Bajkanje po puščavi: odkljukano!

Po puščavah se preganjajo pustolovci vseh sort. Motoristi, avtomobilisti, tovornjakarji in štirikolesnikarji so stari znanci arabskega sveta. Ste vedeli, da v eni izmed dveh oštarij v Douzu visi tudi fotografija Mirana Stanovnika, seveda v motoristični akciji. V zadnjih letih so popularne tudi – praviloma večdnevne – tekaške  , ena izmed njih je v Tuniziji potekala vzporedno z našo rekreativno avanturo. Prav zanimivo pa je, da le redkim pride na pamet, da bi po puščavi kolesarili. V Ksaru Ghilan so nam zaupali, da smo bili celo prva skup  ina kolesarjev v tistih koncih!

Pozimi v puščavo z odlično spalno vrečo
Prvi pomislek je bolj ali manj stereotipen. Saharo si večina predstavlja kot enolično morje peščenih sipin, po katerih je nemogoče kolesariti. Ampak, kot dokazujejo fotografije, je Sahara izredno raznolika, peska je sicer na pretek, tudi v čevljih in v objektivu, toda pokrajino zaznamujejo še ogromna slana jezera, gore in cela paleta toplih barv. Čez peščena morja vodijo piste, ki so prevozne tudi z gorskimi kolesi. Počasi smo vsi ugotovili, da manj tlaka v zračnicah pomeni tudi več zabave med prečkanjem peščenih jezikov, ki jih na piste napiha veter. Med devetimi etapami so skozi pokrajino s sipkim peskom vodile samo tri.

Drugi pomislek nepoznavalcev je vročina, toda v zimskih mesecih nas bi moral bolj skrbeti mraz. Da so noči v puščavi izredno hladne, je splošno znano dejstvo, manj znano pa je, da se razlika med minimalno in maksimalno dnevno temperaturo skozi vse leto giblje med 20 in 25°C. Poleti, ko temperature dosežejo 50°C, lahko torej pričakujemo, da bodo ponoči padle na 25°C (in ne do ledišča, kot so nas poučevali v časih, ko učiteljice še niso hodile na eksurzije). Pozimi pa se temperature seveda spustijo dosti nižje.

Sicer nas je november presenetil z v zadnjih sto letih najnižjimi dnevnimi temperaturami za ta letni čas, tako da bi nam prav prišli tudi hlačniki, kakšna termo dolga majica več in lahka vetrovka. Ker sem se spodnjih majic poleti od nekdaj izogibal kot hudič križa, sem jih tokrat brez pomisleka pustil doma – in potem preklinjal.

Široki plašči, zračnicam prijazen teren
Kolesarjenje po puščavskih terenih ne zahteva posebej prilagojene opreme. No, fat bike nikakor ne bi bil strel v koleno. Vsekakor priporočam hardtaila. Na sipkih terenih sicer velja, da imajo večja kolesa prednost (hm, kje pa je nimajo?) Sam sem vozil na plaščih širine 2.2, seveda pa bi prav prišli tudi 2.4. Kolega Klemen je v Douzu pri lokalnem prodajalcu rezervnih kolesarskih delov kupil plašča domače izdelave in širine 1.95 – ni bil zadovoljen. Sredi puščave smo menjali.

Množični defekti v drugi etapi so bili posledica neprevidnega izleta med potuhnjene kaktuse, sicer pa je teren do plaščev prizanesljiv. Razen tega smo imeli samo še dva defekta, če seveda izvzamemo neumno divjanje po skalnatem odseku z absolutno premalo tlaka v zračnicah po načelu »saj bo šlo «. Ne, ni šlo.

Turizem smo kolesarji
Ko slišimo besedo Tunizija, morda najprej pomislimo na plaže, hotele in all inclusive ponudbo. Toda daleč stran od turističnih središč se srečamo s pristnim arabskim svetom. Kolesarjenje v takšnih krajih je zabavna ekskurzija, vse pa je presenetilo tudi precejšnje udobje. Dvakrat smo imeli možnost pranja perila v pralnem stroju, voda pa je pitna in, z izjemo tiste v Douzu in Ksaru Ghilan, zelo okusna. Poleg tega smo se v Tunizijo odpravili tako rekoč z zobno ščetko in fotoaparatom, saj je vsa oprema na jug potovala s spremljevalnimi vozili. Letošnjo drugo kolesarsko avanturo Desert Soul organizira že čez dober mesec dni, od 19. do 31. januarja.

Preberi dnevnik s poti!

1.) Prvih 60 po Tuniziji

2.) V tunizijske gore

3.) Dan, ko bi prav prišel vsegorec

4.) Počitek na pragu Sahare

5.) Peščena dneva v Sahari

6.) Zadnja noč v puščavi

7.) Med oljkami v Matmato

8.) Zadnja etapa