Enaindvajset - Revija Bicikel 125

Druga, najbolj prestižna je za nami. Četrtič jo je osvojil Tadej Pogačar. Ob pregledu arhivskih naslovnic ugotavljam, da je Pogačar krasil naslovnico redne izdaje revije Bicikel šestkrat in posebne izdaje Bicikel plus štirikrat. Seveda je najbolj preprosto za naslovnico izbrati fotografijo najbolj izstopajoče vsebine iz revije, pa vendar, če je le možno, pri izbiri naslovnice iščem kaj zunaj okvirjev. Primož Roglič je bil na naslovnici redne izdaje sedemkrat in enkrat na naslovnici izdaje Bicikel plus. Letos na Touru ni bil na odru za zmagovalce niti ni prejel nobene druge nagrade. Tour je končal na izjemnem osmem mestu – predvsem ga je zaključil, kar si je po zadnjih letih tudi sam močno želel. Po petih letih je v Parizu na Elizejskih poljanah ponovno srknil šampanjec. Tako vsaj pravijo, da kolesarji, ko je Toura konec, nazdravijo s šampanjcem. V avtobusu ekipe UAE so si privoščili pico, eno je Primož Roglič podaril mlademu navijaču, drugo pa si je najbrž razdelil s klubskimi kolegi. Življenje je lahko tako preprosto, toliko bolj, ko se ugasnejo kamere in razni mikrofoni.

Posebnost na tokratni naslovnici je poleg večje številke 1, ki jo je nosil Tadej Pogačar na letošnji že 112. Dirki po Franciji, še manjša številka enaindvajset. Po letošnji dirki in štirih etapnih zmagah ima Tadej Pogačar osvojenih skupaj 21 etap iz šestih Tourov, ki se jih je do zdaj udeležil, in prav na vsakem je stal na odru za zmagovalce. Poleg štirih končnih zmag je bil še dvakrat drugi. Seveda naj ne pozabim, da je med dirko zabeležil tudi 100. zmago v karieri. Potem ko je zadnji teden dirkal za televizijske ekrane rezervirano, zase in športnega direktorja umirjeno in pametno, za celoten peloton pa razveseljujoče, da so se lahko med zmagovalce etap zapisali preostali redki srečneži, je Tadej Pogačar poskrbel, da je bila rumena majica aktivna, vidna in bojevita tudi v zadnjih kilometrih 112. Dirke po Franciji, četudi mu tega ni bilo treba. Tedaj Pogačar preprosto rad kolesari in še bolj rad dirka, s tem se je priljubil tako navijačem kot v pelotonu Francozom, Dancem nekoliko manj, a pri vseh uživa spoštovanje.

Po vseh teh izjemnih mejnikih, je Tadej Pogačar tudi letos postavil nove. Mnoge je prebudil iz sna z izjavo: »Mogoče se na Tour ponovno vrnem.« To mi je bilo všeč, zakaj bi bil ves ta šov, ki ga spremljamo zadnja leta, samoumeven. Status najboljšega na svetu mu omogoča, da se načrti lahko spremenijo, pa najsi bo to odločitev med dirko, ko naredi po svoje in je radijska zveza s športnim direktorjem polna šuma, do tega, da se spremeni tekmovalni program. Tako so se v ekipi po koncu Toura odločili, da Tadeja tudi letos na Dirki po Španiji ne bomo videli.

Po numerologiji, ko seštejemo števili, ki tvorita število enaindvajset, dve in ena, dobimo tri (2+). In to število tri simbolizira trikotnik: telo, duh, družba, vse skupaj je pomembno za ekipno dinamiko in osebnostno rast. Očitno gre del odgovora iskati tudi v tem, da je vedno znova vsa ekipa okoli Pogačarja izjemno dobro povezana in usklajena. V letu, ko je Tadej Pogačar prvič osvojil Tour, je bil star enaindvajset let, rojstni dan ima enaindvajsetega v mesecu in na Dirki po Franciji ima osvojenih 21 etapnih zmag. Naključje?

Morda. A pri Tadeju Pogačarju se zdi, da se tudi naključja zložijo v vzorec. Številke, datumi, mejniki – kot da bi bili vnaprej zapisani v njegov DNK. Enaindvajset ni zgolj številka etapnih zmag, ni le datum rojstva ali število dni tritedenske dirke. Enaindvajset je postalo simbol njegove poti: mladostne drznosti, neustavljive volje in občutka za trenutek.

Ko kolesari, ne išče izgovorov, ampak priložnosti. Ko napade, ne napoveduje, ampak deluje. Ko zmaga, to stori z lahkotnostjo, ki ni arogantna, ampak nalezljiva. Enaindvajset v njegovem primeru ni le številka — je stanje duha. Pogled na svet, kjer pogum sreča intuicijo. Kjer dirkanje ni sredstvo, temveč izraz. Enaindvajsetkrat do zmagovalnega loka Toura – in prav vsakič na svoj način.

KAZALO

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>