Dodatek - Revija BICIKEL (06)

Takšni naj si kar mislijo, da znajo voziti gorsko kolo. Veliko drugih nas sem ter tja vseeno zavije na zahtevnejše terene, in tudi če nam je vsaj približno jasno, da nismo ravno velemojstri na »traktorju «, se s tehniko vožnje ne ukvarjamo (preveč).

S tehniko vožnje gorskega kolesa je podobno kot s tehniko smučanja. Po določeni starosti se nam s pravilno izvedbo in iskanjem ravnotežij v različnih položajih ne ljubi več ukvarjati. Pa bi se morali. Gorsko kolo je namreč geometrijsko in kineziološko precej zapletena naprava, če pa je polnovzmeteno, potem še bolj. Zapleteno je v tem smislu, da ga je mogoče zares izkoristiti šele, ko dobro obvladamo vožnjo z njim.

Več veste, pravilneje ko se obnašate in bolj vešči ko ste, več terenov boste lahko prepeljali, lahkotneje se boste gibali in bolj boste uživali. Če padete denimo med smučanjem, mehka snežna podlaga v večini primerov ublaži padec, v gozdu pa ni tako. Vedno znova se nam ljubi gristi po stezah v klanec in se navduševati nad spusti v dolino, zato je skoraj nepredstavljivo, da se nas veliko nikoli zares ne poglobi v lastne sposobnosti, kaj šele, da bi obiskali katerega od tečajev, šol ali pa se z inštruktorjem odpravili v park. To je še vedno redkost, ampak
Slovenci smo (velikokrat v lastno škodo) pregovorni samouki!

Ne bom pozabil pripombe gorskokolesarskega vodiča Maca, ki je lani peljal uredništvo iz Bovca na Matajur in z njega na italijansko stran. Med pogovori o delovanju vzmetenja je poudaril, da je vzmetenje samo »add-on «, dodatek. Večino dela morajo še vedno opraviti roke in noge, za učenje prave tehnike pa je po njegovem mnenju dovolj že navadno 4-kros kolo.

Današnje obilje informacij, videoposnetkov in navodil na svetovnem spletu na klik oziroma dotik v začetku devetdesetih let seveda ni bilo dostopno. Če si dirkal takoj po osamosvojitvi, si stvari lahko izvedel samo ustno, in to od ljudi, ki so šli po informacije v tujino in jih doma prijazno razširili. Zmagovalec Dirke po Sloveniji Boris Premužič je v intervjuju poudaril, da je bila njegova generacija pravzaprav »hemendegs « generacija, že naslednji rod slovenskih profesionalnih kolesarjev pa se je že zavedal, da so špageti poleg novih načinov treninga veliko boljša prehranska izbira.

Premužiča smo obiskali pred letošnjo Dirko po Sloveniji, da bi v reviji pričarali kontrast ob 20. obletnici »slovenskega toura «. Takratni zmagovalec dirke leta 1993 je kolesaril v obdobju vzpona uporabe epa in med pogovorom se je večkrat ozrl v preteklost, v kateri bi se mu prihodnost lahko v drugačnih okoliščinah iztekla povsem drugače. Merilnikov srčnega utripa niso uporabljali, in ko ga je z Vršiča lovil Vinokurov, je Kazahstanec med padcem izgubil najnovejše čudo tehnike. Ni se pognal za Premužičem, ampak je raje poiskal števec, na katerem je kot eden prvih kolesarjev odčitaval pulz.

Danes ste lahko na cestnem in gorskem kolesu opremljeni s (sprotnimi) podatki o utripu, hitrosti, višini, naklonu, položaju, snemate prevoženo pot in jo kasneje analizirate na pametnem telefonu ali računalniku... O tem, da se kolesarski gedžeti množijo kot bakterije, sem pisal že v enem od prejšnjih uvodnikov. Nekateri so dobrodošli, drugi so nepotrebni motilci bistva. In kaj je bistvo? Bistvo je, da na gorskem kolesu ni »add-on « samo vzmetenje, kolesarji in kolesarke pozabljamo, da je dodatek kar celo kolo. Bistvo je naše telo, mašina, srce, žile in arterije, ki se iz njega prepletajo po okončinah. Bistvo je v trenutku, ko se v glavi (ne v števcu na balanci!) vžge iskra, ki požene v noge ukaz, da je treba pognati vate do neba... Mi moramo uporabljati tehniko in ne ona nas!

Ne pozabite na pravilno tehniko vožnje, ta je najpomembnejši dodatek. Spomnim se, kako smo na Ledinah na vrtu za hišo Tanje Žakelj "pumpali" njeno tekmovalno kolo in preizkušali trdoto vzmetenja in jo spraševali o nastavitvah. Pomemben je "feeling", je zamahnila z roko in pribila, da imajo najhitrejše tekmovalke v svetovnem pokalu najboljšo tehniko. Tanja je zdaj z zmago tudi uradno med najboljšimi na svetu. Za vse večne čase.



Iz tokratne vsebine junijske revije Bicikel 



Z vadbo osnovnih elementov vožnje gorskega kolesa se je moč pripraviti na nepredvidljive situacije in s pravilnim odzivom preprečiti nesrečo. Triki za vse tipe gorskih kolesarjev.

Andrea je na spustaškem kolesu kot riba v vodi, v ozadju pa se skrivajo leta trdega dela in brazgotine dokazujejo, da so padci neizogibna sestavina spusta. Z Andreo smo se zapeljali po eni izmed prog, kjer redno vadi.

Pred nami je že 20. Dirka po Sloveniji. Leta 1993 na prvi Dirki po Sloveniji je bil najboljši Boris Premužič. Takrat član Roga je kasneje oblekel majice vseh slovenskih klubov. Tekmoval je kar 24 let in se vseskozi boril z najboljšimi. 

Tretja in obenem kraljevska etapa na Dirki po Sloveniji bo kolesarje vodila čez tri kategorizirane vzpone. Vzpon prve kategorije na Livške Ravne smo prevozili v družbi Polone Batagelj. 

Večna dilema – manj hoda zadaj in učinkovitejše poganjanje ali več hoda in zabave na spustih. Cannodale verjame, da za oboje zadostuje eno kolo TRIGGER 29ER 1.

Če se solidna cestna kolesa pričnejo pri odštetem tisočaku, v srednji razred specialk vstopimo s ceno okoli dva tisoč evrov.

Pivo je zaradi osvežilnosti eden najbolj priljubljenih napitkov in že tisočletja del človekove kulture. Tudi marsikatera prihajajoča poletna kolesarska tura se bo verjetno zaključila z vrčkom ali pločevinko piva, morda dvema...  Kaj skriva v sebi priljubljena pijača?

Če je še pred časom veljalo, da so italijanski dolomiti okoli sellaronde rezervirani za cestno kolesarstvo, to dejstvo še zdaleč ne drži več. traso gorskega maratona smo odpeljali v nasprotni smeri in v rekreativnem tempu

Z vidika balance in vetra, ki se lovi v prekletih paščkih prekletega jajca od čelade, je vzpon na Pavličevo sedlo nekaj najhujšega, kar te lahko na kolesu doleti. In to na Maratonu Alpe Scott.


Vse to in še mnogo več v reviji Bicikel, že na vseh prodajnih mestih.