Dirka po Franciji 2018 iz naslanjača

Trditev, da Tour ni dolgočasen zaradi ekipe Sky, ampak ga dolgočasnega naredijo ostali pretendenti za skupno zmago, se je letos potrdila. Ne zato, ker bi gledali dolgočasen Tour, ampak zato, ker je bil letos napet do zadnjega – kljub temu, da je bilabritanska ekipa spet odločno premočna.

Premoč. Šestič v sedmih letih.

Največje zasluge za to imata Primož Roglič in Tom Dumoulin, ki sta tekom dirke napadla v ospredju večkrat, kot vsi ostali skupaj. Ne, Tour ni bil nikoli dolgočasna dirka, niti v časih prevlade premočnih ekip s premočnimi kolesarji. Če je že dolgčas na cesti, ni nikoli v zakulisju. Nobena druga športna prireditev ne splete toliko tračev ali namigovanj. Začelo se je že z napovedjo, da Chrisu Froomeu organizator sploh ne bo pustil startati.

Pa je Mednarodna kolesarska zveza zaplet rešila tako, da je naredila še zadnjo napako v večmesečni sagi salbutamol. Na hitro so zaprli primer. Da, Sky ima denar in si lahko privošči drage postopke, a to ne spremeni dejstva, da so bili njihovi argumenti dobri. Prepričanih ne zanimajo dokazi, ki postavljajo pod vprašaj tudi pozitivne rezultate podobnih primerov iz preteklosti. Premoč ekipe Sky je za večino še vedno glavni dokaz za nečedne prakse. Zato se ne gre čuditi navijaškemu primitivizmu ob cestah, saj tudi v ekipi Sky niso naredili nič za to, da bi se zahtevni kolesarski publiki priljubili.

Zmagovalca je odločila cesta

In že se je pojavil nov predmet paberkovanja. Kdo je v resnici kapetan ekipe Sky? Kdaj in na kakšen način bo popustil Geraint Thomas, da ne bo videti preveč očitno? Je vse le predstava za javnost? Sta se Thomas in Froome skregala? Ali ekipi bolj prav pride, da zmaga bolj priljubljeni Thomas ali bi jim več pomenili Froomeovi mejniki: petkratna zmaga na Touru, dvojček Giro-Tour in zaporedna zmaga na štirih tritedenskih dirkah. Na koncu se je rodila miš. Odločila je cesta. Oziroma premoč ekipe.

Sky si lahko privošči to, česar si ne moreta Movistar s tremi in LottoNL-Jumbo z dvema kapetanoma. Taktike Špancev ne razumem, je pa res, da za ekipno zmago potrebuješ točno tri močne kolesarje. Nizozemska ekipa pa je imela v resnici tri kapetane. Še več: ker je imel Dylan Groenewegen v svojem vlaku tri pomočnike, sta si lahko Roglič in Kruijswijk v gorah pomagala samo z dvema. Robert Gesink je bil tisti, ki je Rogliču omogočil etapno zmago. Antwan Tolhoek je sicer vozil odlično, a bi lahko letos pomagal kvečjemu ob defektu. Kruijswijk pa je zase dirkal do zadnjega. S slovenskega stališča mu lahko zamerimo akcije v 19. etapi, a bržkone so tudi predzadnji dan v ekipi še vedno stavili na oba.

Dva scenarija

V Rogličevi ekipi so letos več stavili na bolj preverjeni nizozemski kader in navsezadnje sta Kruijswijk in Groenewegen upravičila svoji vlogi. Primož Roglič redno preseneča, a nihče ni vedel, kako se bo znašel na tritedenski dirki v položaju kapetana. Ne pozabimo na njegovo izjavo, da je bil lani na koncu dirke zelo utrujen. To so v ekipi verjetno vedeli.

Utrujenost – ali karkoli že – ga je bržkone zdelala tudi v posamičnem kronometru. Ob tem so mnogi spet teoretizirali o naprednem dopinškem programu ekipe Sky. Toda ne pozabimo, da enostavno kupijo najboljše kolesarje na svetu. Kronometer so z očitno najboljšo opremo, najboljšim pristopom in bistveno bogatejšimi izkušnjami odlično odpeljali britanski državni prvak in zmagovalec letošnjega Toura, zmagovalec šestih velikih dirk in nekdanji svetovni prvak, ki je na kronometrih vedno hiter.

Chris Froome v 19. etapi ni umrl, ampak je zaostal prav toliko kot ostali pri vrhu v skupnem seštevku, poleg tega pa je morda porabil celo manj municije kot zmagovalec Roglič. Slišal sem tudi teorijo, da Froome ne bi mogel po naravni poti dirkati tako dobro, če pa je letos že dirkal na Giru. Ne pozabimo, da je na Giru dirkal tudi Tom Dumoulin. Zmagovalec te vožnje na čas. Primož Roglič takrat enostavno ni bil dovolj dober. To seveda ni kritika. Kajti priboril si je skupno četrto mesto, ki ga ni nihče zares pričakoval. Njegov uspeh je čudežen vsaj toliko kot premoč kolesarjev Skyja. Zato si kompletno ekipo zasluži že naslednje leto in ne šele leta 2020.

Solo polka

Škoda, da sta po neumnem izpadla Richie Porte in Vincenzo Nibali, ki bi dirko dodatno začinila. Kljub temu smo gledali eno najbolj epskih bitk za skupno razvrstitev v zadnjih letih, česar pa žal ne morem trditi za ostale razvrstitve.

Polom sprinterjev je Saganu omogočil, da je še bolj odskočil, in če ne bi padel v 17. etapi, bi verjetno zmagal s še očitnejšo prednostjo. Ne strinjam se, da bi morali časovno zaporo povsem sprostiti, saj bi se v tem primeru tudi fantje še preveč sprostili. Bo pa očitno morala postati bolj ohlapna ali pa bodo morali sprinterji več vložiti v trening klancev. Brez Gavirie, Groenewegna, Cavendisha, Greipla in Kittla ni od festivala sprinterjev ostalo nič, čeravno je res, da so bili zadnji trije samo številka.

Boj za pikčasto majico pa je verjetno zaprl kar Julian Alaphilippe sam. Ne samo, da je bil odločno močnejši od Barguila, ampak se je tudi vedno znašel v pravem begu in pametno popustil, če ni imel odlične priložnosti za zmago. Obe priložnosti je zagrabil z obema rokama in izpadel kot najzabavnejši kolesar na dirki. Barguil me je lani navdušil, a tokrat je dajal vtis, da pikčaste majice ne bi dobil niti, če ne bi bilo Alaphilippea – v tem primeru bi ga verjetno premagal kdo drug.

In kaj se je dogajalo z belo majico? Ne vem. Me ne zanima. Je sploh koga zanimalo? Najboljši mladi kolesar je bil v tej razvrstitvi drugi. Tako je, če dirkaš za Sky in je kapetan verjetno celo slabši. Seveda lahko zmaga tudi super domestique. Samo da je Britanec. Četudi Valižan.

Kaj si bomo še zapomnili

Grega Van Avarmaeta. Ne zato, ker je po zaslugi ekipe oblekel rumeno majico, ampak ker jo je v prvi alpski etapi obdržal. Zapomnili si bomo tudi Dana Martina, ki je domov odnesel rdečo številko najbolj borbenega kolesarja. Mislim, da je poleg Primoža Rogliča in Juliana Alaphilippea napadel največkrat in najbolj učinkovito. Osmo mesto si je priboril sam, kot član ene najmanj opaznih ekip.

Rdečo številko bi si zaslužil tudi polomljeni, a nikoli zlomljeni Lawson Craddock, a je tistim, ki dirkajo nekaj metrov za glavnino, ne podeljujejo. Američan se lahko tolaži z rdečo laterno. Na kolesu je trpel več kot štiri ure in pol dlje kot zmagovalec.

Zapomnili si bomo tudi polom ekipe Mitchelton Scott. Sprememba strategije tik pred zdajci se jim ni obrestovala. Dvomim, da bi Yates v 16. etapi premagal Alaphilippea, tudi če ne bi padel.

Pozabili ne bomo niti bizarnega poskusa šova v super kratki, 65-kilometrski 17. etapi. Seveda imamo radi kratke etape, a tokrat se ni zgodilo nič, še manj pa stampedo iz boksov po vzoru … kaj vem? Avtomobilskih dirk? Olimpijskega krosa? Rekreativnih maratonov s tisoči udeležencev? Rezultati bi bili verjetno enaki, če bi prej sto kilometrov dirkali po ravnini.

Tour ne potrebuje takšnih poskusov spektaklov. Spektakel je sam po sebi. Še nikoli nismo tako težko pričakovali naslednjega.