Bolj ali manj blatna prihodnost?

Potem, ko smo po zaslugi Andreja Dekleve in mtb.si izvedeli za Osnutek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o ohranjanju narave, so se v navalu ogorčenja ob užaljenih spletnih komentarjih v smislu »od države pričakujemo, da sama poskrbi za vse «, pojavili tudi bolj ali verjetno manj resni Facebook pozivi k protestom v smislu pedaliranja okoli stavbe institucije, ki naj bi predstavljala vrh slovenske demokracije. 

Uredba postane del novega zakona
Razumem ogorčenje, a naj vpletene opozorim, da je za pripombe in predloge k Osnutku ostalo zelo malo časa (do petka, 7. februarja). Deset delovnih dni bi bilo smotrno izkoristiti kar najbolj učinkovito in spretno, kar doslej ni bila vrlina, s katero bi se lahko pohvalile tiste institucije, ki so ali bi morale biti pristojne za sodelovanje pri urejanju problematike. Kot se zdi, je kolega pri mtb.si za Osnutek izvedel prej kot tisti, ki naj bi področje poznali do potankosti.

Zgodilo se je tisto, česar mnogi očitno niso pričakovali: podzakonska uredba starega Zakona o varovanju okolja je postala del novega Zakona o ohranjanju narave. To je po svoje logično, saj si nihče ne želi nepregledne zmede s podzakonskimi akti in uredbami. Je za vse vedno kriva država (to smo mi!)? So krivi planinci? Gozdarji? Kdo je komuniciral s pristojnimi vladnimi službami? Sploh kdo?

Vloga PZS in KZS
Med prebiranjem odzivov na inkriminirani Osnutek sem zasledil celo mnenje o domnevnih lobistih Planinske zveze Slovenije, ki da so med krivci za kratenje pravic kolesarjev do vožnje izven utrjenih cest. Dopuščam možnost takšnih lobistov, a se hkrati sprašujem, kje so potem lobisti KZS? Ob tem seveda opozarjam na Komisijo za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije z Jožetom Rovanom na čelu, ki je lobirala kvečjemu za interese gorskih kolesarjev, da ne pišem o pojmu dvonamenska raba planinskih poti, ki je zasluga kolesarskih odsekov pri lokalnih planinskih društvih. O prvi dvonamenski krožni poti v Gračišču je v septembrski številki revije Bicikel pisal Uroš Švigelj – in za to pot smo izvedeli zahvaljujoč novinarskemu firbcu, ne pa od iniciativ ali pristojnih kolesarskih institucij!

Po kuloarjih se govori, da bi morali Kolesarsko zvezo Slovenije preimenovati v Zvezo za cestno kolesarjenje v Sloveniji in površni opazovalec lahko dobi točno tak vtis. Manj površni pa vedo, da je stalno delovno telo v KZS tudi Odbor za gorsko kolesarjenje in BMX (OGK). Pravilnik OGK v 4. členu med drugim določa pristojnost organa, »urejanje vseh nalog s področja tekmovanj, rekreacije in ostalih nalog, ki so v zvezi s to panogo kolesarstva. Izgovor, da se Odbor ukvarja s tekmovalnim športom, seveda odpade, saj je v 7. členu med nameni in nalogami OGK rekreacija omenjena še enkrat. Konec koncev pa bi se moral OGK boriti že za to, da lahko tekmovalci, z zmagovalko svetovnega pokala Tanjo Žakelj na čelu, trenirajo legalno.

Da panožna organizacija člane OGK presliši, je za moje pojme slab izgovor pristojnega Odbora, ne pa tudi izgovor za samo KZS, katere člani, ki plačujejo članarino oziroma licence, so tudi gorski kolesarji.

Tako se zdi, da so kolesarji prostovoljci na Planinski zvezi Slovenije in v planinskih društvih dosegli več kot institucije, od katerih bi to upravičeno pričakovali. 

Kolesarstvo in turizem. Strategija neuspeha?
Turizem je gospodarska panoga z največjim (in ekstremno slabo izkoriščenim) potencialom. Težava je že v državi, ki tega dejstva enostavno ne podpre nikakor drugače kot z besedami, razdira pa z nerazumljivimi potezami. Slaba promocija je seveda tudi prepoved kolesarjenja v naravnem okolju. Toda spet se lahko vprašamo, ali moramo od birokratov Ministrstva za kmetijstvo in okolje pričakovati, da bodo razumeli turizem in kolesarski šport? Zelo težko, saj niso niti strokovnjaki za turizem niti za šport.

Zato imamo organizacije, ki to šport in turizem razumejo. Kot del Javne agencije Spirit Slovenija (ki je pristojna tudi za naloge nekdanje Slovenske turistične organizacije) še vedno deluje gospodarsko interesno združenje Pohodništvo in kolesarjenje, ki je bilo ustanovljeno »z namenom hitrejšega razvoja turističnih produktov pohodništvo in kolesarjenje v Sloveniji «. Seveda se lahko upravičeno vprašamo, zakaj med partnerji združenja ni KZS (je pa PZS!). Pomembnejše vprašanje pa je, katere izmed dejavnosti, ki so navedene na spletni strani, Pohodništvo in kolesarjenje giz zares izvaja.

Dejavnosti giz-a, S problematiko kolesarjenja v naravi delno ali v celoti povezane dejavnosti giz-a pa so naslednje: oblikovanje produktov, razvoj, rangiranje poti in označevanje, spremljanje zakonodaje, sodelovanje s člani in partnerji združenja – oblikovanje skupnih smernic, sodelovanje s strateškim partnerjem STO in drugimi partnerji, dokončna postavitev sistema nacionalnih, regionalnih lokalnih poti za uvrstitev v nacionalni program, oblikovanje programov doživetij in trženjskih paketov ob TransSlo poteh in MTB poteh in sodelovanje s tujimi pohodniškimi in kolesarskimi organizacijami.

Domnevam, da članom združenja, to so ponudniki kolesarjem prijaznih namestitev, ki gospodarsko in interesno združenje Kolesarstvo in pohodništvo med drugim financirajo, ni vseeno, ali je Slovenija s svojo zakonodajo o varovanju okolja do njihovih potencialnih strank kolesarjem prijazna ali neprijazna destinacija. Verjetno upravičeno pričakujejo, da se bo za njihove interese zavzemalo združenje, ki ga plačujejo prav za te namene. Toda bistvenih aktivnosti združenja, ki jih ne bi vodili zgolj parcialni interesi, vsaj kar se kolesarjenja tiče, žal nisem zasledil.

Sodelovanje namesto razburjanja
Ne trdim, da je Zakon o ohranjanju narave dober. Nasprotno, trdim, da je neživljenjski, in slišim, da celo slabo napisan in da kot takšen enostavno nima možnosti za uspeh. Težko pa se strinjam s pavšalnim razburjanjem ne da bi kritično pregledali lastne bojne vrste.

Od prostovoljcev, ki so združeni v civilne in lokalne iniciative, seveda ne moremo pričakovati, da bodo obvladali pravni in politični jezik – pričakujemo lahko spodbude, predloge in seveda korektno ter koristno porabo pridobljenih finančnih sredstev. Formalno delovanje in rezultate pa upravičeno pričakujemo najprej od Kolesarske zveze Slovenije oziroma Odbora za gorsko kolesarstvo in BMX, pa tudi od gospodarsko interesnega združenja Pohodništvo & kolesarjenje. Kdaj bomo slišali njihov uradni odziv?

Konstruktiven odziv na Osnutek pa bo moral biti preklemansko hiter. Prepričan sem, da dobri nastavki obstajajo, volja za spremembe pa nikdar ni bila vprašanje. Morda je panika dobra za to, da vsi zainteresirani strnejo vrste in že v kratkem času je lahko narejenega zelo veliko. Na uredništvu predlagamo, da v sodelovanju s svojimi kolesarskimi klubi, planinskimi društvi ter občinskimi in lokalnimi turistični organizacijami pripombe organizirano pošljete na elektronski naslov gp.mko@gov.si.