornjakom smo se do prenočišča precej višje ob reki Dades vzpeli po spektakularni gorski cesti, po kateri danes pot nadaljujemo s kolesi, tokrat spet ves čas po asfaltu. Zaključujemo precej nad 2000 meti nadmorske višine. Spet se torej obeta dan, ko bo sonce neusmiljeno žgalo kožo, tako da vsi razmišljamo o dolgih rokavih ali celo dolgih hlačah.