Eddy Merckx Classic: bili smo na maratonu desetih jezer

Gričevje okoli Salzburga in na južnem Bavarskem cestnim kolesarjem ponuja mnogo več kot si morda mislite, če na kolesarske dopuste vsakič znova odpotujete med alpske prelaze. V to smo se prepričali že na petkovi sproščujoči turi s treking kolesi iz Salzburga na obronke bavarskih gričev in nazaj. V soboto in nedeljo pa smo odpotovali v majhen letoviški kraj Fuschl am See ob jezeru Fuschl, ki je od središča Salzburga oddaljen kakšne pol ure. Maraton Eddy Merckx Classic so tam letos pripravili prvič, zato so bile noe tudi trase vseh treh maratonskih prog: 63-, 106- in 169-kilometrske. Že dan prej pa so organizatorji pripravili VIP vožnjo z Eddyjem Merckxom, ki je letos junija praznoval 70. rojstni dan.

Domov sem prišel s podpisom Eddja Merckxa
Dogodke za zelo pomembne osebe v tujini razumejo nekoliko drugače kot pri nas: domneva se, da imajo zelo pomembne osebe tudi zelo veliko denarja, zato so za udeležbo pripravljene plačati več, ne pa dobiti vstopnic za brezplačno promocijo samih sebe. Tako je okroglih sto udeležencev 39-kilometrske sproščujoče vožnje po 200 evrov prispevalo za Red Bullovo dobrodelno fundacijo Wings for Life (mimogrede: sedež podjetja Red Bull stoji le nekaj kilometrov od Fuschla).

Zbrali so torej 20.000 evrov, v zahvalo pa je vsak dobil kolesarsko majico s podpisom Eddyja Merckxa in edinstveno priložnost, da je lahko po lepi trasi skozi ostro urezano sotesko Almbach kolesaril v skupini z najuspešnejšim kolesarjem vseh časov. Tempo je bil zmeren, za aktivacijo pred prihajajočim maratonom morda celo preveč, toda Kanibal je že naslednji dan na srednje dolgi preizkušnji dokazal, da se še vedno zna peljati precej hitro.

Izvrstna organizacija
Na vseh treh razdaljah je maraton končalo več kot 1000 udeležencev, v prihodnje pa si želijo v regijo Fuschlsee – Salzkammergut na dan maratona privabiti do 2000 kolesarjev – ne pa tudi več, saj bi, tako pravijo, v tem primeru trpela kakovost prireditve. In ta je bila organizirana na zelo visoki ravni, tako da so bili zadovoljni vsi, od tekmovalno nastrojenih, zmagovalec je 169-kilometrsko progo s skoraj 2500 metri višinske razlike prevozil s povprečno hitrostjo okoli 37 km/h!, pa do počasnejših, ki so iz zadnjih boksov štartali kasneje in med vožnjo uživali v krasnih razgledih na gričevnato pokrajino, deseterico jezer in celo na mestno središče Salzburga. Trasa najdaljše preizkušnje se je namreč skoraj dotaknila mesta, je pa res, da sem se tam spuščal krepko čez 60 km/h.

Prijavna služba je v soboto delovala izvrstno in težav nisem imel niti zaradi želje po zamenjavi startnega bloka iz počasnejšega v najhitrejšega. Preprosto sem razložil, da se počutim močnejšega kot sem mislil ob prijavi in da že imam izkušnje s tekmovanj. Osebno me je nekoliko skrbela le razporeditev okrepčevalnic na progi, saj o tem nismo dobili nobenih informacij. Navsezadnje nisem bil niti lačen niti žejen. Na dolgi trasi so na dveh okrepčevalnicah delili bidone z izotoničnim napitkom, na dveh pa skoraj kar srce poželi, tudi energijske gele. Pri tem se ni bilo treba niti ustaviti, saj so – vsaj hitrejšim – vse podajali v roke.

Varljiv višinski diagram
Ob osmih zjutraj je že počilo, kar pomeni, da smo iz Salzburga krenili že ob 6.30, procedura pred startom pa je bila kar bliskovita. Ob brnenju trenažerjev sem si mislil svoje, toda približno minuto čez osmo uro mi je bilo na strmem vzponu že jasno, da ideja ni bila tako slaba, če si želel ostati v stiku z najhitrejšimi. Startal sem iz zadnje tretjine startnega bloka, kar je pomenilo, da ob trenutni povprečni formi nisem imel niti najmanjše možnosti za preboj med prve – ki jih tako ali tako ne bi mogel držati. Izbira trase z začetnim vzponom je seveda pametna. Tako se že v prvih kilometrih formirajo manjše skupine in že na prvem spustu, kjer je tudi v dolgih, širokih, skoraj 180-stopinjskih ovinkih letelo 50 do 60 km/h, ni bilo nobenih neprijetnih situacij. Skupine so se verjetno dokončno formirale na naslednjem vzponu, ki je sledil po nekaj hitrih ravninskih kilometrih. Potem je šlo v naši skupini po stari rekreativni logiki, ki je osebno ne razumem najbolje. Gre za prostovoljno izčrpavanje posameznikov v ospredju, namesto da bi redno menjali in z manj truda složno vozili hitreje.

Z izjemo s peskom posute ceste v soteski, ki sem jo poznal že od prejšnjega dne, na traso nimam absolutno nobenih pripomb, kot tudi ne na to, da smo kolesarili pri odprtem prometu. Vozniki so bili strpni, poleg tega pa je bilo prometa v nedeljo izredno malo. Veliko smo sicer kolesarili po glavnih cestah, a tudi če se boste sami podali po sledeh GPS, ki jih najdete tukaj, naj vas to ne skrbi, saj so ob cestah večinoma ločene, široke, asfaltirane kolesarske steze. Ceste na spustih so odlične in omogočajo hitrosti tudi do 90 km/h  Vzponi pa so ob ogledu profila videti kratki, a na Rahuenb ühel se dvignemo na 940 m nadmorske višine, kar pomeni skoraj 400 metrov vzpona v kosu, kar pošteno pa smo trpeli tudi na krajših klancih. Še posebej na zadnjem, sicer položnem, a po 165 kilometrih prav nič nedolžnem klancu.

Enajsterica s slovenskim potnim listom
Vsega skupaj je letos na vseh treh razdaljah kolesarilo enajst Slovencev in lepo bi bilo videti, če bi nas bilo prihodnje leto več. Najdaljša trasa je namreč izjemen izziv, kakršnega v Sloveniji, kdor hoče biti hiter pa ve, da maratoni s krajšimi klanci niso nič lažji od preizkušenj v Alpah. Več o maratonu izveste na spletni strani www.eddy-merckx-classic.com.