Etapa do Madonne di Campiglio bi morala biti ena od treh odločilnih gorskih etap Gira, a so kolesarji Deceunincka brez težav nadzirali potek dirke, Joao Almeida pa zadržal maglio roso. Etapo je dobil Ben OConnor.
Štirje kategorizirani vzponi bi morali biti dovolj, da bi premešali karte v skupnem seštevku letošnje dirke po Italiji, a so favoriti za končno zmago očitno sklenili premirje. Tempo je bil predvsem na prvih dveh vzponih na Forcello Valbono in Monte Bondone nad Gardskim jezerom (oba daljša od 20 km) dovolj enostaven, da so zraven ostali tudi tisti pomočniki, ki ne sodijo med hribolazce, Deceuninck je denimo čez vrh Bondoneja pripeljal kar specialist za dirkališče Ilio Keisse.
Ko napadov ni bilo niti na dobrih 10 km dolg Passo Durone, je bilo bolj kot ne jasno, da Joao Almeida ne bo imel pretirano težkega dneva pri branjenju rožnate majice. Ciljni vzpon do Madonne di Campiglio je precej položen, bil je najlažji od štirih današnjih, kjer bi do večjih razlik težko prišlo.
Etapa je tako pripadla ubežnikom, tokrat je bil najmočnejši Ben O’Connor, ki je včeraj moral priznati premoč Janu Tratniku. Avstralec je napadel na tretjini zadnjega vzpona in si privozil pol minute naskoka pred Hermanom Pernsteinnerjem, ki se je edini resno podal v lov za njim, Thomas de Gendt in Ilnur Zakarin pa sta bila prekratka za etapno zmago. O’Connor je poskrbel za uspeh ekipe NTT Pro Cycling, ki išče sponzorja za naslednje leto, tudi Avstralec pa se še vedno bori za novo pogodbo.
V ozadju je za nekaj trenutkov razburjenja poskrbel Sunweb, ki je najprej navil ritem, potem je Jai Hindley še skočil, a je bila njihova taktika nekoliko nerazumljiva, saj je njegov skok pokril kar Wilco Kelderman in olajšal nalogo Almeidi. Nato je spet zavladalo premirje, skupino favoritov pa je do cilja pripeljal Fausto Masnada in poskrbel, da razlik ni bilo.
Rožnata majica tako ostaja na ramenih Almeide pred jutrišnjo etapo z vzponom na Stelvio, kjer bo Cima Coppi letošnjega Gira.