Dan ko se je tresel Kronplatz

V nedeljo se je 15. etapa začela takoj v klanec in takoj po nekaj kilometrih je bilo potrebno krepko pritiskati pedala, tempo je bil od začetka močan vse do prvega gorskega cilja Passo Pordoi, ko se je narekovanje tempa malo umirilo, vendar ne za dolgo. No kako dolgo niti ne vem, ker sta bila pred mano še dva passa in zadnji je bil ciljni klanec etape passo Fedaia iz druge strani.

Po 50 kilometrih in 1748 višinskih metrov je bilo dovolj za prvi dan raziskovanja klancev v Dolomitih. Za zaključek je ostalo samo še spremljanje razplet etape v cilju na »velikem ekranu«. Razplet je bil toliko bolj zanimiv saj je bil med vodilno dvanajsterico tudi Tadej Valjavec. V ciljni areni je bilo jasno, da bo zmagovalec etape Emanuele Sella, dirka se je trgala za mesta od drugega do dvanajstega. Pred ciljnim vzponom je Jure Golče skupini večji del narekoval tempo, Simon Špilak se je soočal z gorsko etapo, katero je izjemno je odpeljal Tadej Valjavec.

Vidno utrujena Tadej Valjavec in Jure Golčer sta se po prečkanju ciljne črte hitro odpravila na regeneracijo, Simon Špilak pa si je vzel čas za nekaj besede in v pogovoru z MM-jem se tudi nasmejal.

V tisti evforiji je po prihodu prvega v cilj sledila takoj podelitev in najslabše jo je odnesel kolesar od A2R-a ko je Sella odprl šampanjec (ki je bil visok kot njegova noga) in ga popolnoma stuširal. Kolesarjem je pozornost »kradla« miss Gira. O tem bolje da končam, vse povesta sliki za Herosa in Chefa.

Dve uri po prihodu zadnjega kolesarja v cilj se je uredil promet, da smo se lahko napotili do starta 16. Etape v kraju San Vigilio di Marebbe. V vasico smo prispeli ponoči in jutro je pokazalo, da smo bivali skupaj z ostalimi ekipami. Spanca ni bilo veliko, saj je bilo potrebno prazniti in izločati neuporabne slike za Kronplatz. Pri prvem poizkusu dostopanja do sredine Kronplatza je bilo neuspešno saj nas je redar neizprosno usmeril v drugo smer. V drugem poizkusu pa je zadostovalo v italijanskem smislu vpitje: »stampa, journalista, passo Furcia« oziroma nekaj v podobnem zaporedju. Karkoli je že bilo, je delovalo.

Na dan kronometra so bili kolesarji od najslabšega do najboljšega glede na generalno razvrstitev, razdeljeni v tri skupine vmes je bil časovno premor, da so se lahko motoristi vrnili v dolino. Vsakega kolesarja je spremljal spredaj policaj na motorju in za njim servisno vozilo z rezervnima gumama. Od razcepa na prelazu passo Furcia je ostalo do cilja (do vrha Kronplatza) še 5,3 kilometra. Do vrha so bili poimenovani najbolj očitni ovinki po legendah Gira, Belloni, Girardengo, Brunero, Binda, Guerra, Valetti, Bartali, Koblet, Coppi, Nencini, Gaul, Anquetil in zadnji ovinek Pantani.

Bolj idealnega spremljanja si ni bilo možno zamisliti. Ko si kolesarja videl spodaj, si bil z gondolo v petih minutah na vrhu in tako še drugič videl kolesarja.

To početje je bilo smiselno pri prvih dveh startih, pri zadnjem startu pa je bilo potrebno zasesti »strateško« mesto za gledanje, navijanje in slikanje.

Pri spremljanju kolesarjev v zadnjem delu so imeli motoristi kar nekaj težav in peljali odseke z zaletom. Ko se je ustavilo ni šlo naprej brez porivanja navijačev. Na razdalji 300 metrov do cilja se je visoko v nebo dvigala slovenska zastava. Vsi kolesarji so bili deležni hrupnega navijanja in tudi tisti, ki so imeli zgolj namen, da prevozijo do vrha ne ozirajoč se na čas niso mogli ostati ravnodušni in so pritisnili kolikor se je še dalo. Jure Golčer se je moral truditi, da ni imel preveč nasmeška na obrazu, videlo se je, da mu ni potrebno odpeljati kronometra na polno.

Čisto nasprotje je bil Tadej Valjavec, ki pa je imel veliko nevšečnosti (menjavanje kolesa) že v spodnjem delu, kar je poleg porabe časa vplivalo še na koncentracijo in jezo ob zavedanju koliko časa je šlo v nič.

Kronplatz je dobesedno poskakoval, ko so šli do vrha Bettini, Simoni, Sella, Pellizotti in Contador. Na 800-tih metrih do vrha je bila na srečo in ene strani lesena ograja na drugi strani pa »gorski reševalci«, ki so stali na vsake tri metre. Najboljši kolesarji so svojim ekipa otežili delo še s tem, da so jim celo pot vozili tudi celo rezervno kolo. Teh sem naštel nekje 15 in eden od spremljevalcev je imel še to smolo, da je bil motorist nespreten na 800-tih metrih in sta morala oba pomočnika (eden je nesel rezervne oborče, drugi je vlekel rezervno kolo), teči za svojim kolesarjem.

No sam sem tekel takoj za Contadorjem in dvema snemalnima motorjema, celih 200 metrov potem se mi je pa meglilo naslednjih štiristo. Le tako sem prišel relativno hitro na cilj, ko je bila podelitev ponovno v desetih minutah ko je bil skozi cilj Contador. Ponovno je bilo zanimivo prebivanje do odra v prostoru posebej ograjenem za fotografe. Moj aparat je bil sicer prava pokalica v primerjavi s »canonfutrom«profi fotografov iz celega sveta. Z enim sva se tudi nekaj ravsala, tko da so mi ponovno koristile veščine gorskega kolesarstva in skupinskih voženj na cesti.

Podelitev je skoraj zasenčil Edie Merx, ko je oblekel Contadorja v majico vodilnega. Saj so navijači vztrajno vzklikali njegovo ime, a se Contador ni dal (saj to je vseeno njegov trenutek) in ni trznil na vpitje in očitno željo navijačev, da bi se slikala skupaj. Vse se je dogajalo hitro in po končani podelitvi se je začel počasi vrh Kronplatza prazniti v dveh kolonah do gondol, novinarji pa smo se »zabubili« v novinarsko središče. Pri tem ponovno organizatorju odlika, saj smo prejemali na mizo konstantno vsakih pet minut te in one rezultate za katere sploh nisem vedel, da jih na Giru vodijo.

Za konec je izrazito hribovje razsvetlilo tudi sonce, ki je pospremilo našo gondolo pri vožnji v dolino. Že smo »potlačili« vso prtljago ki je bila del nas zadnja dva dni in Garmin je preračunaval pot do Ljubljane.

Vse skupaj je le delček vsega, kar lahko na podaljšanem vikendu doživite. Drugi del še sledi tokrat je bil na kratko predstavljen tekmovalni del.

BosS