Nastavitev - Revija Bicikel 130

Prevozimo manj kilometrov, nismo več tako gibljivi, vožnja ni več nujno dirkaška, ampak vse bolj uživaška. Takrat mi je Uroš Breški, sedem let po mojem prvem obisku pri njem, z nekaj korekcijami ponovno vrnil občutek, zaradi katerega se na kolo usedem z veseljem.

Letos spomladi sem dobil še en opomnik, da tudi sedež ni večen. Med daljšim kolesarjenjem v klanec se mi je začel pojavljati neprijeten občutek v osrednjem delu telesa. Da ne grem v podrobnosti, verjamem, da večina ve, kateri del telesa imam v mislih. Zamenjal sem sedež, ostal pri isti znamki in kolesarjenje je bilo spet takšno, kot mora biti. Prijetno.

Čelada, sedež in čevlji so tisti kosi opreme, pri katerih ni dovolj, da so dobri na papirju. Biti morajo dobri za nas. Za naše telo, naš način vožnje, naše navade in tudi naše slabosti. Včasih potrebujemo leta, da pridemo do idealne kombinacije zase. Ko jo najdemo, znamka in model nista več le kos opreme, ampak del naše popolne konfiguracije za popolno kolesarjenje.

Pred leti je Gorazd Štangelj v kolumni zapisal, da je čevelj lahko krivec za zmage in poraze. Pri profesionalcih je to lahko razlika med uspehom in zamujeno priložnostjo, pri nas, ljubiteljskih kolesarjih, pa med lepim dnevom na kolesu in vožnjo, pri kateri ves čas razmišljaš samo še o pekočem podplatu, mravljincih ali napačno nastavljenih blokejih. Bolečina v napačnem kolesarskem čevlju ne prizanese nikomur. Prej ali slej začnemo iskati nov par, premikati ploščice pod podplatom in preizkušati lastno potrpežljivost.

Zato se mi zdi lepo naključje, da v tej številki ponovno objavljamo zgodbo o Dinu Signoriju, človeku, ki je z znamko Sidi postavil standarde kolesarskega čevlja. Bil je eden tistih vizionarjev, ki niso razmišljali samo o izdelku, ampak o stiku med človekom in kolesom. O točki, kjer se moč, udobje in občutek združijo v gibanje. Njegova misel, da univerzalen čevelj ne obstaja, je še danes zelo preprosta in zelo resnična. Noge so različne. Kolesarji smo različni. In prav zato je dobra oprema vedno tudi osebna zgodba.

Kako se v kolesarstvu spreminjajo vloge, cilji in ambicije, je z nami delil tokratni intervjuvanec. Luka Mezgec v velikem intervjuju zelo odkrito pove, da je tekmovalne ambicije izživel. Po štirinajstih profesionalnih sezonah se poslavlja od dirkanja, a ne od kolesarstva. Njegov pogled je dragocen prav zato, ker ni pogled kolesarja, ki bi ga določala samo hitrost. Je pogled človeka, ki je moral skozi kariero veliko razmišljati, se prilagajati, brati dirko in iz svojih sposobnosti iztisniti največ. Tudi zato njegov prehod v novo življenjsko obdobje lepo dopolni osebni razmislek, da se kolesarjenje z leti spreminja, a zaradi tega ne izgubi smisla.

Podobno velja za sodobne sprinterje. V članku o specialistih za nadzorovani kaos se pokaže, da sprint danes ni več samo stvar surove moči in popolnega vlaka. Postal je preizkus položaja, aerodinamike, poguma, iznajdljivosti in sposobnosti, da v zadnjem kilometru prebereš zmedo bolje od drugih. V tem je nekaj zelo kolesarskega. Tudi rekreativec ne zmaga zato, ker ima vedno največ moči, ampak zato, ker zna izbrati pravi tempo, pravo prestavo, pravi trenutek in včasih tudi pravi dan za kolo.

Pri tem nam danes pomagajo tudi naprave, ki so že zdavnaj presegle vlogo števca. Garmin Edge ni več le zapisovalnik hitrosti, razdalje in višinskih metrov, ampak lahko postane pomočnik na kolesu. Climb Pro, Power Guide, varnostne funkcije, LiveTrack in pametno načrtovanje poti so orodja, ki jih mnogi uporabljamo premalo. Ne zato, ker jih ne bi potrebovali, ampak ker pogosto ostanemo pri osnovnem zaslonu in starih navadah. Tudi tehnologija torej ni sama sebi namen. Uporabna postane šele takrat, ko nam pomaga voziti bolj mirno, varno in premišljeno.

Seveda pa kolesarstvo niso samo nastavitev, oprema, številke in podatki. Gre tudi prostor, kamor nas kolo odpelje. V tej številki vas popeljemo na Norveško, med gladke skale in cimetove rolice, ter na Makarsko riviero, kjer se morje, Biokovo in ceste združijo v zelo drugačno kolesarsko izkušnjo.

Kolesarstvo se spreminja, mi se spreminjamo z njim, a bistvo ostaja podobno. Iščemo pravo ravnotežje med udobjem in učinkovitostjo, med naporom in užitkom, med tehnologijo in občutkom. Včasih ga najdemo z novo nastavitvijo sedeža, včasih z boljšimi čevlji, včasih s pametneje odpeljanim klancem, včasih pa preprosto tako, da se usedemo na kolo in se nehamo spraševati, kako hitri smo bili nekoč.

Važno je, da se še vedno radi peljemo.

KAZALO