DOS 2008 - Mirko Zver

Minulo dogajanje v zvezi z dirko, človeka izčrpa, psihično izprazni. Napori so bili za vse – organizatorje, sodelavce, tekmovalce, člane njihovih ekip, pa tudi navijače in vse tiste, ki ste vse skupaj spremljali zgolj preko spletnih forumov iz udobnih naslanjačev, gromozanski.

A je bilo vredno. Nepredstavljivo lepo, še vedno trdim, da tudi polno čustev (čeprav se nekateri s tem ne strinjajo) in vredno doživeti. Izkušnja, ki človeka zaznamuje. Rad povem, da DOS-ovci smo in še bolj postajamo kot neka velika družina. Druži nas marsikaj. Spoznal sem mnogo čudovitih ljudi, še več ljudi je morda spoznalo mene. In, zaradi obojega mi je zelo lepo in prijetno pri srcu.

Pa ne bom zdaj o tem. Skušal bom nekoliko obnoviti dogajanje zadnjih nekaj dni, četudi tudi meni kar nekaj filma manjka. Ne tisto bistveno, pač pa nekaj drobcev, ki so morda zelo pomembni in zanimivi. Pa nič ne de.

Štejem se za korektnega in poštenega človeka, ki vedno pove, kar misli, čeprav se je to v življenju pogosto izkazalo kot netaktno. Še več. Pogosto mi je škodilo. Iz preprostega razloga. Ker vsak zase rad misli, da so le drugi slabi, da le drugi delajo napake… Ni panike, da ne bi prenašal kritik, daleč od tega. Rad jih imam. Ker mi o meni vedno povedo nekaj novega, pozitivnega izkušnje pa rad dobivam tudi od drugih ljudi. Že star pregovor pravi, da se za vsakim konjem kadi. Tudi za slabim. Le za tistim, ki se ne premika ne. Je že tako – vsak je za kaj. Nekateri so za vse, nekateri pa tudi za nič. Ne štejem se za zadnje.

Zapis bo morda dolg -  ne vem še, kako bom začel in kako zaključil. Ampak, kar bom povedal (napisal) je moje osebno mnenje, realno, brez slabih namenov in če bom koga pozabil omeniti, naj mi oprosti. Ne bo namerno. Ne bom žaljiv, niti nesramen, četudi se bo komu tako zdelo… Bom pa za svojimi besedami stal in če bo treba, bom vsakemu posebej, ki ga bo kaj dodatno zanimalo, skušal pojasniti. Morda bom včasih izzvenel nelogično, morda se bom kaj tudi ponavljal, ampak takšen sem. Pišem, ker me veseli, delam, kar rad počnem in govorim, kar mislim.

DOS EXTREME je dirka, ki jo je vredno doživeti, ne glede na to v kakšni vlogi se človek pojavlja. In, ta dirka je nekaterim pomagala, da danes nekaj so. Nekaterim v tekmovalnem smislu, nekateri so našli nove cilje, si pridobili neke nove, zlata vredne izkušnje, nekateri so nekaj naredili iz sebe. Nekateri so iz sebe naredili tisto, kar pomeni največ – ČLOVEKA.

Je pa na drugi strani precej tistih, ki so po premierni izvedbi DOS EXTREM-a v lanskem letu zavohali denar. Ki bi z nami radi sodelovali. Ki bi radi bili fotografi, sodniki, ki bi radi delali karkoli v zvezi z dirko, da bi si ustvarili nek imidž, ki bi se radi sončili v senci, ki bi radi iz organizatorjev potegnili nek denar… Kako bolno. In, zmotno. Najbrž si ne morete predstavljati koliko napora je potrebno, da se taka dirka sploh pripravi. In uspešno zaključi. Koliko je prej, vmes in tudi potem sivih las, neprespanih noči, dolgih pogovorov in pregovarjanj, da vse skupaj gre, da se poravnajo vsi računi in da je potem na koncu OO DOS EXTREME (beri:ŠKD Notranjc) spet na ničli.

Kaj želim povedati?

Da je to dirka in prireditev, ki je morda celo nacionalnega pomena in da bo tekla, kot teče, če se bo zanjo delalo s srcem in dušo in ne zaradi nekih koristi. Tako, kot delamo mi: Andrej, Gogi, Tomica, Edo, Dare, Jure, Petra. Pa Mare, pa Grega Volk, moja malenkost. Marko Kaluža in njegova soproga, ki po Sloveniji razvaža opremo za časovne kontrole… Malo nas je. A smo srčni. In za moje sodelavce lahko rečem, da so LJUDJE. Z veliko začetnico. Vredni vsega spoštovanja!

Pa ljudje na časovnih kontrolah: Jernej Urbančič, Mitja Franjkovič, David Natlačen, Patrik Rot, David Berginc, Andrej Novak, Boštjan Brglez, Branko in David Kaloh, Franc Kovač, Ludvik Penhofer, Jani Lipič, Jaka Rihtarič, Dušan Vodlan, Drago Petakovič, Miha Jernejčič, Bojan Lozar, Tine Ferfila. In vsi njihovi pomočniki…

Pa sodniki Marjan Bajc, Tina Požar, Milan Simčič, Marjan Bobek, Peter Kovač, Stojan Spetič, Darko Dajčman, Franc Koenig, karel Klaus Babič, Damjan Mežnar, Jani Kandare, Luka Valenčič, Nina Kenda….

Osebe, ki jim kapo dol, kot radi rečemo. Ki so se pripravljeni odreči nekaj dnem lastnega življenja in ga podrediti dirki. Za majico, kapico… Niti ne za sok in sendvič. In, ki so, kot mi je dejal Boštjan Brglez, ponosni na to, da so del tako veličastne prireditve. Ki ni bila in najbrž tudi nikoli ne bo komercialnega pomena. Zato mi gre pa jako mnogo na k…c, ko se pojavi nekdo, ki bi za drobno uslugo rad 300 EUR, pa spet drugi, ki bi sicer rad zapel slovensko himno pa hkrati v žep pobasal kakšen tisočak ali celo več (govorim v EUR)… Ker bi nekdo rad nekaj tisočakov, da bi o DOS-o posnel (amaterski) film. Ker… Mnogo je tega. Tudi med tekmovalci so nekateri, ki bi radi izkoriščali. Bi startali in ne plačali startnine. Ker so zvezde. Ker najbrž ne znajo ceniti dosežkov »majhnih« kolesarjev. Do včeraj anonimnih športnih navdušencev, z velikim srcem, ki se na progi DOS borijo zase, za lastno »preživetje«, ki nimajo takega suporta, kot mnogi drugi, ki nimajo izkušenj… Ampak, ti, mali junaki, so zame veliki zmagovalci. Resnično. ZMAGOVALCI! Tudi tisti, ki niso dosegli cilja, četudi so si tega srčno želeli.

Miran Stanovnik, ki je fejst dec, pa karkoli drugi mislili o njemu, je po DOS-u dejal, da na tej dirki fantje postajajo možje! Močna izjava, ki marsikaj pove. A je Miran hkrati dodal, da se dirke kot tekmovalec ne bo več udeležil. Ker je preveč naporna. Za psiho, ne za telo.

Ne morem mimo izjave enega tekmovalcev, pravzaprav izjave vodje njegove spremljevalne ekipe, po letošnji dirki, ki mi je dejal, da bo njegov varovanec na naslednjem DOS-u startal le, če mu bomo organizatorji plačali (?). Ker je bojda nagradni sklad prenizek za vložen napor. Ma, kako butasta izjava! Zame že. Kot, da tale človek ne ve ali ne upa na glas povedati, da se je glas o njem po domovini razširil (tudi) po zaslugi DOS-a! Da je na račun DOS-a postal mnogo bolj prepoznaven, da lažje pride do sponzorjev? Da je tudi »pod roko«, ob izplačilu denarne nagrade, od človeka, ki je nad njim navdušen, prejel še nekaj 100 EUR… Lani. In, da ga isti človek dandanašnji tudi uradno sponzorira!

Saj. Denarni sklad. Pa dilema o tem, kdo je več vreden. Ženska, moški… In, zakaj. Z vsem dolžnim spoštovanjem do enih ali drugih, tako pač je bilo. Lani in letos. Ali bo tudi naslednjič tako, ne vem. Priznam – rad imam ženske. Nisem še srečal moškega, ki bi me tako navdušil ali bil tako lep, da bi ga imel rad, tako kot imam rad ženske. Ampak (spet zgolj moje mnenje!), da kljub vsej enakopravnosti, žal, pač nismo enaki. Za kar nismo krivi mi, organizatorji. Četudi smo tudi v našem organizacijskem odboru v večini fantje, možje, moški… Družbena klima je (pač) še vedno takšna. Osebno menim, da drži trditev, da je zmagovalec pač zmagovalec. Ne glede na konkurenco. Ki je bolj ali manj številčna. Ampak… Vseeno… A ne bom razpredal o tem. Tudi v intervjuju, ki sem ga imel med dirko na Valu 202, me je vrla novinarka »zbodla« na to temo. Pa ji nisem mogel odgovoriti nič drugače, kot tukaj. Napol… Zagotovo pa bo na naslednji izvedbi DOS EXTREME drugače. Tudi z nagradnim skladom.

Zakaj dirka ni medijsko bolj predstavljena? Ker se pritiska na medije pač ne da izvajati. Ker jaz, ali kdorkoli drug iz organizacijskega odbora pač nimamo pravice ali možnosti nareka medijem, kaj in kako naj počnejo. Jebi ga – je že tako, da je v SLO več napisanega o nogometu v 3. slovenski ligi, ali o čem drugem, kar se dogaja nekje bogu za hrbtom, kot pa o DOS EXTREME-u. Žal, kot že rečeno. Ampak, premika se na bolje in letos ni bilo tako slabo, kot pravi Grampy (Bicikel.com). Dirka se je oglaševala v Poletu, Ekipi, Žurnalu24, na Info TV, na mnogoterih radijskih postajah… Borimo se. Danes, jutri, pojutrišnjem… Ni vrag, da ne bi napredovali. Bomo. Prav iz razloga slabega medijskega zanimanja, smo najeli avstrijsko filmsko ekipo, ki je letos posnela celotno dogajanje. In, vrla fanta, ki sta noč in dan bila na terenu, sta padla v igro. Naša sta. DOS-ovca. Navdušena nad vsem! Lahko vam po tihem povem… Že propagandni filmček, dolžine pičlih 11 minut, je bomba! Kakšen bo končni izdelek, si niti predstavljati ne morete! Zagotavljam vam, da si boste film vrteli še pa še…

Ampak, naj se vrnem na dirko. Prihodi tekmovalcev v Postojno, nastanitve, novinarska konferenca… Gala večerja. Ki morda ni bila tako gala, kot so nekateri pričakovali. Pa vseeno zabavna, prijetna. Ko so se mnogi po dolgem času spet srečali in si imeli mnogo povedati. Tekmovalci, naši kolesarji, so se kar hitro pobrali na počitek, nekateri so (smo) pač vztrajali nekaj dlje. Tudi napili smo se ga. Ja, pa kaj. Morda iz treme pred naslednjim dnem, za trenutek pozabe. Nekaj nas, organizatorjev, pa nekaj članov iz ekip nekaterih kolesarjev. Do četrte ure zjutraj. Nismo se valjali po tleh, nismo kozlali ali počeli drugih neumnosti. Le zabavali smo se, pili, prepevali, bili polni humorja… Zadnja priložnost pred dnevi garanja. Spada zraven.

Hiter spanec, dolg dve urici, »vstajenje«, pa odhod na tehnične preglede vozil in koles. Večina tekmovalcev je bila dobro pripravljena in smo hitro opravili. Nekateri, manj izkušeni, so imeli nekaj več težav, ampak, šlo je. Zagodla nam je le tehnika. No, ja. Pravzaprav človek, ki je napak pripravil priključne kable za sledilne naprave v spremljevalnih vozil. Ampak, smo preko dneva tudi to rešili in satelitsko sledenje vozil na naši spletni strani se je izkazalo kot zadetek v polno. Ki je vsem navijačem stalno omogočalo vpogled o tem, kje se posamezni kolesarji nahajajo. Po dirki mi je eden od tekmovalcev pravil, kako zelo je bil osamljen nekje v Prekmurju, pozno ponoči, a je ob cesti v vasi stala drobna in priletna ženička, mu mahala in ga spodbujala: »Dajmo, Janez!« Čudil se je, kako in od kod, za vraga, ga ženska sploh pozna. Očitno tudi naše none, ome in stare mame spremljajo internet. Navijači so sploh poglavje zase. Polna Slovenija jih je bila. Ob vseh mogočih in nemogočih urah. Na cesti, na oknih, na kolesih… Tudi nekaj video-kamer, ki smo jih nekaterim kolesarjem montirali v vozila in so omogočale spremljanje dirke v živo, so se čudovito izkazale. In bodo drugo letos najbrž v vseh vozilih.
Vse tri kolesarske dame, DOS-ovke Ajdo, Tjašo in Hanko, so vrli Prekmurci na časovni kontroli v Moravskih Toplicah obdarili z rdečimi nageljni. Spet drugi so kolesarje povabili na malico, kozarček rujnega, pivičko… Eden kolesarjev, ki je meni najbolj simpatičen, se je bojda med tekmo udeležil celo enih treh piknikov in vaških veselic… Ker je tam, v tistih krajih doma njegova žlahta. In ker se žlahto spodobi obiskati, če si že ravno tam nekje. A je fant dirko zmogel v regularnem roku, da ne bo dvomov. Res je bilo zelo navijaško. Prijatelj Primož mi je dejal, da je bila prva noč na Notranjskem zelo nogometna…In, da bi, če bi imel srce, zajokal. Pa ni. Pa ima srce. Celo zelo veliko.

Večerni start je bil vrhunski spektakel. Množica, reflektorji, vzdušje… Marsikateremu tekmovalcu so se na odru tresle noge. Od vsega po malem. A so kot po tekočem traku skozi množico gledalcev na kolesih zapuščali Postojno in izginjali v prvi noči tekme, ki je za nekatere trajala razmeroma kratkih 40 ur, za druge pa dolgih 69 ur.

Sodniško smo se letos okrepili. A naše taktike dela ne bom razlagal. Vsa pravila so bila usmerjena le v to, da dosežemo čim večjo varnost tekmovalcev, saj smo si vsi pobožno želeli le to, da vsi pridejo na cilj živi in zdravi. A vsaka pravila so najbrž tudi za to, da se kršijo. In kršitev pravil je bilo kar nekaj. Že kmalu po startu. Kar smo takoj sankcionirali s časovnimi pribitki, z namenom, da dosežemo zadovoljiv red na progi. Mislim, da smo bili kar uspešni, četudi se vsega ne da videti, vseh drobnih trikov odkriti in zagotoviti tega, da bi bilo vse pošteno. Ker ni bilo. Pojavljajo se dvomi, da so se nekateri tekmovalci prevažali v kombijih in avtodomovih. Potem pa tik pred ciljem sprintali kot na kronometrskih dirkah. Spet drugi so sekali bližnjice. Bili nešportni do konkurentovih ekip… Vsega je bilo. Nekateri prekrški pač niso bili dovolj dokazani, da bi lahko ukrepali, ampak, če se danes nekdo, kdorkoli že,  hvali z medaljo, ki si jo je pridobil na goljufiv in nepošten način, že ni pravi športnik. In lahko ga je sram. In ga na naši dirki ne želim več. Itak. Mater, res me razjezi, če nekdo nekomu, ki se valja po tleh v krčih, zaploska in kriči: »Bravo, eden manj v tekmi! Ne bomo zadnji!« Ali pa, ko nekdo mladeniču, ki se je prvič podal na progo prav nesramno kriči, da itak ne bo zvozil, ker je še zelenec in nima pojma. Pa še primer, ko sta se med seboj zmerjala »cestak« in gorski kolesar. Jao, tuga!

Nekateri drugi so bili užaljeni, ko so jim sodniki izrekli opozorilo ali kazen, ker vztrajno trdijo, da očitanega niso počeli. Zakaj, za vraga, kot vodja sodnikov naj ne verjamem ljudem, ki sodelujejo z menoj? Zakaj naj bi nek sodnik imel motiv nekoga kaznovati kar tako, brez veze? Ne zdrži. Svojim fantom verjamem, nekaterim tekmovalcem pač ne. A je slednjih, na srečo, zelo malo.

Do nesreč je, kljub vsemu, prihajalo. Žal. A brez hujših posledic. Enega kolesarja je zbil član njegove ekipe s spremljevalnim vozilom. Ker je za volanom zaspal. Kolesar jo je odnesel brez posledic, uničeno je bilo le njegovo kolo, a je bil ob dogodku tekmovalec tako pretresen, da ni več želel nadaljevati. Se dogaja. Francoz Velez ni imel nesreče, kot se je govorilo. Drži pa, da je imelo lažjo prometno nesrečo, nekje pri Ptuju, eno od vozil iz njegovega spremstva. Sopotnik v vozilu se je udaril v glavo, bil nekaj časa na opazovanju v bolnišnici na Ptuju, Velez pa se je ta čas, brez spremstva, kar nekaj časa potikal sam po Ptuju in okolici. Konec koncev se je potem, skupaj z ekipo, odločil za odstop, a hkrati zagotovil, da drugo leto spet pride in v Slovenijo pripelje še kakšnega močnih francoskih ekstremnih kolesarjev.

A niso se dogajale le nesreče. Kar nekaj odstopov je bilo zaradi zdravstvenih težav. Uroš Stoklas je imel težave s krči že pred Kubedom, dokončno pa je odnehal v Lokavcu. Pravijo, da je zbolel. Italijan Biasiolo je (kot v zadnjih letih zelo pogosto) odstopil zaradi nesporazumov z ekipo. Kar nekaj kolesarjev je odstopilo zaradi izčrpanosti. Tudi ena od favoritov, Kos in Luznar. Mladega Celjana, Nejca Ergliča, so njegovi menda preveč priganjali. In je v preveliki želji pregorel. Američan in Anglež, zgleda, nista bila dovolj pripravljena. Svojevrstno odisejado je preživljal Erik Rosenstein, ki je bil vrhunsko pripravljen na dirko, a je imel na Šentilju hude probleme s kolenom. V dogovoru z mano, so ga njegovi odpeljali v ljubljanski klinični center, kjer so zdravniki ugotovili, da je s kolenom vse OK. Le »material« je postal nekoliko preutrujen.  Dobil je injekcijo, zdravniško soglasje, nakar se je vrnil na Šentilj, z dirko nadaljeval in jo uspešno zaključil. Dosežek, vreden omembe. Marko Fon je vozil solidno. A mu je po 1000 prevoženih kilometrih počila mišica. Konec dirke, obisk novomeške bolnice…  Škoda. Vmes se je dogajalo še marsikaj -
Tudi zlobnih neresnic in polresnic je bilo mnogo. Da je Tjaša Rutar končala v bolnišnici, na infuziji… Ne drži, a kdor si je to izmislil, je pripravil mnogo nepotrebnega gorja in skrbi njenim staršem, znancem, prijateljem, tudi nam, organizatorjem.

Proga je bila letos še bolj zahtevna kot lani. Res. Daljša, z nekaj novimi vzponi, a najbrž ne drži, kar so nekateri trdili. Da je pretežka. Zmoglo jo je 33 tekmovalcev, tudi vse tri nastopajoče kolesarke. Je pač dirka, ki že v naslovu ima pridevnik »extremno«. Torej, res najbrž ni primerna za vsakega malo boljšega rekreativca. Ampak, da Zverček prav uživa, ko pripravlja progo, je trditev, ki je izvita iz trte. Kdo pa lahko trdi, da sem mazohist, ki uživa, ko gleda kolesarje, kako se mučijo? Pa ja. Nikdar vsem vse ne bo prav. To je jasno. Če sem progo lani speljal skozi nekatera mesta, je bilo precej kritik na račun gostega prometa. Če sem se lani izognil Prekmurju, so me Prekmurci hoteli pregristi na pol… In še je tega. Proga je pač proga. Če jo gledaš s stališča spoznavanja domovine, je čudovita. Marsikdo od kolesarjev in spremljevalcev  do dirke za nekatere kraje niti slišal še ni, zdaj pa jih pozna. In si jih je zapomnil kot kraje, vredne ponovnega obiska. Nekaj časa sem bil v skrbeh za svoje zdravje, ker so me nekateri na cilju kar grdo gledali, drugi pa so me nasmejali. Posebej iz ekipe Mitje Smrekarja, ko so me vprašali, če sem progo res speljal po vseh hribih, ki imajo asfalt. Najbrž ne. So še rezerve. Se šalim. Proga bo tudi v prihodnjih letih ostala nespremenjena, kljub željam nekaterih, da bi tukaj tekla tam in tam nekje drugje.

O tekmovalcih letos ne bom pisaril prav na široko. Vsak je doživljal svojo zgodbo in teh je preveč, da bi jih podrobno predstavil. Jih bodo že sami in to tistim, ki jim bodo želeli. Na kratko pa vendarle nekaj besed.

Pozitivno je letos presenetila Tjaša Rutar, a le nepoznavalce. Vanjo sem verjel že lani, a je nisem uspel prepričati v sodelovanje. Letos se je odločila sama in tudi mnogim moškim kolegom dala vetra. Velik potencial, če bo le našla dovolj motiva za prihodnje ponovitve. Ajda Opeka je vozila tako, kot lani. Kaj reči dekletu, ki na cilju pove, da je celo pot uživala? Drugi pa trpeli. Čehinja Hanka Ebertova je (na pogled) delovala mnogo bolj močna, kar pa ni bilo dovolj, da bi resno ogrozila domačinki. Nasprotno, le veliki vztrajnosti se mora zahvaliti, da je sploh prišla do cilja. Uničena, a srečna.

V moški konkurenci na vrhu ni bilo veliko novega. Suvereni Robič. A mu je letos kar dobro dihal za vrat Avstrijec Strasser, ki trdi, da bo nekoč Jureta tudi premagal. Odličen dečko je, prijazen, nasmejan, a na progi deluje podobno kot Jure. Samozavestno, agresivno, na moč. Res je pravi Juretov naslednik. Marko Baloh je imel letos obilo smole z zdravjem in poškodbami, a je nekako uspešno prevozil progo, morda celo bolje, kot je pričakoval. Tujci so bili pred dirko itak velika neznanka, a sta se Ratschob in Dengler izkazala kot dobra tekmovalca. Pozitivno je, z odlično vožnjo, presenetil mladi Gregor Primc, njemu ob bok tudi Franci Horvat, stari motorist, Miran Stanovnik pa je dokazal, da mu tudi na kolesu ne gre slabo. Miran Modic, ki ga je lani v pripravah na DOS zbil neprevidni avtomobilist, je letos dokazal, da je iz pravega testa. »Stari mački«, Drofenik, Župec, Hasemali, Perčič in Smrekar so rutinirano odpeljali, kar so si zastavili, ostali pa so, v večini, dosegli tisto, česar so si želeli. Preživeti DOS EXTREME! Uspelo je Luki Černuta, mojemu poklicnemu kolegu, za katerega sem potiho navijal, ker je dober športnik, triatlonec. Evgen Vižintin se je med dirko skregal s celotno ekipo… Raztrgali bi ga zaradi njegovih muh, a so le prišli na cilj. Uspešno. Živi in zdravi. Brez polomljenih reber, izbitih zob ali kaj podobnega.

Dušan Vodlan, ki ima za seboj mnoge kolesarske dosežke, tokrat ni zmogel. Ker je preveč zaostajal na časovne kontrole, smo ga izločili iz tekmovanja, a je vztrajal na progi, dokler je lahko. Prevozil je okrog 650 kilometrov, nakar si je moral priznati, da je dovolj. Da se z glavo skozi zid ne da, si lep čas ni hotel priznati Mitja Orel. Poročila s proge so bila, da že halucinira. Njegovi fantje, ki so skrbeli zanj, so ga poslali počivat, a v nadaljevanju ni zneslo. Ni bil več sposoben trezne presoje, kar pa je na cesti hudo nevarno. Mitja, še bodo priložnosti tudi zate, brez skrbi.

Posebne vrste junak pa je bil zame Slovak, Martin Kerekes. Skromen fant, res. Revček. Pa ne mislim revček v kolesarskem smislu. Ne, resnično revež. Brez prave opreme, z napol strganimi hlačami, brez ekipe (ne čisto tako, a bom pojasnil), pa je zmogel. Večkrat je krepko zalutal na progi, pa se vračal s kolesom (!), ob postankih si je sam mazal pašteto na kruh, pa kuhal in pripravljal obroke tudi za svoje spremljevalce, ki očitno sploh niso vedeli, kaj naj počnejo. Bili so z enim vozilom, Škodo… Res skromna ekipa. A je Martin na cilju iskreno povedal, da je bil hudo presenečen nad organizacijo, dirke, nad tem, da je Slovenija kolesarska dežela, da so ga spodbujali prav povsod… Zlato bitje. In, kar na jok mi še šlo, ko je nekako izgubljen sedel na stopnicah na cilju, v starih, znucanih nogavicah… Smo mu potem zrihtali sobo, da se je malček uredil, pa v savno in na masažo smo ga poslali. In še župan Horjula mu je kasneje vtaknil v žep nekaj drobiža. Vsa čast mu! Sem pa ob vsem tem dogajanju dobil idejo, da bo treba pripraviti neko nagrado za neke vrste »posebne dosežke«, po izboru ekip, tekmovalcev, organizatorjev. Drugo leto.

Štab dirke je funkcioniral praktično brez napake. Kljub hudim naporom, neprespanosti, stalnemu oglašanju na telefone, skrbi za to, da je vse teklo kot mora, je bilo tudi za humor, vsaj občasno, še vedno dovolj priložnosti. Le obiskovalci štabnih prostorov so nekaj vihali nosove... A, zakaj? Ker so jih prevevale neke čudne vonjave… Za katere smo prvi dan celo sami mislili, da je res le vonj gnojnice z bližnjega polja… A smo bili mi tisti, ki smo smrdeli kot prasci. Ker tudi za umivanje ni bilo veliko časa. Pa brez zamer, tako je bilo. Ker so tekmovalci prihajali v cilj drug za drugim. Ker je bilo treba vsakega lepo sprejeti, ker to in ono…

Očitek, da naš direktor, Andrej, nekaterih tekmovalcev ni osebno pričakal na cilju, ima svoje opravičilo. Ker je bil letos direktor dirke na terenu, ob tekmovalcih. Četudi se hudo rad fotografira in kot pravi njegova partnerica, tudi hudo rad poljublja… Komur ni čestital letos, mu bo pač drugo leto, kogar ni poljubil tokrat, ga bo pa drugič! Še ima energije, brez skrbi.

Dirka je torej trajala 69 ur. Kako malo se to sliši! En, dva, tri… pa je konec. Pa so bile tiste ure hudo, hudo dolge in hkrati hudo naporne. Za vse. Ampak, ko se je enkrat pričela slovesna razglasitev rezultatov, so napetosti počasi začele popuščati, ljudje so postajali vse bolj sproščeni, veseli, srečni in zadovoljni. Ko nam jo je ob pričetku predvajanja slovenske himne zagodla tehnika, je nastalo nekaj mučnih trenutkov tišine… A so člani ekipe domačina Francija Horvata takoj poprijeli in le nekaj trenutkov je trajalo, da je iz tisočih grl pred odrom zadonela Zdravljica, kot bi jo še želel slišati! Še zdajle se mi ob spominu na tisti trenutek iskrenosti in ponosa, naježi koža in še kaj!

Zastor je padel. Dirke je bilo konec. Obiskovalci so se počasi razšli. Nekateri moji sodelavci so se lotili pospravljanja odra, opreme, transparentov. Brez mene. Ki sem odšel domov in padel v posteljo. Umazan, smrdeč, a srečen in zadovoljen.

Zdajle je ura 5. Zjutraj. In, končno tudi meni pada zastor čez oči. Spat grem.

Če mi je uspelo pričarati vam nekaj trenutkov doživljanja letošnjega DOS EXTREME 2008, me veseli. Če ne, tudi prav. Boste pač imeli lastno priložnost doživljanja vsega tega – na DOS EXTREME 2009!

Mirko Zver