Blažena nevednost - Revija BICIKEL (05)

Brezbrižnost glede kolesarskih osnov dosega epidemiološke razsežnosti. Še vedno sem šokiran, ko na maratonih opazujem ljudi s prenizko nastavljenimi sedeži, v klepetu pa izvem, da na leto prevozijo več tisoč kilometrov... Kako je mogoče, da nekdo presedi na kolesu večino prostega časa in se nikoli ne vpraša, kaj bi lahko storil za boljšo držo, kako bi lahko prizanesel hrbtu, ramam, nogam... Saj ne tekmujemo na svetovnem prvenstvu, ampak ali ni normalno, da človek prepreči nepotrebne (boleče) izgube? Očitno ne.

Sam si to razlagam s tem, da se omenjenim kolesarjem in kolesarkam s "tehniko" pač ne da ukvarjati. Tako ali tako ne bi dojeli, je vse skupaj prezapleteno, ali pa se že zdaj počutijo popolnoma dobro in ni treba ničesar spreminjati, si pravijo. Ni res, in vsak, ki je vložil v nastavitve kolesa, držo in opremo minimalen trud, ve, da so rezultati takojšnji. Tako rekoč oprijemljivi.

Aerodinamika je podobna, še bolj simptomatična zgodba. Tokratna tema gre v precejšnje podrobnosti. Zračni upor je poglavitna kolesarjeva ovira. Je nevidna roka, ki krmilo potiska v nasprotni smeri vožnje. Ne vidimo je, ampak je tam. Aerodinamična formula je preprosta in preverjena: ob istem vložku iztisnemo več.

V bistvu sem tudi glede aerodinamike in njenih zakonitosti presenečen, da marsikoga sploh ne zanima. Ugnezdil in zasidral se je mit, da so aerodinamične izboljšave preprosto predrage, da bi prišle v poštev za navadne smrtnike. Če se vrnem na začetek, k osnovam, denimo ni problem kupiti dražje opreme, za "bike fitting" pa zmanjka denarja. Ko ni problem kupiti karbonskega krmila, za tesno oprijeto vetrovko pa spet zmanjka evrov. Pa ne recite, da niste opazili frfotajočih fluorescentnih jader na slovenskih cestah.

"Kolo je še vedno kolo," je po eni strani prepričan Primož Čerin, ki pa dodaja, da bo cilj proizvajalcev, "da kolo naredijo lahko, vendar čim bolj udobno in obenem dovolj togo, da bo izgube energije pri pritisku na pedala čim manj". To je bistveno, da ni nepotrebnih izgub. Da se kolo zlije z jezdecem in da kosti, mišice, kite, pljuča in srce sodelujejo z okvirjem, obročniki in gonilkami... Zakaj je kolesarstvo danes tako množično? Zato, ker so kolesa veliko lažja, veliko boljša, lahkotna in vodljiva kot včasih. Tudi za popolne začetnike.

Nenehno stremljenje k popolnosti, iskanje prednosti in prihrankov energije je zapisano v kolesarski DNK. Ko je nepotrebnih izgub manj kot pridobitev, se začne kolesarska alkimija. Začne se ustvarjalnost na kolesu. Kolo postane orodje, strateška dobrina in zaveznik, ne pa mrtva teža.

Aerodinamika je pomembno področje kolesarstva. In če ne drugega, lahko začnemo najprej pri nastavitvi take drže, v kateri bomo lahko udobno celo uro držali spodnje krivine krmila. Tudi to je za marsikoga še vedno problem. Pa ni krivo kolo. V znanju je moč, pravijo, pamet pa imamo kolesarji prevečkrat v nogah.

P. S.: Bili smo na Rogli. Bilo je fantastično. Več na strani 90!