Elegija za TRIM stezo...

Obledeli in zarjaveli znaki z animiranimi vajami, ki se komaj kje še držijo debel dreves, so pravzaprav edini indikator, da se je nekoč po naravnih potkah vila dobro načrtovana in s telovadnimi objekti opremljena trimsteza. In medtem, ko so mestni veljaki obljubljali raznorazne posodobitve in ureditve, se je pravzaprav zgodilo to, k čemur se očitno nagibamo kot moderna potrošniška družba, ki dere v šoping centre: zrasel je en sam kompleks vadbenih objektov, ki se nahaja nad Tivolskim gradom, ki je še najbolj podoben fitness centru na prostem.

Nekdanje izhodišče trimsteze v Mostecu je danes opustošeno pokopališče dreves

 
Vse dobro in prav, in vsekakor pozdravljam kakršenkoli doprinos k potencialni “fiskulturi” ter sredstvom, ki to omogočajo, a obenem se nikakor ne morem sprijazniti z dejstvom, da je celotna trimsteza na Rožniku postala pravzaprav “centralizirana”. Mar se nismo v ideji demokratične družbe zedinili okoli tega, da si želimo pestrosti, različnih možnosti in opcij, ter svobodne izbire, če uporabim – v zadnjem času zlasti aktualen - nekoliko političen vokabular. A vendar nam dajo točno to: eno samo “vrhovno in vsemogočno” rešitev. No, malce šale skozi tole alegorijo, pa vendar sem prepričan, da prepoznate vzvode, o katerih govorim.
Konec je torej romantičnega tekanja po potkah, kjer smo se vsakih nekaj deset minut lahko ustavili, pogled usmerili proti tabli z vajami in sledili navodilom. Ti nemi osebni trenerji na slikah so nas motivirali vsakič znova in ni ga lepšega, kot če po dvajsetih minutah teka na rame zavihtiš lesen hlod, ter se spustiš v nekaj predklonov, nato pa narediš še deset počepov in stečeš naprej. Nato se ustaviš pri naslednji vaji, sedeš na deblo, noge zatakneš za drugega in narediš serijo petdesetih trebušnjakov. Pa greš zopet naprej, pritečeš do drogov za dviganje in narediš deset ves v zgibu, … in tako dalje.
 
Na koncu takšnega teka je skorajda ni mišice v telesu, ki je ne bi vsaj za hip aktivirali in ji naložili nekaj dela, pri čemer pa je najlepše to, da je vezivo vsega - tek. Nikoli se zares ne shladiš, ker postanki trajajo največ nekaj kratkih minut, vmes pa si “tekaške mišice” nekoliko opomorejo za nadaljne premagovanje rožniških korenin.

Skoraj 3m visok vadbeni objekt, ki izgleda - bolj kot rekreativcem - namenjen vojaškim specialcem

No, zdaj pritečete do novozgrajenega kolosa, do katerega ste se ravno segreli, ter pričnete z vajami. Od ene do druge, in če si želite biti pri tem konsistentni (biti morate tudi zelo iznajdljivi, saj nekatere vaje nikakor niso jasne same po sebi), boste na koncu na 200 kvadratnih metrih – sicer še vedno lepega gozda – porabili več kot dvajset minut. Koliko energije vam potem še ostane za tek, veste sami, a zagotovo bistveno manj, kot če bi vse te vaje opravljali sproti, s kreativno zamišljenimi postanki.

Bruna, namenjena sonožnemu preskakovanju, so več kot 150 cm od tal in so očitno namenjena velikanom.

Vem, da je naslednja opazka subjektivne narave, a potem so tu še drugi uporabniki vadil, pred katerimi se v naravi zdi nekoliko manj “naravno” raztegovati se in vaditi, kot pa v fitness studijih (podzavestno imamo navlkjub relativni neomejenosti prostora na prostem, ravno zaradi tega nekoliko bolj utesnjujoč občutek), in tako dobesedno odrdramo skozi vse vaje, vmes pa – namesto, da bi pozabili na okolico in se sprostili – nenehno pogledujemo druge. Na sončni vikend se ti tako utegne zgoditi, da pritečeš na “objekt” in je tam tudi do trideset ljudi…

Eno redkih izvirnih orodij, ki ga spremlja tudi ohranjena tabla

 
Seveda pa moramo biti tudi objektivni in razumeti ozadje tragedije – kot jo imenujem sam – rožniške trimsteze. Pravzaprav treh različnih, ki so se včasih prepletale med seboj: prva je Marija Vera, ki je imela izhodišče nad Čadom in Rožno dolino, potem je bila Šišenska, pa tista, ki je imela izhodišče v Mostecu.
Ko so leta 2009 predstavili projekt Zavoda Tivoli za obnovitev trimstez na Rožniku, je postalo jasno, da s sedajšnjo zakonodajo enostavno ne bo mogoče obnoviti vseh. Razlog je dokaj preprost: lastništvo parcel, po katerih je nekdaj tekla trimsteza in kjer so bila nameščena vadila! Samo na trimstezi v Mostecu ima več kot 30 lastnikov v lasti 64 parcel, od katerih jih je le pet v lasti Mestne občine Ljubljana.
 
Marko Kolenc, tedanji načelnik Oddelka za šport MOL-a, je pojasnil:
“Vzrok za slabo vzdrževanje je v tem, da je bila večina naprav v začetku postavljena na zasebnih zemljiščih. Sedaj smo morali kar nekaj teh naprav fizično umakniti, saj jih lastniki niso več dovolili, kar vidim kot velik korak nazaj!”

Temelji stebrov, kjer so nekoč stali drogovi za dvigovanje telesa in vadbo vese v zgibu

No, pisalo se je leto 1974, ko je bila 26. septembra slavnostno odprta prva TRIM steza v Tivoliju,  in ko teh težav zagotovo ni bilo, v Sloveniji pa je bilo že okoli 50 podobnih, opremljenih rekreacijskih stez. V duhu tedanjega “bratstva in enotnosti” smo lahko le z odobravanjem pozdravljali takšen projekt, za katerim sta stali največji telovadni društvi v Ljubljani – Partizan in Olimpija. Danes so žal – kot pri mnogih drugih resorjih – v ospredju zasebniki, lastniki z osebnimi interesi.
 
Jep, tudi Rožnik ni samo del Ljubljane, ampak je v veliki meri zasebna lastnina in od tod tudi glavni problem vzdrževanja in posledičnega konca trimsteze.

t.i. lastniki parcel, ki ne dovolijo orodij "na svoji zemlji" očitno tudi zelo slabo skrbijo za svoj gozd

 
Ko smo bili paglavci v osnovni šoli, so nas peljali na športni dan na Rožnik, dobili smo vsak svoj TRIM kartonček, v katerega smo vpisovali dosežene rezultate in tekmovali, kdo bo naredil več sklec ali trebušnjakov, vmes pa smo tekali od ene do druge postaje in nadebudno preskakovali korenine, preden so nam dali za malico kruh in pašteto ter čaj iz aluminijastega vedra.
 
Žal, te romantike sedaj več ni in je najbrž nikoli več ne bo! Ostala je seveda pot, kjer še vedno najrajši tečem, po zemlji, koreninah, z dinamičnimi vzponi in čudovitim ambientom, ki te – ne glede na letni čas – popolnoma začara in kjer srečaš le malo ljudi. Uživaš v teku, v spokoju in povezanostjo s pristno naravo le streljaj od mestnega središča in v sproščeni analizi svojih misli, ki v dneh nenehnih napetosti zunanjega sveta, še kako potebujejo odmik in čas zase.