David Per: "Trening na 1. mestu, življenje podrejeno kolesarstvu"

Domov > Aktualno > David Per: "Trening na 1. mestu, življenje podrejeno kolesarstvu"

27.02.2020 AVTOR: DZ

David Per. 13 let je že v kolesarstvu, od tega večji del kariere v zanj domači Adriji Mobilu. Tudi zdaj je član te ekipe, potem ko je dve leti preživel med elito, kot član ekipe Bahrain Merida.

David Per je sezono 2020 s še preostalimi petimi sotekmovalci začel v Turčiji. Nabira tekmovalne kilometre pred pomembnimi dirkami za Adrio Mobil in tudi zanj. Seveda se vse vrti okrog dirk v Sloveniji, pa tudi nekaterih drugih. Per je kolesar, ki je med mlajšimi člani dobil tudi prestižno dirko po Flandriji. Potem je prestopil v Bahrain Merido, a se je po dveh letih vrnil v novomeško ekipo in zdaj tu vztraja od začetka lanske sezone. Tu je intervju.

"Že 13 let kolesarim, samo dve leti sem bil izven tega kluba. Gre vendarle za moj domači klub. Tukaj sem začel in odraščal. Ker je vse manjše, smo bolj povezani."

Se je bilo težko vrniti na kontinentalno raven?
Po eni strani je to res stopnička nazaj, po drugi pa je to tudi dobro. Že 13 let kolesarim, samo dve leti sem bil izven tega kluba. Gre vendarle za moj domači klub. Tukaj sem začel in odraščal. Ker je vse manjše, smo bolj povezani. Zagotovo je vse bolj sproščeno, kar vsekakor veliko pripomore k boljšim rezultatom.

Zdaj vas vidimo v ospredju. Pomagate v sprintih, bežite … Očitno ste si med elito nabrali veliko novih izkušenj?
Če ne drugega sem se naučil, česa na dirki ne smem početi. Videl sem, kako se dirka v zaključkih dirk, sploh v teh sprintih. Veliko sem sodeloval z Borutom Božičem, ki se je na te zaključke zelo dobro spoznal in me je lahko veliko naučil. Mislim, da sem vse to kar uspešno prenesel na te dirke.

Bi lahko rekli, da ste zdaj precej bolj “pametni” kot pred odhodom v bahrajnsko ekipo?
Mislim, da sem. Že v drugi etapi dirke po Antalyji sem to pokazal, saj sem šel v pobeg. Od začetka se nisem po nepotrebnem zaganjal, saj sem pričakoval, da bo do pobega prišlo kasneje, po kakšni uri dirkanja, ko so bili vsi že utrujeni. Res je bilo tako. Takrat se je vse poklopilo. Dvakrat sem skočil in sem že lahko bežal. Včasih sem se brezglavo zaganjal eno uro, potem ko bi pa moral napasti, nisem imel več moči.

"Ustrezajo mi dirke, ki po profilu niso ravno najlažje. Torej, kratki klanci in potem sprint manjše skupine. Po takem scenariju sem med mlajšimi člani dobil tudi dirko po Flandriji."

Imeli ste eno priložnost med najboljšimi. Si želite dobiti novo priložnost?
Vrniti se je zagotovo težje, tudi zato, ker so dirke, na katerih sem nastopal med mlajšimi člani bolj pod drobnogledom velikih ekip. Če si tam dober, če dobiš eno ali dve pravi dirki, potem imaš zelo velike možnosti, da te vzamejo. Zdaj sem starejši in na tistih dirkah ne moram več nastopati. Polega tega morda kdo pomisli, da sem enkrat pa že bil v Pro Touru in nisem nič naredil. Ampak, menim, da spadam na tisto raven dirkanja. Res bi bil zelo, zelo zadovoljen, če mi ta vrnitev v Pro Tour uspe.

Izkusili ste nastopanje v Pokalu narodov, potem dirkanje najvišje ravni in dirkanje na kontinetalni ravni. Kako različno je vse skupaj?
Za Pokal narodov se morda sliši čudno, da tam dirkajo samo mladi, a to so zelo močne dirke, nekatere celo močnejše od teh, na katerih zdaj mi dirkamo. Predvsem pa so to dirke, na katerih se mladi lahko pokažejo tistim največjim ekipam, ki jih potem vzamejo v svoje vrste.

Tudi vi ste po zaslugi odličnih nastopov na spomladanskih enodnevnih dirkah med mlajšimi člani prišli do profesionalne pogodbe. S kakšnimi načrti se zdaj podajate v ta del sezone?
Cilj je doseči nekaj zmag v sezoni. Sicer sem kar zahteven, a rad bi izkoristil ta prvi del sezone. Tu so take dirke, ki mi ustrezajo. Zelo všeč so mi Ardeni. Upam, da mi že tam uspe doseči kakšen dober rezultat, da bi potem lahko spet prestopil v kakšno večjo ekipo. Potem so tu domače dirke. Trasa velike nagrade Adrie Mobila mi je všeč. Rad imam tudi dirko po Sloveniji. Ustrezajo mi dirke, ki po profilu niso ravno najlažje. Torej, kratki klanci in potem sprint manjše skupine. Po takem scenariju sem med mlajšimi člani dobil tudi dirko po Flandriji. Na evropskem prvenstvu, kjer je bila čista ravnina, sem pokazal, da se znajdem tudi v vetru.

Ampak, te dirke, na katerih zdaj nastopate so nekaj povsem drugega, kot tiste, ki spadajo v svetovno serijo.
Razlika je v načinu dirkanja, predvsem pa v hitrosti. V Pro Touru so višje hitrosti, je ena brzina več. Sploh v zaključkih. Se pa tam na trenutke tudi veliko bolj pametno dirka. Tukaj se večkrat brezglavo, eden čez drugega.

"V zaključku sva z Markom že zelo dobro uigrana. Sledi mi po grupi, potem pa poskusiva zadeti pravi vlak in izkoristiti druge ekipe, potem pa jih v zaključku presenetiti, prehiteti."

Je v teh zaključkih večji kaos, kot na največjih dirkah?
Odvisno. Nekje je, nekje ni. Na tej v Antalyiji je sigurno večji kaos. Tu je več ekip z manj tekmovalci, v Pro Touru pa imaš ponavadi manj ekip z večjim številom kolesarjev. Potem so tam močne ekipe s sprinterji, ki v zadnjih kilometrih prevzamejo nadzor, tako da se ne more ravno vsak vmešati v boj.

Se v načinu priprave na novo sezono kaj spremeni, zdaj, ko niste v World Touru?
Princip je isti. Trening je ostaja prvem mestu in življenje je še vedno podrejeno kolesarstvu.

Ste tisti, ki mu Marko Kump v sprintih zelo zaupa. Kaj se dogaja v teh zaključkih?
Priprava na sprint se začne že nekje okrog deset kilometrov pred ciljem, ko moraš biti še bolj pozoren, kot predtem. Takrat se ne smeš več zaplesti ali pasti. Ne smeš več ostati v ozadju, saj porabiš potem veliko energije, da se spet prebiješ naprej. Deset kilometrov pred ciljem se s sotekmovalci pogovorimo, kako se kdo počuti. Vsak pove, če bo lahko pomagal ali ne. V zaključku sva z Markom že zelo dobro uigrana. Sledi mi po grupi, potem pa poskusiva zadeti pravi vlak in izkoristiti druge ekipe, potem pa jih v zaključku presenetiti, prehiteti.

Kako bi najbolj slikovito opisali ta boj v zadnjih kilometrih?
Živčno, hitro. Na trenutke tudi nevarno. Ampak, mislim da ko gre zelo hitro so v ospredju bolj ali manj samo še najboljši, najbolj spretni kolesarji. Ti vedo, kaj se v teh trenutkih dela in je vse skupaj morda celo manj nevarno, kot pa 15 kilometrov pred ciljem. Potem ti tudi adrenalin naraste in se je lažje tudi prerivati.

"Zdaj sem navajen na to, da sem tudi kilometer pred ciljem že izpostavljen na vetru, saj nekoga ščitim. Ko greš na zmago, moraš biti pozoren, da vse do zadnjih dvesto, tristo metrov ne potrošiš preveč moči."

Pravite, da bi radi tudi dobili kakšno dirko. Ampak, to pomeni, da boste morali spet sprintati. Zdi sse, da ste kar nekoliko pozabili, kako se to počne?
Tudi to, kako priti do zmage v takih zaključkih lahko pozabiš. Če si pomočnik do tristo metrov do cilja ali pa moraš potem sprintati za zmago je velika razlika. Lahko izgubiš tisti instinkt, nos. Zdaj sem navajen na to, da sem tudi kilometer pred ciljem že izpostavljen na vetru, saj nekoga ščitim. Ko greš na zmago, moraš biti pozoren, da vse do zadnjih dvesto, tristo metrov ne potrošiš preveč moči. Nekaj dirk zato narediš napako, potem pa ti zagotovo uspe. Bo treba nekako ponoviti te zadeve.

Pa ste še dovolj nori za boj v teh sprintih?
V mojem primeru bo tako ali drugače šlo za sprinte manjših skupin, ko smo pred sprintom že vsi utrujeni. Sam nisem tako eksploziven kot Marko. Posledično je manj gneče in zato manjše tveganje.

Značke: Cestno