Prvi del etape smo v nasprotni smeri prevozili že v torek, v sredo pa smo se je lotili v panoramskem tempu, približno s hitrostjo šolarjev na kolesih.
Območje umirjenega prometa
Že prejšnji večer smo ugotovili, da je Zagora precej živahno mesto, a ko smo se izvili iz gneče in urejenega prometnega kaosa, smo se skozi zanikrno predmestje spet preselili v umirjen zeleni paradiž. Kolesarili smo po levem bregu reke, glavna cesta je na desnem, čez strugo pa vodi le malo skromnih mostov.
Za razliko od oaz, kjer smo kolesarili v prejšnjih dneh, so tod vasi zrasle tudi na dnu doline, tako da so glavne poti nekoliko širše in polne ljudi, srečevali smo predvsem pešce, osle, komjuterje na kolesih in mopediste, ki so v teh krajih večinoma počasnejši od kolesarjev. Vsekakor pa je promet umirjen, povsem drugače kot na cesti, kjer vlada zakon pogumnejšega, ta pa je praviloma tisti, ki je močnejši, tako da se od kolesarjev pričakuje, da se umikajo na bankino. Kasneje, ko smo etapo že zaključili, in se z Desert Soulovim tovornjakom vozili proti hotelu, smo v mestu Agdz srečali tudi nekaj vodenih skupin specialkarjev iz ZDA, ki so prav gotovo uživali v vzponu čez prelaz v Anti Atlasu, dvomim pa, da tudi v prometu in asfaltu.
Spet pod vršaci Visokega Atlasa
Danes potujemo domov, včerajšnji dan pa smo pred potjo v Marakeš izkoristili za nekoliko daljši počitek v krasnem hotelu ob vznožju Visokega Atlasa, nedaleč od mesteca Ait Ben Haddou, ki smo ga obiskali že po prvi etapi. Francoski par je v hotel preuredil eno izmed starih kasb in ustvarila sta nekakšno fuzijo arabskega oziroma berberskega, francoskega in džezovskega sveta. Umirjena etapa se je torej zaključila tudi z umirjenim večerom ob vodni pipi.
To je Maroko! Po svoje naporen, a po drugi strani ležeren kot le kaj.
Obširnejšo reportažo o kolesarskem odkrivanju Maroka boste lahko prebrali v julijsko-avgustovski reviji Bicikel!
nazaj na vrh
